Zorman je pojasnil, da je že nekaj časa razmišljal o tej potezi, za katero pa je dokončno pobudo dal selektor Ljubomir Vranješ sam. A kot poudarja Zorman, sta se s Švedom na slovenski klopi razšla korektno in brez zamer.

"Ne želim pogrevati teh stvari. To je zdaj za menoj, reprezentanci pa želim vso srečo v prihodnosti," pravi Zorman, ki bo zdaj vse sile usmeril v vodenje Trima Trebnje, kjer je lani poleti začel samostojno trenersko pot. Več pa v spodnjem intervjuju.

Sorodna novica Uroš Zorman nič več pomočnik selektorja Vranješa

Konec marca ste po letu in pol zapustili položaj pomočnika selektorja slovenske reprezentance Ljubomira Vranješa. Kako je prišlo do te odločitve? Ali ste dali pobudo sami ali je prišla od selektorja oziroma morda koga tretjega?
To je v meni tlelo že kar nekaj časa. Po kvalifikacijah za olimpijske igre je prišla pobuda od selektorja, s katero sem se tudi jaz strinjal. Že po svetovnem prvenstvu sem se hotel malo umakniti. Ni bilo nobene slabe volje ali česar koli podobnega. S selektorjem sva se razšla čisto normalno in mislim, da je na koncu za vse skupaj tako najboljše. Ne želim pogrevati teh stvari. To je za menoj. Želim jim vso srečo v prihodnosti. Če sem s svojim umikom rešil slovenski rokomet, bom več kot zadovoljen.

Kako bi sicer ovrednotili to obdobje? Ali ste po profesionalni plati zadovoljni, ste "odnesli" dovolj?
Vedno pravim, da se vsak dan iz vsake stvari nekaj novega naučiš. Pod vodstvom Vuja in Ljuba sem se marsičesa naučil. Iz teh izkušenj izhajam še močnejši. Vsaka stvar je za nekaj dobrega. Tudi zame, kar se tiče prihodnjega trenerskega dela.

Reprezentanci se na kvalifikacijskem turnirju v Berlinu ni uspelo prebiti na olimpijske igre. Realno gledano, Slovenija v konkurenci Nemčije in Švedske ni bila favorit za eno od prvih dveh mest, a kljub temu se zdi, da bi imela ob ugodnih okoliščinah možnosti za preboj v Tokio. Česa je po vašem mnenju zmanjkalo?
Mislim, da smo v normalnih razmerah, kjer ni korone in poškodb, konkurenčni obema ekipama, kar smo v preteklosti že dokazali. Imeli smo realne možnosti za preboj na olimpijske igre, kar smo si vsi tudi želeli. Za to se je delalo od Ria (OI leta 2016) naprej. To so bile sanje vseh nas. Na žalost pa so ta turnir krojile poškodbe v naši reprezentanci, sploh na položaju levih zunanjih (Borut Mačkovšek in Nik Henigman, op. a.). Tudi v obrambi smo videli, da je brez njiju zelo težko. Vse skupaj nas je pahnilo v to, da nismo bili konkurenčni in da se ni izšlo. Na žalost se nismo uvrstili na olimpijske igre.

Ste bili razočarani, ker vam ni uspelo, ali pa igranje na "koronskih" olimpijskih igrah ob vseh omejitvah in pred bolj ali manj praznimi tribunami ni takšen izziv, kot bi bil sicer?
Olimpijske igre so pač olimpijske igre. Kot sem že omenil, smo si od Ria naprej prizadevali, da bi se uvrstili na naslednje igre. Kot vemo, je treba odigrati veliko tekem in biti uvrščen na visoka mesta, da prideš v kvalifikacije. Če bi mi tako razmišljali, da nam "koronske" OI niso izziv, potem na ta turnir ne bi šli z vsemi najboljšimi, ki so bili zdravi, ampak bi ostali doma in imeli tisti teden počitnice. Torej, razočaranje je bilo zelo veliko. Vsi smo si to želeli, a na koncu nam ni uspelo. Zdaj nimamo kaj. To je za nami in treba je gledati naprej.

Slovenijo konec aprila in v začetku maja čakajo še tri kvalifikacijske tekme za uvrstitev na evropsko prvenstvo, ki bo prihodnje leto na Madžarskem in Slovaškem. Zdi se, da bodo Slovenci na dveh tekmah s Turčijo in eni s Poljsko gladko potrdili uvrstitev na prvenstvo. Pričakujete vi morda kakšne težave?
Mislim, da ne, saj smo z eno nogo že na prvenstvu. Ne bi smelo biti kakšnih težav, jaz verjamem, da se bodo Slovenci brez težav uvrstili na naslednje evropsko prvenstvo.

Ali vas v prihodnje zanima mesto selektorja?
O meni kot selektorju se je že preveč govorilo. Bo, kar bo. Za zdaj sem usmerjen na klubsko delo, in to je trenutno prioriteta, potem pa prosti čas, kar ga bo, zdaj očitno spet malce več za družino. Smo namreč v takšnih časih, ko ne vemo, kaj bo jutri, zato tudi jaz prav veliko ne razmišljam o tem.

Vrniva se na klubsko področje. Prihodnji teden se bo verjetno nadaljevalo državno prvenstvo. Zdi se, da se boste z Gorenjem bojevali za drugo mesto, medtem ko je naslov najbrž oddan Celjanom. Kakšni so vaši načrti za končnico prvenstva?
Upam, da se bo s ponedeljkom šport vrnil v stare tirnice in da bomo začeli normalno trenirati in tekmovati. Do konca je še osem tekem, in naš cilj je poskusiti vseh osem tekem dobiti in potem čakati na razplet. Drugo mesto ni čisto odvisno od nas, ampak je treba čakati še na kakšen spodrsljaj Gorenja. Če se bo to zgodilo, super, sicer pa mislim, da bo tretje mesto tudi velik uspeh. Skratka, gremo iz treninga v trening, tekme v tekmo in poskušamo iztržiti maksimalne izkupičke.

Kako bi ocenili igranje v Evropski ligi?
Za igralce in klub, kot je Trebnje, je bila to ogromna izkušnja. Verjamem, da jo bomo unovčili v naslednji sezoni. Še enkrat, mislim, da smo imeli fantastično sezono, predvsem, ker smo vzdržali na obeh frontah, domači in evropski. Mislim, da smo poleg Celja eni redkih, ki so navajeni igrati v ritmu torek – sobota. To je velik zalogaj, in mislim, da smo kar dobro krmarili čez to. Če potegnemo črto, smo z nastopanjem v Evropi lahko več kot zadovoljni.

Lani poleti ste začeli samostojno trenersko pot. Sezona je zaradi novega koronavirusa še posebej zahtevna in specifična. Ali ste do zdaj zadovoljni z opravljenim delom, kaj obžalujete?
Kot glavni trener sem zelo zadovoljen. Zagotovo bi lahko bilo kaj drugače, boljše. Nikoli ne smeš biti preveč zadovoljen. A kot sem že omenil prej, iz dneva v dan se učiš, delaš tudi napake. Nihče ni popoln, tudi jaz ne. Sezona še ni končana. Ko jo bomo končali, bomo podali končne ocene, zagotovo pa lahko rečem, da za zdaj dobro krmarimo.

Imate poleg službenih obveznosti in skrbi za družino morda čas še za kakšen hobi?
Hobi je postala videoanaliza, za kaj drugega trenutno ni časa.