Naši fantje so igrali dobro. Zelo dobro. A morda je srce želelo več, kot je bila sposobna glava. Ni bilo zadnjič.

Verjamem, da sinoči nisem bil edini, ki je – če malce pretiravam – v mislih že pakiral kovčke. Po prvih nekaj minutah srečanja proti Švedom slovenski novinarji v olimpijski dvorani v Innsbrucku nismo veliko govorili. Začudeni pogledi so izdali misli slehernega ... "Delali smo otroške napake," je po tekmi priznal prvi strelec srečanja Luka Žvižej. "Uvodne minute so bile prava katastrofa," je dodal kapetan Uroš Zorman. "Vse je dobro, kar se dobro konča," pa je dobro uro po tekmi, ko je odgovoril že na tisoč vprašanj slovenskih, švedskih in nemških novinarjev, sklenil selektor Zvonimir Serdarušić.

Kdo je sploh še verjel?
Pogled na semafor je po desetih minutah in enajstih sekundah ponujal strašljiv pogled – ničlo pri Slovencih. Pogled na igrišče pa je bil še manj prijeten – pogled na razglašeno slovensko izbrano vrsto. Ko je Jonas Källman ob izteku prvega polčas zadel še z devetih metrov, je upanje tlelo (pa še to je bilo zelo skromno) le v srcih največjih optimistov.

"Evropski prvak bo Slovenija!"
To so bila srca slovenskih navijačev. Ko so včeraj zgodaj popoldan pripotovali v Innsbruck, je takoj zapela harmonika, v nekaterih delih mesta je bilo mogoče opaziti slovenske zastave in v šale odete največje ljubitelje slovenskega rokometa. "Vse je že dogovorjeno za pot na Dunaj prihodnjo soboto in nedeljo," je z nasmeškom na obrazu razlagal trboveljski navijač. In ni bil edini, ki je napovedal Sloveniji naslov evropskega prvaka. So navijači verjeli?

Innsbruck je v resnici zelo blizu
Zagotovo poznam vsaj nekoga, ki ni obupal. Jožef Kavtičnik, oče našega prvega desnega krila, je s svojo mirnostjo ob polčasu tudi mene prepričal, da morda zgodba še ni končana. Na tribuni za golom, ki ga je v drugem polčasu branil Gorazd Škof, so poleg njega sedeli še nekdanji selektorji Matjaž Tominec, Slavko Ivezič in Miro Požun in selektor slovenske ženske reprezentance Ivica Rimanić, pozdravil sem tudi starše Jureta Dobelška. Očitno kakšnih pet ur vožnje ni ustavilo prav nobenega slovenskega ljubitelja rokometa. In tudi na tribuni za golom, kjer navadno navijači niso tako zelo živahni, je v zadnjih minutah kar pokalo!

Noka, Denič, Pungi, Zorman in vsi drugi
Tudi ob slovenski klopi je bilo v drugem polčasu živahno kot le kaj. Selektor Serdarušić je naredil kar nekaj kilometrov pri sprehajanju sem ter tja. A ni bil edini, ki je tistim, ki so bili na igrišču, dajal napotke. Nekajkrat je z nasveti pomagal njegov pomočnik Boris Denič, celo direktor reprezentance Roman Pungartnik je – predvsem obema igralcema na položaju desnega zunanjega igralca – želel kar najbolje svetovati. Tu je še kapetan Uroš Zorman, ki zna svojim soigralcem tudi s klopi zelo pošteno povedati za vsako napako in zaploskati ob dobrih potezah. Zanimivo je bilo sinoči gledati našo klop. Tudi tisti, ki niso igrali, so pravzaprav na svoj način dosegali zadetke. Zdaj zares verjamem, da je vzdušje v ekipi vrhunsko! Po sinočnji tekmi pa bo nedvomno še boljše. A 'zakoni' športa so zelo kruti. Na eni strani neizmerno veselje, na drugi ogromno razočaranje. V isti sapi moram dodati še nekaj – švedski rokometaši so se kljub porazu obnašali zrelo in profesionalno. Nihče ni odklonil pogovora z novinarji, zdi se, da so poraz prenesli zelo športno.

Je kdo opazil Kima Anderssona?
"Ne želim podcenjevati Švedov, a njihovo vodstvo s 5:0 na začetku je bilo pravzaprav naše 'darilo' in ne njihova vrhunska predstava," je po tekmi povedal slovenski selektor. Bodimo pošteni, tudi Švedi včeraj niso blesteli. Med tistimi, ki bi morali biti precej bolj opazni na igrišču, je tudi kapetan Kim Andersson. Prvi švedski zvezdnik je svoj edini (!!!) zadetek na tekmi dosegel le nekaj minut pred koncem. Naša obramba ga je izjemno ustavila. Naša obramba, ki je bila za Švede veliko presenečenje. Kaj Serdarušić pripravlja Nemcem?

Res je lažje zaspati ...
Slovenski selektor sinoči o tem še ni želel govoriti. "Če danes ne grem spat, je časa do tekme z Nemčijo še več kot dovolj!" Verjetno je za njim res dolga noč. Zame je bila nekoliko krajša. In zdaj se lahko zares strinjam z besedami Gorazda Škofa pred ponedeljkovim prvim treningom v Innsbrucku – res je lažje zaspati ob misli, da ima Slovenija v svoji statistiki prvi dve točki. In da lahko z današnjo zmago ... O tem pa še ne bomo na glas razmišljali ...

Bilo je včeraj zvečer. Deveto evropsko prvenstvo. Osmi nastop Slovenije. Nasprotnik je bila Švedska. Danes ne več tako mogočna reprezentanca. Naši fantje so igrali slabo. Zelo slabo. A morda je bilo srce tokrat mogočnejše od glave. Upajmo, da ni bilo zadnjič. Tudi starejši novinarski kolegi so ugotovili, da Slovenija takšnega preobrata v preteklosti še ni zrežirala. Ima »Noka« vendarle v rokah čudežno paličico?

Iz Innsbrucka Tomaž Hudomalj/Foto: Tina Uršič