Reporterska kariera Iva Milovanoviča traja že 40 let. Z umirjenim slogom, odličnim glasom in občasnim zategovanjem nekaterih samoglasnikov je postal nepogrešljiv spremljevalec v naših dnevnih sobah. Zraven spada še ponarodela fraza "po moji uri," ki se je je že odvadil. Predstavnik stare reporterske šole se je svoje obrti delno učil celo od legendarnega Mladena Delića, na domači televiziji pa sta bila njegova mentorja Marko Rožman in Mito Trefalt. 62-letni Milovanovič je zelo hvaležen sogovornik in uglajen gospod, ki si je izboril svoje mesto med legendami TV Slovenija. Od petka bomo lahko z njim spet uživali v prenosih rokometnega svetovnega prvenstva.

Pripravljalni turnir na Danskem ne vliva upanja, da bi Slovenija lahko ponovila 4. mesto z zadnjega svetovnega rokometnega prvenstva v Španiji. Kje najbolj škriplje?
Ne bi bil tako prepričan, da se ne da ponoviti leta 2013. Eno so prijateljske tekme, drugo svetovno prvenstvo. Vedeti morate, da je Slovenija igrala z ročno in da so igralci pazili, da se ne poškodujejo. Nad zdravstvenim biltenom Slovenije smo že tako lahko zaskrbljeni. Najbolj šibki smo na položaju levega zunanjega. Smole res ne manjka, ni Bilbije, ni Mačkovška, zdaj ima težave še Cehte. Še ena pomanjkljivost se je pokazala: zapravljali smo stoodstotne priložnosti. To bo treba odpraviti. Veseli pa dobra forma vratarjev, vrača se tudi Matej Gaber.

Predsednik RZS-ja Franjo Bobinac meni, da je Slovenija močnejša kot na SP-ju 2013. Vaš komentar?
Težko je reči. Ekipa je dve leti starejša, bolj izkušena, večina igra v tujih klubih, igralci so marsikaj uredili v svojih glavah. Če bi bili vsi zdravi, bi lahko rekli, da je Slovenija storila korak naprej, ne bi pa rekel, da je močnejša.

Navijači tudi tokrat veliko govorijo o selektorju. Boris Denič je na Danskem med minutami odmora igralce spraševal, kakšno akcijo bi odigrali. Laik bi pomislil, da ne ve, kaj dela.
Morda res dobiš takšen vtis, a to delajo vsi selektorji. Takšen je način vodenja. Selektor pogosto pusti, da organizator igre izbere akcijo, za katero čuti, da je prava. Reče enka, dvojka, petka ... Sam seveda ne vem, kaj to pomeni, organizator igre pa točno ve, kakšne so posamezne akcije, saj so uigrane na treningih.

V več kot 40-letni karieri ste videli že dobršen del sveta. Se veselite poti v Katar?
Se, saj grem prvič tja. Pričakujem odlično vreme, temperaturo med 20 in 26 stopinjami. Ne vem še točno, v kakšnem hotelu bom. Upam, da bo imel bazen. Določene informacije o Katarju sicer imam, saj sem v stiku z Rolandom Pušnikom, ki tam živi in dela. Kadar takšno veliko mesto ustvarijo sredi puščave, je to po svoje svetovni čudež. Muslimansko-arabski svet mi je bil vedno uganka. Drugačen način življenja in drugo vero je seveda treba spoštovati, in če se ravnaš po njihovih pravilih, nimaš težav.

Ste imeli, če ne štejemo spomina na nesrečen 11. marec 2004, ko ste bili v Madridu, ki je bil takrat tarča terorističnega napada (umrlo je 191 ljudi), kakšne večje težave na službenih potovanjih?
Takrat nisem bil neposredno vpleten, saj sem bil v času napada v hotelu. V sredo sem komentiral tekmo Lige prvakov med Realom in Bayernom, v četrtek zjutraj pa je počilo. Novinarska žilica me je seveda odnesla na kraj napada, pot v Ciudad Real pa sem moral prestaviti za en dan. Naj spomnim, da je leto prej pred hotelom v Madridu, kjer sem prebival, razneslo avtomobil bombo, a sem imel k sreči sobo na drugi strani hotela. Drugače pa sem imel v 40 letih srečo z zdravjem, nič posebnega se ni zgodilo, le leta 1984 sem imel težave z ledvičnimi kamni. Še dobro, da je bil zraven zdravnik Andrej Stare. Če je Andrej zraven, sem tudi zaradi tega vesel.

Ker je delo športnega reporterja precej stresno, ste torej 62 let dočakali precej mirno ...
Niti ne - leta 2006 sem preživel infarkt. Ne vem, morda je bil posledica mojega dela in načina življenja. Kar zadeva zdravstvene težave, moraš na službenem potovanju predvsem paziti, da ne dobiš driske, saj ne moreš kar zapustiti komentatorskega mesta in oditi na stranišče.

