Takšen neverjeten niz vsakoletnih tekov na maratonih ima Peter Macuh, ki je med drugim tudi eden od šestih, ki so na vseh devetnajstih Ljubljanskih maratonih vedno pretekli 42-km razdaljo. Tudi to nedeljo bo na štartu. Kako tudi ne, saj priznava, da je s tekom že zasvojen. Prvič ga je "zadelo" ob koncu najstniških let, ko si je leta 1981 srčno želel biti del prvega maratona v Radencih: "Na Vrhniki sem služil vojsko in sem pobegnil iz kasarne, tako zelo sem si želel nastopiti." Pri 54 letih se zdi, da niti malo ne popušča. Še več, Macuh, ki je doma iz štajersko-koroških koncev, zadnja leta pa živi v Ljubljani, se vedno raje udeležuje ekstremnih tekov, pri katerih je treba v "enem kosu" preteči tudi do 170 kilometrov in opraviti z 10 tisoč višinskimi metri.

Ljubljana je precej pozno, leta 1996, dobila svoj maraton. Kako ste na to gledali tekači, ki ste se takrat večinoma v tujini udeleževali tekaških prireditev?
Bilo nam je nenavadno, ker je bilo maratonov v naši bližini že precej. Imeli so ga Celovec, Gradec, Benetke ... Spraševali smo se, zakaj lahko v Ljubljani organizirajo tek ob žici, maratona pa ne. Ko sem slišal, da bo maraton vendarle tudi v Ljubljani, sem takoj vedel, da bom zraven.

Takrat ste imeli že lepo maratonsko kilometrino, kajne?
Prvi maraton sem odtekel leta 1981 v Radencih. Niti 20 let še nisem imel. Na Vrhniki sem služil vojsko in sem pobegnil iz kasarne, tako zelo sem si želel nastopiti. V Radence me je peljal gospod, ki je bil sosed glavnega polkovnika v naši vojašnici.

Kako hitri ste bili v Radencih leta 1981?
Moj čas je bil 3:34. Kar v redu. V absolutni konkurenci sem bil štirinajsti. Razmere so bile težke, 27 stopinj je bilo, proga pa speljana precej nenavadno, saj smo se na 37. kilometru povzpeli na hrib (Kapelo).

Ste se potem vsako leto udeležili vsaj enega maratona?
Res je, včasih pa sem jih pretekel tudi več. Ker dobro poznam to sceno, sem skoraj prepričan, da ga ni Slovenca, ki bi od leta 1981 do danes vsako leto pretekel vsaj eno maratonsko tekmo.

Poleg vas je še pet tekačev, ki so bili na vseh dosedanjih 19 maratonih v Ljubljani. Se poznate, se družite?
Dva sta moja vrstnika in se poznamo že od prej, to sta Milan Zupanc in Klavdij Maraž. Zlasti Milana dobro poznam, sva se pogosto "dajala" na tekih že pred prvim Ljubljanskim maratonom. A kljub vsemu smo tekači nekako individualisti. Sam sem se sicer bolj kot na ravninske teke usmeril na ultradolge traile. Letos sem šel šestič zapored okrog Mont Blanca. Proga je dolga 170 km in ima 10 tisoč višinskih metrov.

Kako se kvalificirate, koliko je tekačev, kakšna prijavnina?
Približno 2500 nas je bilo na štartu, kandidatov za nastop pa približno trikrat toliko. Zbrati moraš določeno število točk, potem sledi še žreb. Prijavnina je 214 evrov.

Precej polemik je, ali je prijavnina za Ljubljanski maraton previsoka. Kakšno je vaše mnenje?
Mirno lahko rečem, da organizatorji niso nikoli pretiravali, očitno pa nekateri povsod najdejo težave. Precej sem tekel v tujini, kjer je prijavnina praviloma višja.

Katerih tekov ste se letos še udeležili?
V Sloveniji in bližnji okolici so letos zaživeli dolgi gorski teki. Sredi aprila sem bil na 100 milj Istre. Preizkušnja je šla od Pazina prek Učke do Buzeta in Umaga. 7000 višinskih metrov. Vreme je bilo divje. Najprej dež, na enem od hribov (Žbevnica) je močno pihalo, potem je bilo blatno, dobil sem tudi žulje. Trajalo je 39 ur. Vseeno sem prišel na cilj. Na začetku maja sem tekel v Vipavi, kjer je proga dolga dobrih sto kilometrov, višinskih metrov pa skoraj 6000. Junija je sledil še en podoben tek - Ultra pušeljc 100.

Ste s tekom že nekako zasvojeni?
Absolutno, ni dvoma. Z veseljem bi tekel še več, a je življenjski ritem hud. V službi "visiš" po cele dneve, tako da lahko tečem le zvečer, daljše teke pa praviloma ob koncih tedna.

