Na portalu Športni SOS se tokrat dotikamo povsem nove teme − pravopisa, ki pa je tesno povezan z Ligo NBA in enim najboljših košarkarjev na svetu, Janisom Andetokumbom.

2091. Močno me je nekajkrat že zdražilo, ko sem videl, kako smo začeli sloveniti tuja osebna imena. Grški košarkar je po novem Janis Andetokumbo, včasih je bil Giannis Antetokounmpo. Ali lahko pričakujem, da bo sčasoma začel igrati za Milvoki Bakse? Ali pa se bo prodal v Nju Jork?
Boris Kožar

Na straneh Športnega SOS-a se ukvarjam s številkami, pri tovrstnem perečem vprašanju (v preteklih tednih smo prejeli več podobnih vprašanj) pa se obračam na strokovnjaka Marka Pršo, ki na naših spletnih straneh skrbi za slovenski jezik. V nadaljevanju v celoti prinašam njegov odgovor.

V medijih že večkrat problematizirani zapis omenjenega grškega košarkarja temelji na natančno določenih pravilih prečrkovanja ciriličnih pisav, ki jih normira Slovenski pravopis. Ta pravila je upošteval in jih natančneje opredelil tudi Govorni pomočnik, ki ga pripravljajo lektorji – jezikovni svetovalci in fonetiki na RTV Slovenija. Spodnji zapis je prepis iz omenjenega pomočnika, ki vam bo, verjamem, ponudil odgovor na vprašanje, zakaj tak zapis.

Janis Andetokumbo

Grško Γιάννης Αντετοκούνμπο

Američani prečrkujejo Giannis Antetokounmpo, v slovenščini je Janis Andetokumbo, ker (prim. pravopisno razpredelnico za novogrško pisavo, člen 1108):
Γι je pred samoglasnikom j;
dvojne soglasnike zamenjujemo z enojnimi (zato je Γιάννησ Janis);
ντ med samoglasnikoma je nd (na začetku besede je d);
dvočrkje ou izgovorimo u;
μπ med samoglasnikoma je mb (zato je Αντετοκούνμπο Andetokumbo).
V grškem jeziku ostrivec vedno zaznamuje naglasno mesto.

Sicer pa je priimek njegovih staršev Nigerijcev Adetokunbo.

V Multimedijskem centu in na splošno na RTV Slovenija lektorji - jezikovni svetovalci in fonetiki pri oblikovanju jezikovnih smernic ničesar ne prilagajamo oz. v tem primeru ne slovenimo po nekih svojih oz. arbitrarnih pravilih, ampak se pri tem vedno znova opremo na normativne priročnike in aktualne jezikovne razprave za to pristojnih institucij, ki jih terjajo živost jezika, odzivanje uporabnikov jezika na novonastajajoče pojave in trezni premislek o smiselnosti vsakokratnega korenitejšega poseganja v jezik.

Ena izmed kategorij, ob kateri se vedno znova lomijo kopja, je slovenjenje tujih izrazov ter različnih vrst lastnih in občnih imen. Tu imamo neko temeljno ločnico med latiničnimi in nelatiničnimi pisavami, kjer za prve absolutno velja, da smo pri njihovem zapisovanju z vidika prilagajanja slovenščini zelo konservativni, zato se morda spremeni zapis samo v nekaterih glasovnih sklopih ali pri črkovnih znamenjih, ki jih prilagodimo do te mere, da zapis ali izgovor čim bolj približamo slovenskemu jeziku (seveda v okviru pravil Slovenskega pravopisa). Tu mislim predvsem na skandinavske, baltske in zahodnoslovanske jezike ter turščino, albanščino in romunščino. Primeri: Praha – Praga, Ångström, Hälsingborg – Aangstroem/Angstrom, Haelsingborg/Halsingborg. Zato naj na tem mestu podam odgovor na vašo pripombo, da New York seveda v zapisu ne bo postal Nju Jork niti Milwaukee Bucksi ne Milvoki Baksi. Vaš strah je zato tu odveč.

Nelatinične pisave pa logično terjajo večje posege ali premisleke, zato Slovenski pravopis ob vsakokratni novi izdaji predrugači oz. znova pretehta pravila prečrkovanja, predvsem pri arabskih in azijskih jezikih. Primer Janis Andetokumbo pa je Grk, kot ste že sami ugotovili, grščina pa uporablja novogrško pisavo, za katero pa so pravila prečrkovanja skozi leta bolj ali manj enaka in enotna, kar nas napelje na tak zapis imena in priimka omenjenega košarkarja.

Marko Prša, lektor − jezikovni svetovalec na MMC-ju