Wimbledon leta 2001 je bil prav poseben turnir. Na Church Roadu turnir poteka že vse od leta 1877, a takšnega v zgodovini še ni bilo, tudi v prihodnosti ga bo zelo težko ponoviti. Finale je bil odigran na tretji ponedeljek, na t. i. "People's Monday". Na osrednjem igrišču je bilo neverjetno vzdušje, kakršnega v All England Clubu nikoli prej in nikoli pozneje ni bilo. Vstopnice so dobili ali kupili res pravi teniški navdušenci, ne pa dolgočasni "pomembneži" in "kravatarji". Pot do uspeha kariere je bila za Ivaniševića zares trnova ...

Grenak poraz z Agassijem
Prvič je igral v finalu Wimbledona leta 1992. Bil je velik favorit proti Andreju Agassiju, ki ni veljal za specialista za travnata igrišča. Američan je takrat dobil bitko živcev in se veselil svojega prvega (od skupno osmih) turnirjev za grand slam.

"Ko so med prekinitvami zaradi dežja na programu BBC-ja vrteli posnetke starih wimbledonskih dvobojev, sem se zagledal na zaslonu. Igral sem proti Agassiju. Čeprav sem ta posnetek videl že vsaj stokrat, si nisem mogel pomagati. Še stoprvič sem padel v dvoboj in noro navijal. Sam zase, seveda. Nič ni pomagalo. Volej bekhenda v deseti igri petega niza je kot že tolikokrat prej končal v mreži," je devet let po tem porazu v značilnem slogu pojasnil Ivanišević. Na poti do prvega finala je dosegel tudi svojo edino wimbledonsko zmago nad Petom Samprasom, Američana je odpravil v štirih nizih v polfinalu. Še pred tem je izločil Stefana Edberga in Ivana Lendla.

Ko se je teniški učitelj na Church Road pripeljal s kolesom in ga poslal domov ...
Goran seveda ne bi bil Goran, če ne bi na sveti travi doživel tudi nekaj neverjetnih polomov. Daleč največjo senzacijo Wimbledona leta 1991 je pripravil angleški teniški učitelj Nick Brown, ki je Splitčana v drugem krogu izločil s 4:6, 6:3, 7:6 in 6:3. Brown, ki je bil takrat 591. igralec sveta in je prejel povabilo organizatorjev, se je do igrišč pripeljal kar s kolesom.

Sampras razred zase v devetdesetih letih
Ivanišević je ta poraz verjetno že pozabil, preostalih dveh finalnih porazov pa ne bo nikoli. V letih 1994 in 1998 ga je ugnal Sampras, rekorder Wimbledona s sedmimi naslovi.

Finale leta 1994 je Američan dobil v treh nizih, precej bolj napeto pa je bilo štiri leta zatem. Sampras se je znašel v velikih težavah, a se je izvlekel s 6:7, 7:6, 6:4, 3:6 in 6:2. Ivanišević je prvo podaljšano igro dobil s 7:2, v drugi pa je imel idealno priložnost za vodstvo z 2:0, a je ni unovčil in Sampras jo je dobil z 11:9 za izenačenje na 1:1 v nizih. V odločilnem nizu se je zelo poznalo, da je Splitčanu zmanjkalo energije, saj se je polfinale zavlekel, Richarda Krajicka je izločil s 15:13 v petem nizu.

Do leta 2001 se je zdelo, da mu je uničil kariero
"Sampras je točno vedel, da se pol ure ne bo dotaknil žoge na moj servis, potem pa bom sam sebi otežil življenje. Verjetno mi je bilo že malce dolgočasno. Le čakal je na ta trenutek, ko se bom sam pokopal. Dve dvojni napaki, en zicer v mrežo in en volej v avt, pa je imel brejk. Do leta 2001 se je zdelo, da mi je uničil kariero. Če ne izkoristiš priložnosti, ti bo Sampras vzel vse," je slikovito opisal igro velikega tekmeca.

Poraz leta 1998 najhujša stvar, ki se mu je zgodila v življenju
"Ljudje drugega mesta v Wimbledonu ne cenijo. Ljudje se takoj spomnijo zmagovalcev, tudi za nekaj let nazaj. Poraženca v finalu se mnogi ne spomnijo že čez leto dni. Tako blizu nisem bil še nikoli. Sampras je bil zelo nervozen na začetku finala, veliko udarcev je zgrešil. Odločilo je nekaj točk, ki jih je osvojil v ključnih trenutkih. Res upam, da bom osvojil en turnir grand slam, pa če potem umrem. Po tem porazu se bo zares težko pobrati. To poraz je najhujša stvar, ki se mi je zgodila v življenju!"

