31-letna Ana Gros je že nekaj let ena najboljših desnih zunanjih igralk v Evropi. V močnem francoskem prvenstvu, v katerem je igrala za Metz in Brest, je bila štirikrat najboljša strelka. Kapetanka slovenske reprezentance je marca prekinila pogodbo s CSKA-jem in okrepila Krim, ki je v finišu sezone močnejši tudi za črnogorsko reprezentantko Tatjano Brnović. V intervjuju nam je Ana Gros povedala, zakaj bo nedeljski dvoboj nekaj posebnega, kakšen je recept, da presenetijo norveško ekipo, kako se kot najnevarnejša strelka pripravi na posamezno tekmo, dotaknili pa smo se tudi psihičnih težav vrhunskih rokometašic.

Krimu ste se pridružili marca, potem ko ste (še pred ruskim napadom na Ukrajino) zapustili moskovski CSKA. Kako ste spremljali vso to dramo?
Seveda je bil to šok, saj nekako sploh ne dojemaš, kaj se dogaja. Bilo je zelo stresno tudi v smislu: kaj zdaj narediti? Imeli smo reprezentančno akcijo in sem se spraševala, ali bi sploh odšla nazaj. Potem sem se po pogovoru z domačimi in tudi s soigralkami pri CSKA-ju odločila, da se ne vrnem. Prekinila sem pogodbo, ki sem jo imela sicer le do konca sezone.

Sorodna novica V nedeljo na igrišču Krim v najboljši podobi

Okrepili ste Krim in ga popeljali že v četrtfinale Lige prvakinj, torej med osem najboljših evropskih ekip. Veliko pomembnih tekem ste že odigrali v karieri, kako razmišljate pred nedeljsko proti ekipi Vipers Kristiansand?
Tokratna tekma bo posebna, saj igram na domačem terenu pred domačimi gledalci. S Krimom, kjer so se začeli moji rokometni profesionalni koraki. Prisotne bodo neke posebne emocije in zelo se že veselim te tekme.

Ne bo vam lahko, Norvežanke so branilke naslova. Kako jih streti?
Zelo kakovostna ekipa je to, pred nami je težka naloga. Seveda pa ni nič nemogoče. Predvsem se moramo osredotočiti na Noro Mørk, ki je ena izmed najboljših igralk na svetu. V golu je Katrine Lunde, ki tudi velja za najboljšo vratarko na svetu, tako da bo težko spraviti žogo za njen hrbet. Veliko tečejo, igrajo tipično skandinavsko. Ne ostane drugega, kot da bomo tudi me veliko pretekle in poskušale zaustaviti njihovo igro.

V zadnjih štirih letih Lige prvakinj se je Krim šestkrat pomeril s Kristiansandom. Vselej so slavile Norvežanke, nazadnje februarja letos, bilo je kar 37:20. Vaša trenerka Natalija Derepasko Krimove igre ni mogla označiti drugače kot zelo slabe. Boste lahko odmislili vse te slabe izkušnje?
Takšen poraz je težko pozabiti, čeprav mene takrat ni bilo zraven. Tudi na domači tekmi so dekleta v prvem polčasu vodila za devet golov, a na koncu izgubile za zadetek. Vseeno to ne bi smelo vplivati na psiho, to je nova zgodba, nihče se več ne obremenjuje s prejšnjimi tekmami, zdaj gre za uvrstitev na zaključni turnir.

In ko si enkrat na zaključnem turnirju, se lahko zgodi marsikaj ...
Res je. Dve tekmi nas ločita do Final foura, kjer vemo, da je vse mogoče. Lani sem bila na turnirju v Budimpešti. Ni favorita, vsak lahko premaga vsakogar in mi bomo dali vse od sebe na teh dveh tekmah s Kristiansandom, saj nastop na turnirju Final four pomeni sanje vsake igralke. Tega si res želimo.

Pričakujete, da bo v Stožicah na praznično nedeljo veliko modre podpore?
Zelo si tega želimo. Zavedamo se sicer, da so takrat prazniki in bodo številni na počitnicah, ampak upajmo, da bo veliko navijačev, tako kot na tekmi proti Ferencvarosu. Zelo so pripomogli k uspehu, da smo naredile to razliko. Navijači so zagotovo osmi igralec in – računamo nanje.

Se kaj spomnite evforije, ki je v Sloveniji vladala v letih 2001 in 2003, ko je Krim postal evropski prvak?
Ne, bila sem še otrok, sem pa takrat že naredila prve rokometne korake v Velenju, kjer sem dobila zelo dobro podlago.

Noro Mørk dobro poznate, saj pripadata isti generaciji (letnik 1991). Kako jo ustaviti?
Poznava se res že dolgo, še iz selekcij U-15 oziroma U-16, kjer je že pokazala svoj talent in je bila na turnirjih praviloma vedno izbrana za najboljšega desnega beka oziroma je bila najboljša strelka. V letošnji sezoni sva se dvakrat že srečali v skupini, na prvi sicer zaradi poškodbe nisem igrala. Lani sva obe igrali v finalu Lige prvakinj. Je ena najboljših igralk na svetu, in to kljub številnim poškodbam kolena in kar devetim operacijam. Vedno je imela veliko željo, da se vrne. Nanjo se moramo še posebej pripraviti, odlična strelka in podajalka je ter zelo nevarna igralka. Moramo omejiti njen učinek, ne sme se razigrati. Ne mara, če jo kdo preveč tepe, hitro se pusti tudi sprovocirati.

