Vedno je veljalo, da je na svetovno prvenstvo celo težje priti, kot se tam dobro odrezati. Število mest za evropske reprezentance, ki prevladujejo v rokometu, je seveda bolj omejeno in včasih se pač tako obrne, da se moraš prerivati s kakšnimi Madžari. Bronasti Sloveniji, nič hudega sluteči v nekakšnem naletu, se je to zgodilo že tretjič. In PUF, so se razblinile sanje o še enem morebitnem vrhunskem dosežku.

To je bil najhujši poraz Veselina Vujovića na klopi Slovenije, čeprav se je končalo s pirovo zmago. Izteklo se je njegovo tretje leto na slovenski klopi, tisto kritično, na katerega so opozarjali njegovi največji kritiki. S svojo karizmo, da je zmožen le krajši čas držati motivacijsko napetost svojih klubskih ali reprezentančnih varovancev, pravijo. Veselin Vujović ostaja, je pohitel ob razočaranju poročati predsednik zveze Franjo Bobinac.

Zaupanje vanj je neizmerno, včasih tudi slepo. Navijači ga obožujejo, vedno ob prihodu na igrišče dobi največji aplavz. Nihče od reprezentantov ne meče niti približno tako velike sence. Njegovi trenerski in rezultatski vzponi so bliskoviti povsod, kjer se je ustavil.

Na Madžarski rokometni zvezi so takoj po žrebu dejali, da bodo naredili vse, da se uvrstijo na svetovno prvenstvo. Iz reprezentančnega naftalina so potegnili Nagya in Ilyesa. Ob pomlajevanju, ki so ga začeli na EP-ju na Hrvaškem, tam so bili sila neuspešni, so stopili pol koraka nazaj, da bi naredili dva naprej.

Tega slovenski rokomet ni naredil. Ob Vujovićevi besedni neposrednosti v iskanju rokometnih bojevnikov so bili na zvezi vedno tiho in se zlahka odrekli znanju premnogih še kako vrhunskih rokometašev, ki bi prav na takšnih tekmah, ko zaradi poškodb na koncu sezone komaj sestaviš šestnajsterico, lahko prinesli dodano vrednost. Razočaranje je veliko, a če bo obveljala selektorjeva mantra, da se iz porazov več naučiš kot iz zmag, bodo naslednji koraki precej uspešnejši.