Po tem porazu se mu dolgo ni uspelo pobrati. Na turnirju v Brightonu leta 2000 se je vpisal v zgodovino tenisa kot prvi igralec, ki je predal dvoboj zaradi pomanjkanja opreme. Njegov tekmec je bil Korejec Hjung-Taik Lee, Ivanišević je zlomil tri loparje, več pa jih ni imel v torbi in moral je predati obračun pri zaostanku z 1:3 v odločilnem nizu.

Tudi v Wimbledonu mu ni šlo nič po načrtih. Leta 1999 je končal že v osmini finala, Todd Martin ga je ugnal v treh nizih, leta 2000 pa je bil zanj usoden Francoz Arnaud Clement že v prvem krogu. Takrat je tudi izpadel iz prve stoterice na lestvici ATP in vse je kazalo, da se tiho bliža konec velike kariere, ki pa ne bi imela pike na i.

Prav nič ni kazalo na uspeh kariere
Povabilo za nastop na največjem turnirju sveta po navadi dobijo britanski upi, Goran pa je bil trikratni finalist in si je zato kot 125. igralec zaslužil neposreden vpis v glavni žreb turnirja. Že celotno leto 2001 mu ni šlo prav nič po načrtih. Januarja se je preizkusil na challengerju v Heilbronnu, a izgubil v finalu z Michaelom Llodrajem. Na travi ga je najprej v Queen’s Clubu nepričakovano premagal italijanski peščeni specialist Cristiano Caratti s 6:3 in 6:4, v Hertogenboschu pa ni imel možnosti proti Lleytonu Hewittu.

Wimbledon je bil za Gorana vendarle nekaj posebnega: "Vsakič, ko prestopim vrata All England Cluba, se v meni zgodi nekaj, česar se ne da opisati z besedami. Po porazu proti Agassiju leta 1992 sem tenis igral samo zato, da bi enkrat osvojil Wimbledon."

Domov poslal Moyo, Roddicka, Rusedskega in Safina
Žreb mu ni bil preveč naklonjen, v drugem krogu je v štirih nizih izločil Carlosa Moyo, v tretjem pa je že opozoril nase z izjemno igro proti Andyju Roddicku. Drugi ponedeljek je bil prav poseben dan v All England Clubu. Ivanišević je na igrišču številka ena ugnal Grega Rusedskega s 7:6, 6:4 in 6:4, zvečer pa je 19-letni Roger Federer šokiral Samprasa v petih nizih. Američan je bil trn v peti Splitčana in kar naenkrat se je zdelo, da je vse mogoče. Po izenačenem boju je v četrtfinalu ugnal še neugodnega Marata Safina, ki je leto prej osvojil OP ZDA.

Proti Henmanu se ga je usmililo nebo
Polfinale se je začel v petek, 6. julija 2001, popoldne. Rafter je z 8:6 v petem nizu izločil Agassija, nato pa sta v izjemnem vzdušju na osrednje igrišče stopila Ivanišević in Tim Henman. Pri 26 letih je bil ljubljenec občinstva na vrhuncu, tretjič je igral v polfinalu Wimbledona in finale je bil na dosegu roke. V prvem nizu je Ivaniševiću uspel odločilni brejk v 12. igri, podaljšana igra drugega niza je pripadla Henmanu, ki je dobil silovit zalet in v tretjem nizu Hrvatu prepustil le štiri točke. Anglež je dobil tretji niz s 6:0 po 16 minutah igre!

Pri zaostanku z 1:2 v četrtem nizu je dež prišel še dovolj kmalu, da je lahko Ivaniševič ohladil glavo. V soboto je sledilo kratko nadaljevanje, Goran je dobil četrti niz v podaljšani igri in povedel s 3:2 v odločilnem nizu, v nedeljo pa mu je uspel brejk v osmi igri in Britanci so znova točili solze.

"V tretjem nizu je Henman igral izjemno. Nič mi ni uspevalo, moja igra je popolnoma razpadla. Bil sem popolnoma brez idej. Bral je moje servise. Kar naenkrat je začelo deževati. Ob 19.15 po krajevnem času je prišel v garderobo direktor turnirja Alan Mills in mi sporočil, da se vidimo v soboto. V tem trenutku mi je bilo že jasno, da Henman ne bo dobil tega polfinala. Že v prvi igri nadaljevanja sem videl, da postaja nervozen. Uspelo mi je stopnjevati igro, Henman pa je bil po vsaki prekinitvi slabši," se je polfinalne zmage spomnil Ivanišević.