Vedno pridete v cilj? Ni nikoli takšne krize, da bi odnehali?
Ko sem septembra tekel okrog Mont Blanca, sem imel precejšnjo krizo. Bilo je neizmerno vroče, meni pa vročina ne ustreza. Na 1000 metrih je bilo 30 stopinj in niti ponoči se mi ni uspelo shladiti. Res sem bil v krizi in sem se spraševal, ali bom prišel do cilja. Uspelo se mi je psihično zbrati in uspešno končati tekmo. Najbrž lahko v takem primeru uporabimo pregovor: vse je v glavi. Dodal bi: in v srčnosti.

Očitno imate izjemno sposobnost regeneracije. Je še kakšen recept za takšno vzdržljivost? So kakšne skrivnosti pri prehrani?
Veliko pojem smoothijev, torej pripravkov iz sadja in zelenjave, med drugim uživam tudi semena chia. V majhnih količinah jih dodajam smoothijem. Gre za semena, ki veljajo za živilo tekačev. So namreč sestavni del prehrane indijanskega plemena Tarahumara iz Mehike, ki naj bi bili najvzdržljivejši tekači na svetu.

Kako hitri ste bili v najboljših letih? Ste maratonsko razdaljo pogosto pretekli pod tremi urami?
Natanko 15-krat. Najhitrejši sem bil na maratonu v Nabrežini blizu Trsta, ko sem tekel 2:49. To je bilo leta 1988, pri mojih 27. Precej sem treniral, bil sem v zelo dobri formi, škoda pa, da sem imel nekaj dni prej virozo, ki mi je odnesla precej moči. V Radencih sem imel nekaj lepih uvrstitev, bil sem četrti in peti, leta 1982 pa sem tekel 2:53. Takrat sem bil peti, eno mesto za Dušanom Mravljetom.

Odnos do tekačev se je korenito spremenil. Zdaj je tek moderen, nekoč pa so tekači veljali za čudake. Kakšne so vaše izkušnje?
Se strinjam. Nekoč so me čudno gledali. Živel sem na vasi in ni šlo brez pripomb, češ da bi bilo bolje vzeti lopato ali vime v roke. Precej takšnega duhovičenja je bilo. Zdaj je povsod množica tekačev, ki jih videvaš, ko greš na primer na trening na Rožnik. Nekaj je pa zanimivo: tisti, ki smo bili v 80. in 90. letih na maratonih med petnajst, nismo bili dosti počasnejši od tistih, ki so zdaj med prvih petnajst, če seveda odštejemo Kenijce in Etiopijce.

Imate kakšne posebne priprave na maraton? Kaj morate postoriti večer prej?
Ne kompliciram. Ena večjih napak je, da skušaš za tekmo nekaj spreminjati oziroma delati drugače, samo zato, da bi bilo še bolje. Praviloma takrat zamočiš. V mlajših letih se mi je zgodilo, da sem bil zelo pripravljen, potem pa pojedel nekaj, ker sem slišal, da je to dobro, pa sem imel težave s prebavo.

Posebna zgodba pa je bil vaš prvi Ljubljanski maraton ...
Večer prej smo na vrhu Šmarne gore praznovali zaključek sezone gorskih tekov. Prijetno je bilo, zabava se je zavlekla, bil je tudi kakšen kozarček preveč. Preostali kolegi niso štartali ali pa so šli na 21 km, jaz pa sem šel na 42 km. Prva polovica je bila v redu, čas je bil okrog 1:23 ali 1:24, v drugi polovici pa je bilo kruto. Grozne občutke sem imel in šlo je le še za boj za preživetje. Tekel sem 3:06, čeprav sem bil zelo dobro pripravljen. Naslednje leto sem si nabavil Polar, si meril utrip in veliko treniral. Začel sem pretiravati, zasvojen sem bil in na teku z Rašice sem navzdol poskušal imeti utrip vsaj 130, zato sem moral skorajda šprintati. Poškodoval sem se in dva meseca nisem mogel teči. Kljub temu sem Ljubljanski maraton odtekel v času 3:17.

Ste torej proti pripomočkom, kot je merilec srčnega utripa in podobno?
Če ga že uporabljaš, moraš to početi s pametjo. Jaz sem sčasoma pri sebi ugotovil, da je bolje, če merilnika srčnega utripa ne uporabljam in res tečem le za užitek. Ne nazadnje Kenijci, kot vem, niti od daleč ne vidijo teh naprav, kar je dober dokaz, da to ni potrebno. Jaz sem preveč spremljal le utrip in če ni bilo v redu, sem takoj pospešil. S tem sem napredoval. Do poškodbe. To pa ni napredek.

V čem ste tekači boljši od preostalih ljudi?
Skozi tek se skališ. Ko pride kritičen položaj, ga znaš premagati. Recimo, ko je treba stisniti v službi, nekatere morda zagrabi panika in se vdajo, ti pa ne. Tek mi daje občutek sreče, resnično je nekaj na tem, ko pravijo, da se pri teku sproščajo hormoni sreče. Le zakaj bi se sicer toliko ljudi odločalo za tek?