Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23.

Bloški smučarji – prvi turni smučarji?
Turno smučanje bi lahko imelo svoj začetek v času, ko so si ljudje prvič nadeli smuči zaradi lažjega gibanja po snegu in z njimi potovali po gorah. Torej, če se osredotočimo na Slovenijo, so bili naši prvi turni smučarji, če jim lahko tako rečemo, že bloški smučarji. Osnovni namen njihove dejavnosti je bilo hitro premikanje po zasneženi pokrajini, torej potovanje. Vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista to dejavnost v grobem opisuje kot potovanje po hribih na smučeh. Ker je lažje, sneg se ne predira in ker se lahko na smučeh spustimo v dolino. Nekako tako to dejavnost vidi tudi Gozdni, član predvsem na Koroškem zelo dobro znane skupine turnih smučarjev, imenovane Turna rit. Njihovi podvigi so s pomočjo spleta in facebooka zakrožili širom naše države.

Turno smučanje ni alpsko smučanje
Vendar se je ta dejavnost v inačici, kakršno poznamo danes, razvila kasneje. Seveda so spuste z naših gora alpinisti opravili že prej, vendar na prirejenih alpskih smučeh. Tako je na primer prvi spust z vrha Slovenije opravil vrhunski alpinist, inštruktor in gorski reševalec Janez Brojan mlajši. Prvih tovrstnih zavojev se spominja tudi izkušeni inštruktor in alpinist Franc Pušnik – Fižola. Navadne alpske smuči so odrezali, vezi prestavili više in tako smuči priredili za potrebe nošenja na hrbtu. Potem so si tako imenovane ‘fifije’ pritrdili na gorniške čevlje in za silo smučali v dolino.

Ko se je pojavila prava turnosmučarska oprema, se je z njo razvilo tudi turno smučanje, kakršnega poznamo danes. Vendar je zmotno misliti, da je podobno alpskemu smučanju. Razlika med turnim in alpskim smučanjem je velika, pove Gozdni. Predvsem se razlikujeta po tipu terena, ki se v primeru turnega smučanja ves čas spreminja – sneg je lahko pršič, lahko je cel, južen, kložast ali povsem zbit. To zahteva od smučarja tako več znanja in izkušenj kot tudi poznavanje premikanja v gorah pozimi. Razlika je tudi v tehniki smučanja in ravnotežju, ki je pri turnem smučanju drugačno kot pri alpskem. Obvladati je treba tudi tehniko hoje, pove Tina Di Batista, kar pomeni, da je za varno turno smuko treba obvladati več različnih gorniških znanj.

Vprašanje varnosti
Prav varnost je tisto, na kar je treba pri turnem smučanju še posebej misliti. In včasih niti to ni dovolj, doda Gozdni. Poleg znanja o premikanju v gorah in prepoznavanju morebitnih nevarnosti moramo imeti tudi ustrezno lavinsko opremo – lavinsko ‘žolno’, sondo ter lopato. Vse to pa nas ne more rešiti pred plazom, opozarja gorska vodnica Tina Di Batista, saj ustrezno znanje za ravnanje s to opremo prinaša zgolj večjo možnost preživetja poškodovanim zaradi plazov, ni pa zaščita pred njimi. Na turno smuko se ni varno odpraviti sam s sicer dobro opremo in znanjem alpskega smučanja, kakor to v zadnjem času počne vedno več navdušencev. Vedno mora biti smučarjev več, saj je v primeru nesreč za poškodovane veliko več možnosti, da pomoč do njih pride pravočasno.

Največ nesreč je povezanih z zdrsi in plazovi
Seveda moramo tudi sami poskrbeti za dobro fizično pripravljenost, pove zdravnica Janeta Kodrin Pušnik, tudi sama že dolga leta turna smučarka in alpinistka. Zavedanje lastnih meja, fizična pripravljenost in znanje so glavni poroki varnosti. In vendar do nesreč pri turnem smučanju prihaja in le redko se zgodi, da v turnosmučarski sezoni ne pride do kakšne s tragičnim izidom. Najbolj pogoste so poškodbe kolen, zlomi, udarci v glavo in podhladitve. Če pride do nesreče, pove, naj bo prva misel vedno klic na telefonsko številko 112. Nato pa zavarovanje mesta nesreče, oskrba poškodovanega s posebno skrbjo za ustrezno telesno toploto ter po potrebi odločitev, ali ponesrečenega lahko pustimo samega na mestu nesreče in odidemo po pomoč v dolino, če možnosti za klic na pomoč ni.

Najbolj varno se je odločiti za gorskega vodnika
Zelo na mestu je tudi izbira gorskega vodnika, doda Tina Di Batista. Tako lahko za osnove in lastno varnost najbolje poskrbimo – gorski vodniki poskrbijo za ustrezno znanje udeležencev tečajev turnega smučanja, naučijo jih pravilnega ravnanja s plazovno opremo ter ustreznega gibanja v gorskem svetu pozimi. Seveda poskrbijo tudi za optimalno izbiro terena glede na znanje udeležencev, ocenijo razmere ter poskrbijo za varnost tudi v pogledu orientacije, ki je pri turnem smučanju pogosto ključnega pomena ter lahko pomeni tanko mejo med situacijami, ki ogrožajo življenje, ter varnim smučanjem.

(Pre)drage vozovnice, želja po celovitem doživetju narave, mile zime ali moda?
Da je turno smučanje vedno bolj priljubljeno, je dejstvo. Nekaj so k temu zagotovo pripomogle tudi visoke cene vozovnic na naših smučiščih in mile zime. Vsemu temu se lahko pri turnem smučanju izognemo, saj je v visokogorju vsako leto snega vsaj za silo dovolj. Dodatno draž dajejo tudi posnetki, ki jih lahko občudujemo na spletu in na družbenih omrežjih, pa tudi vedno boljša in dostopnejša oprema je močan razlog za izbiro turnega smučanja pred alpskim. Številni za turno smuko uporabljajo tudi nekoč aktivna smučišča, ki so danes pri nas žal prepuščena zobu časa – turni smučarji redno obiskujejo na primer Kanin, Koblo in druga smučišča, kjer naprave ne obratujejo. Nekateri se odločijo tudi za smučanje na urejenih smučiščih, vzpon pa opravijo kar po robu smučarskih prog. Tega je vedno več tudi v sosednji Avstriji. Prav zaradi mode je treba biti pri zbiranju informacij, preden se odločimo za kraj in čas turnega smučanja, posebej previden, opozori Franc Pušnik – Fižola. Na spletu namreč lahko najdemo celo vrsto pogosto si povsem nasprotujočih informacij, ki neizkušene smučarje kaj hitro zavedejo in jih lahko spravijo v neprijeten položaj ali celo nevarnost.

Turna smuka je predvsem celovito doživetje narave
Kljub vsemu se lahko nevarnostim v večini primerov izognemo – z dobro presojo, upoštevanjem zakonitosti gibanja v gorah, s strokovnim spremstvom in poznavanjem lastnih meja. Tisto, kar tovrstna dejavnost prinese, je predvsem doživetje, ki ga le stežka primerjamo z drugimi dejavnostmi v gorah pozimi, poudarijo vsi sogovorniki. Poleg tega lahko v tem vsak najde nekaj čisto svojega, to pa je tudi smisel slehernega človeškega početja, povezanega z naravo in lastnimi željami ter seveda mejami.