Opozorilo osebnega zdravnika, da vaš življenjski slog slabo vpliva na vaše zdravje, nikakor ni nepomembno. In prav to se je zgodilo gostu tokratne epizode Prvakov tedna. Po obisku zdravnika je Mirko Bogomir Miklič še istega dne odšel na rekreacijo, izbral si je tek. Volja ni izpuhtela v nekaj dneh, vztrajnost je rastla, pretečene razdalje so postajale vse daljše.

Nekega dne je pretekel maraton in nato drugega, tretjega, naslednjega. Nato si je zadal cilj, da vse maratone svetovne serije World Marathon Majors preteče pod tremi urami. Maratonu je dodal pridevnik ultra, petkrat je pretekel znameniti Špartatlon, izkusil je Ultrabalaton, letos poleti je uspešno končal Badwater, 217 kilometrov dolg tek po kalifornijski Dolini smrti.

Je predsednik Atletskega kluba Ultramaraton Slovenija, v svoji doktorski disertaciji se je ukvarjal z idejno in politično zapuščino Edvarda Kocbeka. O njem je napisal tudi knjigo Sredi krute sile nežno trajam, ki pa se ji v prihodnosti pridruži še kakšna, na primer o ultrateku. Prepričan je, da je najpomembneje biti zvest samemu sebi in da je njegovo življenjsko vodilo potrpežljivost. V nedeljo bo tekel tudi na Ljubljanskem maratonu.

Kakšno je življenje ultramaratonca. Ali tečete vsak dan?
Tečem skoraj vsak dan, en dan v tednu si vzamem prosto, če me le preveč noge ne srbijo. Največkrat se odpravim na tek zjutraj pred sedmo.

Koliko kilometrov pretečete dnevno?
Odvisno od časa, ki ga imam na razpolago, in kdaj vstanem. Od 10 do 30 kilometrov. Nimam narejenega tekaškega načrta za vsak dan posebej.

Koliko časa potrebujete za jutranjih 30 kilometrov?
Dve uri in pol, tri ure. Odvisno, ali je hiter, srednje hiter ali počasen trening.

Kaj pa zajtrk, med, avokado, banane?
Zjutraj si skuham kavo, nato popijem dvakrat po 2 dcl vode, odidem na jutranji tek, dolžine od 10 do 30 kilometrov, ko se vrnem, spet popijem dvakrat po 2 dcl vode. Nato grem v službo, prvi obrok zaužijem okoli 12.00, moj zajtrk je pravzaprav kosilo. Jem dvakrat na dan, potem še enkrat proti večeru, ali je to ob šestih ali osmih, se ne obremenjujem. Držim pa se pravila, da ne jem med obroki.

Pravzaprav ste na neki način presenetili celo samega sebe, saj niste načrtovali, da bo tek postal vaš način življenja. Zgodilo se je naključno in spontano po obisku osebnega zdravnika.
Da, dal mi je misliti, čutil sem se odgovornega, da nekaj spremenim in da se ne prepustim nekim iluzijam, da bo že šlo. Vedno se nekako skušam držati svojih odločitev, izpolniti svoje načrte. Vendar se jih ne držim togo kot pijanec plota, saj dobro znana modrost pravi, da so edina stalnica v življenju spremembe. Se prilagajam, ampak od osnovne linije pa ne odstopam.

… tudi za ceno družinskih odnosov in očitkov, da imate zaradi teka manj časa za druge stvari?
Tudi za ceno družinskih očitkov, ki jih je deležen verjetno sleherni ultramaratonec. Ampak dolgoročno se obrestuje. Kot je dejal eden od znanih tekačev, ne očitajo mi slabosti, očitajo mi vrline. Zatorej se dolgoročno vse obrne na dobro.

Pred leti ste si začrtali cilj pot, da boste vseh šest maratonov, tako imenovane svetovne serije, pretekli v času pod tremi urami. Uspelo vam je v Chicagu, Berlinu, Londonu, New Yorku in Bostonu. Kaj pa Tokio?
Tokio še čaka. Za rezultat pod tremi urami bo spet treba natrenirati klasični maraton, ker sem med tem zaplaval v ultramaratonske vode, kjer se korak upočasni. Podobno kot v alpskem smučanju, kjer imate hitrejše in počasnejše discipline. Ta cilj sem si zadal pred skoraj desetimi leti, ko sem bil desetletje mlajši (smeh). Moram reči, da ta cilj ni več tako pomemben, saj se je med tem marsikaj zgodilo.

