Bisera slovenske atletike Maruša Mišmaš in Žan Rudolf sta se odlično izkazala na svetovnem prvenstvu v Pekingu. Čeprav so treningi na stadionu Žak v Šiški v Ljubljani naporni, njegovi varovanci delujejo kot dobro naoljen stroj. "Trenutno imam v skupini 20 otrok, a ne vem, koliko jih bo še ostalo," pravi trener, saj z leti zanimanje otrok za atletiko vse bolj pahni. Nova generacija se namreč raje posveča videoigricam kot telesnemu razgibavanju, dodaja Vujasin, ki velja za temperamentnega človeka. "Ne da se jim garati, kot je pred leti Peter Svet, Rozman, Dane Korica iz Srbije, Červan pa mnogo drugih."

Brez dlake na jeziku
Življenje 68-letnega trenerja, rojenega v Zagrebu, ni bilo lahko, saj je mladost preživel brez staršev: "Mamo so odpeljali na Goli otok za tri leta, oče je bil v preiskovalnih zaporih v Zagrebu, potem ju je država rehabilitirala, jaz pa sem bil ta čas po domovih. Štiri, pet let nisem poznal staršev."

Trden značaj
Trden značaj je, kot pravi sam, podedoval po materi partizanki. "Moja mama je Slovenka, na tekmovanjih nosim grb Slovenije, ampak počutim se jugoslovansko in si želim, da te države čim prej pridejo v Evropsko unijo, da nehamo s temi neumnostmi in da se meje odprejo," dodaja Vujasin. Kljub trdi disciplini, ki vlada na njegovih treningih, ima tudi čustveno plat: "Mogoče sem ravno zato preveč odprt. V Sloveniji to ni navada. Tukaj moraš biti tak, da si pripravljen tudi zariti nož v hrbet. "
Prihod v Slovenijo
Oče, po rodu iz Dalmacije, je bil specialist za transfuzijsko medicino in je družino po snidenju za nekaj let odpeljal v Skopje. V Svjetlanovih najstniških letih pa so si dom dokončno ustvarili v Sloveniji. "Vedno sem bil v sporu z mamo," se spominja Svjetlan, ki brez zadržkov spregovori o odnosih v svoji družini. "Tako sem pri 16 letih ostal v Ljubljani sam in sem se preživljal, kakor sem vedel in znal." Po uspešno opravljenih diferencialnih izpitih je študij nadaljeval v Beogradu in postal eden najboljših študentov Fakultete za šport. "Dobil sem visoko štipendijo od Kamnika in sem brez pomoči staršev končal fakulteto," pripoveduje.
Trenerji brez licence
Zgolj s treniranjem športnikov v Sloveniji ne moreš preživeti, pravi profesor športne vzgoje, ki je bil 33 zaposlen na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. V Sloveniji se po njegovem mnenju licence podeljujejo prehitro, pogosto ljudem brez ustrezne izobrazbe ali izkušenj na področju dela z otroki. Vujasin je zdaj dve leti upokojenec, a vztraja kljub zdravstvenim težavam, ki jih je pred kratkim prebrodil, upajoč, da bo kot trener dejaven vsaj še desetletje.