Medalja je zgodovinska, ker je prva za slovenske ekipne športe na svetovnih prvenstvih, sicer pa druga rokometna. A kolajna iz Pariza ima objektivno večjo vrednost kot tista srebrna z domačega evropskega prvenstva leta 2004, saj je bila osvojena po epski borbi na "nevtralnem terenu". Hočeš nočeš je zmaga nad slovenskimi južnimi sosedi še nekoliko bolj sladka, kot bi bila denimo nad Norveško.
Vujovića ne pripelješ za 7. mesto, ampak za medaljo
Ko je selektor Veselin Vujović spomladi 2015 prevzel Slovenijo, je bil pred zahtevno nalogo, kako iz ekipe, ki je pred tem že dosegala zelo dobre rezultate na največjih tekmovanjih, iztisniti še tistih 10-20 odstotkov, ki so manjkali do kolajne. Hkrati je moral reprezentanco še pomladiti. In treba je priznati, da mu je oboje odlično uspelo. Njegova na videz prepotentna izjava ob imenovanju na položaj iz maja 2015, da "Vujovića ne pripelješ za sedmo ali osmo mesto, ampak za kolajne" je relativno hitro "meso postala". V nasprotju z nekaterimi večnimi nergači in pesimisti je Vujović že takrat vedel, da so slovenski igralci iz šampionskega testa.
Iz "male" Ribnice čez noč na veliko sceno
Vujović se je nato pri pohodu na zmagovalni oder odpovedal nekaterim standardnim reprezentantom (Sebastian Skube, Miha Žvižej, Dragan Gajić), pred Francijo doma pustil dolga leta nezamenljiva Uroša Zormana in Gorazda Škofa, reprezentanci pa pogumno priključil mlade igralce, kot so Darko Cingesar, Miha Zarabec, Blaž Janc, Urh Kastelic, Nik Henigman, Jan Grebenc, ki so hitro dokazali, da so kos izzivu in se skorajda čez noč prelevili v nosilce igre. Še posebej velja izpostaviti oba Ribničana Henigmana in Grebenca, saj sta brez pravih težkih tekem na klubski ravni več kot uspešno prestala ognjeni krst na najbolj zahtevni sceni. Grebenc je celo sprva ostal doma, nato pa v Francijo prišel za izločilne boje in kot debitant pustil viden pečat. Tako je denimo Hrvatom zabil tri gole, poleg tega pa nekajkrat odlično podal.
Slaba le tekma proti Španiji
Težko je reči, da Slovenija pred Vujovićem ni imela t. i. zmagovalne mentalitete, a zagotovo je karizmatični Črnogorec, ki je kot igralec dosegel vse, reprezentanci vlil dodatne samozavesti, jo naučil za vrhunski rezultat potrebne predrznosti oziroma nesramnosti, seveda pa tudi precej razširil njen "taktični arzenal". Slovenci so se v Franciji predstavili z atraktivnim rokometom in na prvenstvu zares slabo odigrali le tekmo proti Španiji v skupinskem delu. Na vseh drugih srečanjih so pokazali zelo dobre predstave. Nenazadnje, izkupiček šestih zmag, dveh porazov in remija je dovolj zgovoren sam po sebi.
Kolajne osvajajo le največji
Slovenci so v velikem slogu vzdržali "maraton", ki so ga s pripravami 22. decembra začeli v Zrečah in ga nato nadaljevali čez božično-novoletne praznike vse do odhoda v Francijo 5. januarja. V času, ko se je večina državljanov prepuščala radostim veselega decembra, so rokometaši garali na pripravah. Nagrada je prišla dober mesec dni kasneje. Kolajne na velikih tekmovanjih osvajajo le največji. In slovenski rokometaši so na najboljši možni način dokazali, da to so. Vrhunsko tehnično znanje, močan ekipni duh, telesna moč in psihična stabilnost tudi v na videz izgubljenih položajih so značilnosti, ki so jih pripeljale do največjega uspeha slovenskega rokometa in enega največjih uspehov slovenskega športa nasploh.
Prihodnost je svetla
Prvenstvo v Franciji je pokazalo, da je tudi v rokometu konkurenca vsako leto močnejša. Za medalje se lahko bori vsaj deset reprezentanc. In vsakič znova se je treba dokazovati. Zlata francoska generacija je upravičila vlogo prvega favorita, Norvežani so presenetili, medtem ko so olimpijski prvaki Danci in evropski Nemci plačali ceno še tretjega tekmovanja v letu dni. V klub največjih so kot tretja reprezentanca sveta zdaj vstopili tudi Slovenci. Višji "rejting" bo zahteval potrjevanje na vsakem prihodnjem tekmovanju, a s tako nadarjeno zasedbo, ki ima še veliko prostora za napredek, je prihodnost slovenskega rokometa svetla. Fantje, Slovenija je ponosna na vas.

Aleš Vozel, @vozela1