Niste nikoli prekinili prenosa z izgovorom, da ste izgubili zvezo z Ljubljano in odšli na stranišče?
Nikoli. Sicer pa imam vedno na poti s seboj tablete, poleg tega so v slovenski reprezentanci zdravniki, ki imajo pri sebi vse potrebno. Imam tudi poseben režim na dan tekme. Zajtrka nikoli ne izpustim, potem pa do prenosa ne jem. Pijem le navadno vodo. Kadar ne zaupam vodi iz pipe, kupim ustekleničeno. Tudi sicer pri hrani ne eksperimentiram.

Si upate pred mikrofon nepripravljeni, ker imate že toliko izkušenj?
Nič ne pomenijo izkušnje, vsak dan se je treba pripraviti, kot da delaš svoj prvi prenos. Seveda pa je lažje, ker točno veš, kaj potrebuješ in kje dobiš informacije.

V petek bo Slovenija na SP-ju prvo tekmo igrala proti Čilu, ki v rokometu ne pomeni veliko. Ste se že pripravili na prenos, poznate vse igralce?
Preveril sem seznam reprezentantov, čeprav niti meni imena ne pomenijo veliko. Pogledam določene oznake, višino, težo, ali je igralec izkušenejši, predvidevam, da je že igral na kakšnem prvenstvu. Skratka, ko pridem na prizorišče prvenstva, nisem bos, tam pa potem vzpostavim stik z vodstvom. V primeru Čila bo to res potrebno, ker so informacije na spletu skromne. Pri velesilah je drugače, tam je vse napisano, spletne strani so zgledno urejene.

V zadnjih letih najbrž največ informacij dobite prav na spletu?
Gotovo zelo veliko, čeprav sam še vedno rad stavim na živ stik. Rad povem kaj novega, zato je treba imeti veliko poznanstev med novinarji, s katerimi si izmenjuješ informacije, poznam pa tudi selektorje reprezentanc in igralce osebno.

Nekateri pravijo, da reporter oziroma novinar ne bi smel biti prijatelj selektorja ali igralca, saj potem ne bo znal biti dovolj kritičen ...
Moja prednost je, da sem bistveno starejši od vseh. Ko je Denič še igral, sem jaz že komentiral. Imava profesionalen odnos, Boris je dovolj zrel in dobro ve, da so tudi kritike upravičene. Saj bi bilo vendar smešno, če bi Denič delal napake, jaz bi ga pa hvalil. Tudi do igralcev se obnašam korektno, prav tako imajo oni spoštljiv odnos do mene, celo vikajo me. Skratka, pri meni nimajo nobene zaščite, po drugi strani pa lahko dobim kakšno dodatno informacijo, če sem z njimi v dobrih odnosih. Sicer pa nimam nobenih težav, kadar me tudi fantje kdaj opozorijo na kakšno napako, ki jo naredim.

Se je to res kdaj zgodilo?
Srečko Katanec na primer. Poznal sem ga, ko je bil star 13, 14 let. Kadar se dobiva, kdaj v hecu reče, da kakšne situacije na igrišču nisem dobro videl. Seveda to jemlje kot dobronamerno. Ne maram pa tistih komentatorjev na spletnih forumih, ki se izživljajo. To res nima zveze s poslom, zato teh komentarjev niti ne berem.

Kdaj je komentatorju pri delu najtežje?
Kadar komentiraš iz studia, je vedno tvegano. Zlasti pri rokometu je veliko ponovitev in medtem hitro lahko pade gol, ti pa ne veš, kdo je strelec. Zgodi se tudi, da ne vidiš dobro, kako so postavljeni igralci in se lahko zmotiš. Kadar o čem nisem prepričan, tega raje ne komentiram.

Si med rokometno tekmo še vedno sami delate statistiko?
Pišem si vse gole, izključitve, sedemmetrovke, obrambe, saj imaš lahko težave z medmrežjem. Imel sem že slabo izkušnjo. Ko je Slovenija leta 1995 igrala na prvem svetovnem prvenstvu na Islandiji, sem zaupal uradni statistiki, toda na koncu nisem vedel, kakšen je rezultat. Enkrat je na semaforju pisalo, da je neodločeno, nato da je zmagala ena in druga reprezentanca. Ni mi preostalo drugega, kot da sem zapustil komentatorsko kabino in šel do zapisnikarske mize. Od takrat si vse pišem, čeprav imam ob sebi pomožni monitor, na katerem dobim veliko podatkov.

