Takrat se je finale igral še na dve tekmi, Celje je najprej doma premagalo Flensburg s 34:28, nato pa na povratni tekmi utrpelo poraz s 30:28, kar je pomenilo, da je postalo evropski prvak.

Sorodna novica Video: Spomin na evropski naslov Mira Požuna s Celjem 2004

Celjska ekipa je že v devetdesetih letih mešala štrene najboljšim klubom na stari celini. Pod vodstvom predsednika Toneta Turnška, ki je bil tedaj na čelu pivovarskega velikana iz Laškega, se je ekipa v tem obdobju kar štirikrat prebila v polfinale Lige prvakov, a je morala kar trikrat priznati premoč tedanjega absolutnega kralja rokometnih igrišč iz Barcelone, v sezoni 1997/98 pa ji je mero vzela zasedba iz Zagreba.

Reprezentanca osvojila srebro
Ko so v knežjem mestu ‒ po številnih zapravljenih priložnostih na veliki sceni ‒ že počasi začeli opuščati "projekt evropskega prvaka", pa se je zgodila sanjska sezona 2003/04. Prva je za rokometni dosežek "par excellence" poskrbela slovenska moška rokometna reprezentanca, ki je na domačem evropskem prvenstvu osvojila odličje srebrnega leska, še lepšo zgodbo pa so spisali v mestu ob Savinji.

To je bilo eno najbolj razburljivih popotovanj v zgodovini evropskega klubskega rokometa. Celjska ekipa je po razmeroma rutinskem delu v skupinskem delu uprizorila naravnost čudežne predstave. V osmini finala je na svoji premierni tekmi v novi dvorani Zlatorog na dvoboju s španskim Ademarjem nadomestila kar 13 golov primanjkljaja s prve tekme v Leonu, v četrtfinalu je odpihnila nemški Lemgo, v polfinalu je dvakrat premagala tedaj "novega evropskega rokometnega tigra" iz španskega Ciudad Reala, v velikem finalu pa je na kolena spravila še nemški Flensburg-Handewitt.

Zbralo se je 10.000 navijačev
Solze sreče so po tem zgodovinskem uspehu na severu Nemčije tekle v potokih. Uspeh varovancev Mira Požuna, ki je lani umrl po hudi bolezni, je že v Flensburgu pozdravila armada navijačev, še bolj praznično in prešerno je bilo v domovini, ko je letalo že isti večer po vrnitvi iz Nemčije prekršilo traso načrtovanega poleta in zaokrožilo nad Celjem, pred dvorano Zlatorog pa se je zbralo več kot 10.000 privržencev celjskega kluba, ki so z ovacijami in spoštovanjem pričakali svoje junake.

Tedaj so celjski dres nosili tedanji kapetan in vratar Dejan Perić. Na golu je bil poleg njega še Gregor Lorger, v polju pa Uroš Zorman, Sergej Rutenka, Renato Vugrinec, Edi Kokšarov, Matjaž Brumen, Jure Natek, Marko Oštir, Žikica Milosavljević, Dino Bajram, Nenad Bilbija, Miladin Kozlina in Miha Gorenšek.

Izgubljen stik z evropskim vrhom
Celjska ekipa je bila po tem zgodovinskem uspehu še kratek čas konkurenčna najboljšim zasedbam na stari celini, v zadnjem desetletju pa je zaradi finančne podhranjenosti bolj ali manj izgubila stik z njimi, čeprav vsako sezono priredi senzacijo ali dve in vzame skalp boljšim in močnejšim ter predvsem bogatejšim evropskim ekipam.

Na domačem prizorišču je še vedno korak pred tekmeci. Doslej je 22-krat osvojila naslove državnih in 21-krat pokalnih zmagovalcev, v tej sezoni pa so najusodnejše tekme šele pred njo. Po štirih odigranih tekmah v končnici za prvaka ima tri točke prednosti pred velenjskim Gorenjem, 11. in 12. maja pa bo nastopila na zaključnem pokalnem tekmovanju v Novem mestu.