Rokomet je pogosto grob šport, kako vi to občutite?
Velikokrat s treninga ali tekem pridem z modricami ali praskami, ampak to je del rokometa in sem že navajana. Sploh če na koncu zmagaš, vse skupaj hitro pozabiš in sploh ne čutiš več, da je kaj bilo.

Nora Mørk je imela tudi temno obdobje, ko so leta 2017 na spletu objavili njene intimne fotografije. Nekaj časa se je bojevala z depresijo. Ste imeli tudi vi kdaj podobne neprijetne trenutke?
Njena zgodba je bila res grozna. Vsekakor pridejo tudi težki trenutki. Ne skrivam, da sem tudi jaz sodelovala s športnim psihologom, saj včasih ne gre vse tako, kot bi si želela. Bolj kot ne mi je vse dalo še dodatno moč, moraš pa seveda imeti ta pogum in si priznati, da imaš težave, ter poiskati pomoč.

Videti je, da ste krimovke zelo povezane. Kakšno je vzdušje v garderobi?
Res se dobro razumemo, v garderobi vlada dobra energija, tudi na igrišču se to opazi, že proti Ferencvarosu je zmagala predvsem ekipa.

Kdo skrbi za glasbo?
Valentina Klemenčič je naš didžej. Prevladuje balkanska glasba, ampak treba je prisluhniti tudi igralkam, ki niso s tega prostora, na primer naši brazilski vratarki (smeh).

Na Novem trgu v Ljubljani so ta mesec postavili odštevalnik, ki odšteva čas do začetka ženskega evropskega prvenstva, ki bo novembra potekalo tudi v dvorani Stožice. V osrednji vlogi ste prav vi. Vam to godi?
Ideja z odštevalnikom se mi zdi zelo dobra. Predvsem je to lepa promocija rokometa in res upam, da nam bo uspelo uspeli privabiti veliko gledalcev. Zame je vsekakor čast, da sem na tem odštevalniku.

Večino kariere (2014–2021) ste preživeli v Franciji. Vam je ustrezala ta liga?
Gotovo. Francoska liga je zelo močna, nobene tekme ne moreš vzeti za šalo. Zanimivo, da sem ostala tam toliko časa, čeprav sem imela dvakrat tedensko kakšno težko tekmo, saj smo igrale še v Ligi prvakinj. Ves čas si v nekem napornem ritmu, kar pa mi je ustrezalo. Skratka, same pozitivne stvari lahko povem o igranju v Franciji.

Leta 2012 ste bili prvič v finalu Lige prvakinj, takrat z madžarsko ekipo Gjör. Ni se izšlo, po dveh izenačenih tekmah (skupni izid 54:54) je zmagala Budućnost. Nato ste zapustili Gjör in odšli v Nemčijo, Gjör pa je v naslednjih sedmih sezonah kar petkrat postal evropski prvak. Lani ste bili z Brestom spet v finalu Lige prvakinj in – spet brez lovorike. Je ostalo kaj grenkega priokusa?
Iskreno rečeno, ni lahko. Dvakrat sem bila že zelo blizu, a se vsakič nekaj ni poklopilo. Ampak tako je to v športu, iz porazov se poskušaš nekaj naučiti in upaš, da dočakaš naslov evropske prvakinje. Vsak dan delam in treniram za to in seveda si tega močno želim. V tistem trenutku, ko ti ne uspe, je težko, ampak treba je iti naprej, in če si dovolj želiš, se bo nekoč že uresničilo.

Ste bili pa lani najboljša strelka Lige prvakinj ...
Takoj bi to zamenjala za naslov prvakinj. Seveda je to lep osebni uspeh, ki pa se vendarle ne more primerjati z naslovom prvakinje.

V lanski sezoni ste (novembra 2020) Odenseju nasuli kar 14 golov. Ali pred tekmo čutite, da ste odlično razpoloženi, da je to vaš dan?
Ne. Pred tekmo nimam nobenih posebnih občutkov. Ko se tekma začne in dosežeš gol ali dva, pa ko gre kakšna žoga vratarki skozi roke, potem že vidiš, ali je tvoj dan ali ne. Skratka, vse skozi igro, ko se vse poklopi.

V nedeljo boste poskušali čim večkrat premagati izredno veteranko Katrine Lunde. Kako se pred tekmo pripravite na vratarko določene ekipe?
Pogledam, kje so šibke točke, da vidim, kam streljati. Osebno upoštevam tudi to, kako sem streljala na prejšnji tekmi, da potem malo zamenjam, saj ni dobro, da vse poteka po nekem ustaljenem vzorcu. Tudi vratarke namreč zelo veliko gledajo posnetke in se pripravljajo na najboljše strelke.