Izenačen boj v nogometnem vzdušju
Prišel je tretji ponedeljek, na osrednjem igrišču še nikoli ni bilo takšnega ozračja. Hrvaški in avstralski navijači so glasno navijali vsak za svojega ljubljenca. Prve vrste nabito polnega Centre Courta so bile videti kot na nogometnih igriščih Wembleyja, Anfielda ali Old Trafforda.

Dvoboj je bolje začel Ivanišević, ki je po dobljeni uvodni igri takoj odvzel servis Rafterju (3:0), z natančnimi in močnimi začetnimi udarci pa prednosti ni izpustil, tako da je dobil prvi niz s 6:3. Identična zgodba se je ponovila v drugem nizu, le s to razliko, da sta tekmeca zamenjali vlogi, Rafter pa je izenačil v nizih na 1:1. V tretjem nizu sta tekmeca ohranila svoje servise do šeste igre, ko je dalmatinski igralec Avstralcu odvzel servis. V četrtem nizu je Goran nekajkrat po spornih sodniških odločitvah glasno protestiral pri glavnem sodniku Jorgeju Diasu in metal lopar. Koncentracija je popustila in izid v nizih je bil izenačen na 2:2.

Izkoristil četrto zaključno žogo
V odločilnem nizu sta oba igralca zadržala servis do izida 7:7, nato pa je Ivaniševiču uspel ključni brejk. V 16. igri je 29-letni Hrvat serviral za uspeh kariere, živci so bili neverjetno napeti. Dvakrat je serviral dvojno napako, enkrat se je Rafter rešil z neverjetnim lobom, na četrto zaključno žogo pa je Avstralec po drugem servisu žogo poslal v mrežo. Ivanišević je padel po tleh, z ramen se mu je odvalila prava skala, slavje se je nadaljevalo na Church Roadu, v Splitu pa so mu pripravili pravljičen sprejem.

V zgodovini Wimbledona je Ivanišević postal drugi nepostavljeni igralec, ki je zmagal. Pred tem je podoben podvig dosegel le Boris Becker, ki je zmagal leta 1985. "Ko sem prišel v Wimbledon, se nihče ni pogovarjal z menoj, kaj šele pomislil, da lahko osvojim turnir. Zdaj sem to dosegel," je dejal Ivanišević.

Spomnil se je na Dražena Petrovića
"To zmago posvečam prijatelju, ki je v nebesih – Draženu Petroviću. Hvala tudi prirediteljem, ki so verjeli vame in me povabili na turnir. Če tega ne bi naredili, potem tudi zmagoslavja v Wimbledonu ne bi bilo," je še dodal vraževerni Hrvat, ki je od svojega spremstva zahteval, da v polfinalu in finalu v ložah sedijo vselej na istih mestih. Najbolj vesel je bil vsekakor oče Srđan, ki je tako verjel vanj, da je prodal hišo in družino preselil v manjše stanovanje.

Tudi novinarska konferenca je bila prav posebna. Vsem zbranim novinarjem z vsega sveta je ponudil penino v plastičnih kozarcih. V soboto za novinarske konference so jo prinesli njegovi prijatelji in trener Mario Tudor.

Našel je prave besede: "Imel sem sijajno kariero, a ta zmaga v Wimbledonu je rešila vse. Celotno življenje. Vsako leto pridem v Wimbledon in vedno pogledam tisto tablo z zmagovalci. Nihče me ne bo odstranil s tega seznama. To bo ostalo za vedno!"

Avstralec je julija 2019 obiskal Umag in se pomeril z Ivaniševićem. "Na koncu sem kar vesel, da je zmagal Goran, saj bi drugače verjetno storil samomor," se je pošalil Rafter, ko je beseda nanesla na ta nepozabni finale.

Pot Gorana Ivaniševića do wimbledonskega naslova 2001:
1. krog:
Ivanišević – Fredrik Jonsson (Šve) 6:4, 6:4, 6:4

2. krog:
Ivanišević – Carlos Moya (Špa) 6:7 (6), 6:3, 6:4, 6:4

3. krog:
Ivanišević – Andy Roddick (ZDA) 7:6 (5), 7:5, 3:6, 6:3

Osmina finala:
Ivanišević – Greg Rusedski (Vbr) 7:6 (5), 6:4, 6:4

Četrtfinale:
Ivanišević – Marat Safin (Rus) 7:6 (2), 7:5, 3:6, 7:6 (3)

Polfinale:
Ivanišević – Tim Henman (Vbr) 7:5, 6:7 (6), 0:6, 7:6 (5), 6:3

Finale:
Ivanišević – Patrick Rafter (Avs) 6:3, 3:6, 6:3, 2:6, 9:7