Lani po odstopu na preizkušnji Badwater v Dolini smrti ste dejali: "Moje telo se ni odzvalo, kot sem si želel."
Drži, moje telo se ni odzvalo tako, kot sem si želel. Je pa res, da sem pred to tekmo utrpel poškodbo na 12-urnem teku v Kranju, ki se še ni popolnoma pozdravila. Druga postavka pa je bila, da sem bil premalo pripravljen za tek po puščavi, prezrl sem pomen hlajenja. Zanašal sem se na to, da imam že toliko tekem za sabo. Vsaka tekma je preizkušnja zase in ima svoje zakonitosti. Na 117. kilometru je bil sklep celotne spremljevalne ekipe, da bo bolje, da odneham in se pripravim na novo preizkušnjo prihodnje leto.

Zakaj na ultramaratonu Badwater potrebujete narekovalca ritma? Ne nazadnje ne gre za na primer atletski miting v Zürichu, kjer narekovalci ritma pripomorejo k morebitnemu novemu atletskemu rekordu.
Tukaj se mogoče malo neposrečeno imenuje narekovalec ritma, ampak po pravilih ne sme teči pred tekačem, ampak en meter za njim. V bistvu ti je v pomoč in oporo, da te hladi, da ti nese vodo, da klepetaš z njim med tekom, da te spodbuja. Še eno pravilo velja, pridruži se ti lahko šele po 67. kilometru. Ni pa obvezen. Različni ultramaratoni imajo različna pravila. Na primer na Špartatlonu narekovalec ritma ni dovoljen.

Pravijo, da na asfaltu v Dolini smrti superge dobesedno razpadajo od vročine. Koliko športnih copat pravzaprav zahteva en ultramaraton?
To je bilo včasih, da so se športni copati na vročem asfaltu kar topili. Zdaj se to ne dogaja več, verjetno so boljši materiali. Po navadi tečem v enih copatih vso tekmo. Vse Špartatlone sem pretekel v enih copatih, nazadnje sem moral v Ameriki zamenjati copate, ker mi je ena noga "zaostajala" in se je bolj obrabila peta leve superge.

Sol je pomemben gradnik ultramaratonskega uspeha, kajne?
Lani sem zanemarjal pomen soli, letos sem bil bolje pripravljen in opremljen s solnimi tabletkami in vodo. S spremljevalno ekipo smo preučili vse podrobnosti, vse se nam je izšlo, vsi smo dihali kot eno.

Ali je tudi v ultramaratonu prisoten doping?
Pri nas še ni bilo nobenega primera, vsaj dokazanega ne. Odmeval je primer znanega italijanskega ultramaratonca, vedno se najde posameznik, ki prestopi to mejo. Pravijo, da na Špartatlonu obstaja tudi dopinška kontrola, ampak jaz je še nisem videl. Ampak če razmišljam o dopingu, njegovem delovanju in učinkovanju, niti ne razumem, kako bi lahko zares pomagal, saj gre pri ultramaratonu za, časovno gledano, dolgotrajne tekme in preizkušnje.

Doktor Miklič, vi pravite, da nas tek izvabi iz območja udobja.
Da, res je. Treba se je odpraviti od doma, iz območja udobja. Prvih nekaj kilometrov je velikokrat težkih, včasih prava muka. Potem pa pride zadovoljstvo. Zadihaš. Posebej ker imamo tako lepo naravo, če govorim za Ljubljano, Rožnik, Golovec, Ljubljanski grad. In jutranja tišina, ker tečem predvsem zjutraj. Res si nabereš moči za ves dan, da si nato čim bolj dejaven in učinkovit na vseh področjih.

Vi pravite, da ni mogoče teči preveč.
Jaz to primerjam s poštenjem. Ali si lahko preveč pošten? Ko tečeš, ko ti zmanjka moči, se preprosto ustaviš.