Dan po nepozabnem finalu je vtise - še nepopolne - za MMC strnil Zorman, ki je po slavju s Celjem leta 2004 še drugič stopil na najvišjo stopničko klubskega rokometa. Naslov rokometnih "galaktikov" iz osrednje Španije ne bi bil nikakršno presenečenje, če ne bi prve finalne tekme doma izgubili z 29:27, tako da jih je marsikdo že pokopal. A v Ostseehalle so se varovanci Talanta Dušebajeva dvignili kot feniks iz pepela ...

Po prvem srečanju so vas mnogi že odpisali, vendar ste nato v Kielu pokazali povsem drug obraz. Kaj ste počeli na treningih pred povratno tekmo, da ste v Nemčiji tako zablesteli?
Res je bilo, da so nas že vsi odpisali, ne samo pred povratno tekmo, ampak tudi že pred začetkom sezone, saj so favorizirali Kiel. Očitali so nam, da ne igramo pravega rokometa, da smo individualisti, prepotentni ... Ampak na koncu smo na igrišču dokazali, da ni tako. Vedeli smo, da smo na prvi tekmi napravili preveč napak, in verjeli, da smo lahko prvaki.

Sijajno ste odigrali obrambo 5-1, s katero ste ustavili Nikolo Karabatića, ki je po 9 golih v Ciudad Realu tokrat dosegel le 4. To je bila ob odličnem vratarju Arpadu Šterbiku ena ključnih stvari na poti do zmage.
Zagotovo. A taki igralci potrošijo tudi veliko strelov. Na prvi tekmi je dosegel 9 golov pri 20 poskusih. Tudi tokrat je bila statistika podobna. Pred tekmo sem napovedal, da bo dvoboj odločil vratarski dvojec, kar se je uresničilo. Poleg tega smo v napadu odigrali pametneje, bolj počasi. Žoga je šla od roke do roke, tako da jim nismo dovolili hitrih protinapadov, s katerimi te lahko "ubijejo".

Ali je Nemce morda pokopal pritisk, ki ste ga vi kot bolj izkušeno moštvo očitno vendarle bolje prenesli?
Pritisk je bil na njihovi strani. Imeli so vse pripravljeno za fešto, na kateri naj bi bilo, kot sem slišal, 40.000 ljudi. V tej vojni smo pač mi zdržali.

Igrali ste brez Sergeja Rutenke, Rolanda Uriosa, Davida Davisa in Petra Metličića, kljub temu pa ste zdržali peklenski ritem in delovali celo bolj sveže kot domači. Od kje ste jemali moč?
Ekipa je sestavljena tako, da imamo 16 enakovrednih igralcev. Če eden, dva, trije ali štiri manjkajo, se to ne pozna. Moštvo je sestavljeno iz pravih posameznikov in sistem deluje. V Kielu smo igrali z 8, 9 igralci tako kot oni. Vesel sem, da je bilo tako, saj smo bili na igrišču po 40 minut, ne pa po 15. Posledično smo bili dovolj "vroči" in smo zlahka vzdržali ritem.

Na koncu je prišlo tudi do nekaj vroče krvi. Skoraj hkrati sta vas "napadla" Thierry Omeyer in neki sivolasi gospod iz občinstva, ki se vas je ob ogradi lotil kar s časopisom ... Verjetno ste kar malo "debelo" pogledali?
Nismo se pustili, da bi nas tepli. Mi smo prava ekipa, kjer dihamo vsi za enega in eden za vse. Kar se je zgodilo, pač ni v čast niti njim niti nam. A mi smo jim le vrnili z isto mero. Padlo je nekaj krepkih besed, bilo je malo prerivanja, to je to.

Ali ste po tekmi kaj govorili z Vidom Kavtičnikom? O čem je tekla beseda?
Po tekmi smo se objeli, čestitali eden drugemu, si zaželeli srečo in si dejali, da se vidimo v reprezentanci. Po taki bitki je težko biti general. Ni potrebe po kakšnih velikih besedah.

Videli smo, da sta si s Pajovičem dala duška že kmalu po zadnjem pisku sirene. Nam lahko razkrijete, kako je slavje potekalo, ko so se ugasnile televizijske kamere?
Domov smo prišli ob sedmih zjutraj. Bili smo zelo utrujeni. Proslavili smo tako, kot se je dalo. Nisi vsak dan evropski prvak. Sicer pa je prekmalu, da bi strnil vse vtise, bo prišlo še za menoj. Ko pridem v Slovenijo, bom naredil žurko, s katero bom najboljšo sezono v karieri proslavil, kot se spodobi.

Za vami je sanjska sezona, saj ste osvojili vseh 5 tekmovanj, v katerih ste nastopili. Ali že kaj veste, kakšna bo sestava ekipe drugo leto?
Kolikor vem, odhaja desno krilo Josep Masachs, ki ga bo zamenjal Luc Abalo. To je, če ne bo presenečenj, edina razlika med letošnjo in naslednjo sezono.

Junija vas čakata še dve kvalifikacijski tekmi proti Slovaški za svetovno prvenstvo (SP) na Hrvaškem. Ob pravem pristopu bi se morali verjetno na SP zanesljivo uvrstiti?
Da bo sezona popolna, je treba dobiti še ti dve tekmi. Treba je stisniti še zadnje atome moči, da pridemo na Hrvaško, kjer bomo praktično kot doma.

Aleš Vozel