V Parizu se je končal drugi letošnji turnir za grand slam, ki je okronal Novaka Đokovića. Na portalu Športni SOS odgovarjamo na vaša vprašanja, ki so povezana s tem dogodkom.

755. Pri grand slamih veliko govorimo o številu naslovov, mene pa zanima, kako uspešni so posamezni tenisači, ko v finalu igrajo proti tistim, ki imajo več grand slamov oziroma proti tistim, ki jih imajo zelo malo ali nič?
Martin A.

Najuspešnejši teniški igralec v odprti dobi tenisa je Roger Federer, ki je kar 27-krat igral v finalih grand slamov in osvojil 17 lovorik (oboje rekord). A če razbijemo njegove številke glede na tekmece, ki jih je premagal v finalu, številke več ne govorijo tako enostransko v njegovo korist. V finalih je igral proti trem igralcem, ki imajo več kot dva grand slama. To so bili Rafael Nadal (razmerje zmag in porazov 2-6), Novak Đoković (1-3) in Andre Agassi (1-0). Skupno razmerje je torej 4 zmage in 9 porazov. V drugo skupino sodijo igralci z največ dvema osvojenima slamoma, proti katerim pa je Švicar suveren (13-1). V spodnji tabeli je na enak način predstavljena statistika za vse igralce, ki so v odprti dobi osvojili po vsaj osem grand slamov.

Opomba: V drugem stolpcu je skupno razmerje zmag in porazov v finalih, v naslednjih dveh stolpcih pa je razbito glede na nasportnikovo število skupnih zmag (več kot 3 in manj kot 3).

Poleg Federerja, ki ima tako izrazito razliko, velja omeniti še Andreja Agassija (le ena zmaga proti "eliti" in kar sedem proti drugi skupini).

756. Kateri teniški igralec je bil najbližje kariernemu grand slamu, a je ostal pri treh različnih turnirjih?
Martin A.

Novak Đoković je postal osmi teniški igralec z dopolnjenim kariernim grand slamom. Kronološko je to uspelo naslednjim tenisačem: Fred Perry (1935), Don Budge (1938), Rod Laver (1962), Roy Emerson (1964), Andre Agassi (1999), Roger Federer (2009), Rafael Nadal (2010) in Novak Đoković (2016).

Še 19 igralcev ima po vsaj tri različne grand slame, a jim nikoli ni uspelo dopolniti velikega pokra. Sedmerica od teh je igrala v manjkajočem finalu, a so vsi izgubili. Morda največji nesrečnik je Ken Rosewall, ki mu manjka Wimbledon. Avstralec je kar štirikrat igral v finalu, a vselej klonil. Zmagi je bil še najbliže leta 1970, ko je v finalu izgubil proti rojaku Johnu Newcombu.

Wimbledon manjka tudi Ivanu Lendlu, ki je dvakrat igral v finalu na sveti travi, a obakrat ostal celo brez osvojenega niza.

En sam niz do grand slama je zmanjkal še Jacku Crawfordu (leta 1933 je izgubil finale New Yorka z 2:3) in Stefanu Edbergu (leta 1989 je v finalu Roland Garrosa z 2:3 klonil pred Michaelom Changom).