Kdo je bil vaš vzornik, ko ste začenjali kariero reporterja? Mladen Delić morda?
Ne, Delić je bil po svoje moj učitelj, sem ga pa gotovo tudi malo občudoval. Srečo sem imel, da sem z 22 leti začel ob takšnih asih, kot so Stojaković, Nikitović, Mutić, Sušec, Milka Babović ... Vzornik je bil predvsem Vladan Stojaković, s katerim mislim, da imava nekaj skupnega. Oba sva se ukvarjala s športom, oba več staviva na strokovne komentarje kot na rumeno zgodbo. Oba sva tudi relativno umirjena in nisva razgrajača. Doma sem imel krasne vzornike v Mitu Trefaltu in Marku Rožmanu. Mito je bil velik improvizator, dober opazovalec in bogat v besednem zakladu, Marko pa je bil primer natančnosti, oborožen je bil z dobro statistiko.

Pravite, da niste razgrajači. Kdaj ste se v prenosu najbolj drli?
Ne boste verjeli, na konjeniški tekmi olimpijskih iger v Seulu. S strokovnim komentatorjem Matjažem Čikom sva delala v ljubljanskem studiu. Ko sem prišel ven, mi je tehnik rekel: Ali se ti je zmešalo, saj se dereš kot jesihar? Nepozabni so tudi spomini na zlato medaljo Iztoka Čopa na svetovnem prvenstvu v veslanju v Tampereju, ko sem skoraj jokal, pa seveda polfinale evropskega prvenstva v rokometu, ko smo premagali Hrvate. Veliko čustev je bilo gotovo tudi ob slovenskih nogometnih uspehih, recimo leta 2009 ob zmagi nad Rusijo in uvrstitvi na svetovno prvenstvo.

Pretirano vpitje med prenosi vam sicer ni všeč?
To je moderen slog, ki ga ne cenim. Bolj cenim tiste, ki so res pripravljeni. Recimo Dejan Obrez. Umirjen je, ko se res nekaj zgodi, pa povzdigne glas.

V satirični radijski oddaji Radio Ga-Ga vas domiselno imitira Jure Mastnak. Poslušate kdaj?
Ne. Kopija ne more biti boljša od originala. Ampak - če niso žaljivi, potem v redu. Bolj me skrbi njihov odnos do Srečka Katanca. Norčujejo se iz njegovega govora. Kot da bi se norčeval iz nekoga, ki šepa. Iz tega se ne sme norčevati. To je nesprejemljivo. Če bi bil na Srečkovem mestu, bi jih tožil.

Ena od vaših najbolj znanih fraz je bila: "Po moji uri je do konca tekme še ... " Se je bilo tega težko odvaditi?
Stvar koncentracije. Če je nekaj avtomatizirano, je seveda težje. Fraza "po moji uri" je ostala iz časov, ko na ekranu še ni bilo ure, čas pa je v športu zelo pomemben. A to kritiko sem sprejel. Zavedam se, da se moraš prilagoditi sodobni tehnologiji, ki je spremenila tudi moj način komentiranja.

Kdo vam je v športni redakciji pomagal pri učenju sodobne tehnologije?
Predvsem Igor E. Bergant, ki to res obvlada in mi je pogosto svetoval, sicer pa mi pomaga tudi nečak.

Ste Berganta vi učili novinarske obrti?
Na začetku sem sodeloval z njim in je bil zelo marljiv učenec. Delala sva na "obrtniških" zadevah, v slog komentiranja se raje ne vtikam.

Ste še komu pomagali pri karieri reporterja?
Ne. Zdi se, da v tej hiši ni pravega posluha za to. Mladi, kot da vse znajo. K sreči je Mile (Jovanović; odgovorni urednik Športnega programa na TV SLO; op. a.) napisal protokol, kaj je treba postoriti, da nekdo začne komentirati oziroma da postane strokovni komentator. Prej je bilo veliko takšnih, ki niso šli skozi šolo. Ampak na TV Slovenija je vsaj nekaj selekcije, drugje še tega ni.

So vas kdaj vabili na kakšno komercialno televizijo?
Imel sem vabila, ampak ... Morda se bom za to odločil, ko bom šel v pokoj.

Podobno kot Tom Lajevec, ki je v lanski sezoni za komercialno televizijo komentiral smučarske skoke?
Ne na ta način. Takoj bi šel komentirat, ne po desetih letih pokoja. Seveda pa je vse odvisno od počutja, predvsem pa: ko med gledalci ne bom imel 51-odstotne podpore, bom končal.

Ali na TV Slovenija merite to podporo oziroma nekakšno stopnjo zadovoljstva gledalcev?
Sam to čutim. Skratka, ko bom začutil, da imam s seboj preveč težav, bom rekel hvala in počel kaj drugega.

Ampak - leta vas za zdaj še ne ovirajo, kajne?
Nimam težav z govorom, imam svoje zobe, kar se morda sliši smešno, vendar je pomembno. Dobro vidim, tudi s spominom nimam težav, kot rečeno, pa si vse pišem in ničesar ne prepuščam naključju.

Tomaž Okorn