Po koncu sezone je misli strnil v pogovoru z novinarjem TV Slovenija Tomažem Hudomaljem. Vabljeni k branju krajšega posnetka in ogledu celotnega pogovora.

Zdaj ste na celjski klopi nabrali že pet naslovov državnega prvaka zapored. Če temu dodamo še pet pokalnih lovorik, zares dominirate v domačih tekmovanjih. Je ob takšnem razmerju moči sploh mogoče, da bi še kdo drug prišel do kakšne domače lovorike?
Čas kar hitro teče. Pet naslovov državnega prvaka, pet pokalnih naslovov, štirje superpokalni. To je res lepa številka. Najzanimivejše pa je to, da se je v vseh teh letih zamenjalo veliko igralcev. Vsako leto druga ekipa, vsako leto mlajša ekipa. To pomeni, da smo – ko sem prišel v Celje – zastavili pravo pot. Ko osvajamo naslove, hkrati ustvarjamo nove igralce. Damo jim priložnost igrati v Ligi prvakov, v Ligi SEHA, v domačem prvenstvu. Ponosen sem, da mi je skupaj s sodelavci in številnimi igralci uspelo napisati uspešno zgodbo.

Omenili ste številne igralce, ki so šli skozi klub v zadnjih letih. Uspehi pa ostajajo. Zagotovo ste torej tudi vi kot trener precej zaslužni za ta uspeh. Kako se vsako leto lotevate izzivov? Kako vam uspe vse te igralce povezati v vrhunsko celoto?
Ni tako preprosto, kot se morda zdi ob pogledu na končno lestvico. Letos smo imeli, recimo, osem točk prednosti pred najbližjimi zasledovalci. Nikakor ni bilo enostavno. Sezona je bila zelo naporna, zelo dolga, več kot 30.000 kilometrov smo prepotovali z ekipo. To se je poznalo na aprilskih tekmah v domačem prvenstvu. Ko pa smo v zadnjih treh tednih imeli le po eno tekmo na teden, smo spet bili najmočnejši. Vse to zahteva veliko dela. Sploh zdaj poleti je pred nami zahtevno obdobje. Pripraviti se moramo na izzive nove sezone. Najprej kakovostna fizična priprava, za kar imam v klubu odlične sodelavce, ki dobro vedo, kaj počnejo. Vsako leto želim fante še bolje pripraviti. Čeprav vem, da so že zdaj dobro pripravljeni. Zalo zanimivo bo sestavljati ekipo. Vesel sem, da bo kar nekaj igralcev ostalo. Predvsem pa me zanima značaj igralcev, ki prihajajo. Zame je značaj igralca še pomembnejši kot sama kakovost. Nekako 60 odstotkov – 40 odstotkov ali pa celo 70 odstotkov – 30 odstotkov je to razmerje karakter – kakovost. To pomeni, da želim igralce, ki se lahko tako poistovetijo z našo ekipo, z našo miselnostjo, z mojim razmišljanjem in razmišljanjem celega kluba. Celje finančno nikakor ne more iti v korak z evropskimi velikani. Zato moramo stvari delati drugače. Več moramo trenirati. Več časa preživimo skupaj, več se družimo. Samo tako nam lahko uspe – z veliko analizami, z veliko dela.

Posebej na zadnji tekmi proti Gorenju je bilo čutiti, da imate z igralci res dober odnos. Po eni strani imate pravo mero avtoritete, po drugi strani pa je vse skupaj dovolj sproščeno. Je občutek pravi?
Res je. To je eden izmed sestavnih delov našega mozaika. Pravila so sicer jasna, na začetku sodelovanja to vsakemu povem. Ampak treba pa je biti človeški. Moje razmišljanje je, da lahko z dobrim odnosom dosežemo res veliko. In za zdaj kaže, da je to prava pot. V Celju smo 'povečana družina'. In s človeško noto iščemo rezerve v igralcih in osebnostih ljudi.

V domačih tekmovanjih prevladujete, o tem sva že govorila. V Ligi prvakov pa vsako leto nekaj malega zmanjka za tako želeno osmino finala. Je to dodatna motivacija za vsako novo sezono? Ali pa drugače – vam gre že kaj na živce, da vsako leto čisto malo zmanjka do odmevnejšega rezultata v Evropi?
Pošteno povedano – meni gre to že pošteno na živce. To je rana, ki jo nosim v srcu. Res si želim s to ekipo, z mladimi fanti narediti dober rezultat tudi v Ligi prvakov. Uspelo nam je že premagati Kiel, Kielce, Flensburg, Rhein Neckar Löwen. In s temi zmagami na neki način tudi zabrišemo to velikansko razliko v proračunih evropskih velikanov in Celja, ki je proti njim pravi palček, malce popačimo realnost. In ljudje si potem želijo, da bi bili ne samo v osmini finala, ampak na zaključnem turnirju Lige prvakov. Seveda so to tudi naše želje. Ampak v rokometu je veliko dejavnikov. Če bi se nam enkrat vse uskladilo, če bi bili celo sezono brez poškodb, potem lahko morda pariramo tudi najboljšim. Če bi se nam enkrat uspelo uvrstiti v osmino finala, je potem na dveh tekmah res vse mogoče. Letošnji zaključni turnir je lepa zgodba. Dvomim, da je pred začetkom sezone kdo stavil na Montpellier, ki je potem z najlepšo igro osvojil to tekmovanje. In to mi daje dodaten motiv, dodatno energijo.

Celotni pogovor poglejte v spodnjem videu: