"Bum bum" in "Der Bomber", kot sta bila le dva izmed vzdevkov Borisa Beckerja, nikdar ni bil ravno tipični predstavnik "gosposkega športa". V tisti beli opravi je vedno malce deloval kot poreden razredni šaljivec, ki so ga kazensko dali med ministrante.

Boris Breskvar, sloviti slovenski trener, ki je dal skozi svoje roke poleg Beckerja še Steffi Graf (in si s tem prislužil večno hvaležnost Nemcev), je imel malce drugačno kazen za malega Borisa, ko je ta preveč izbruhnil in besno vrgel lopar v tla – poslal ga je udarjat žogice z najboljšim dekletom. Po naključju je bilo to dekle leto in pol mlajša Grafova. "Danes tega ne bi več imel za kazen, ampak za nagrado. In danes bi me tudi premagala," priznava Becker, ki malce lažno skromno priznava, da že na svojem vrhuncu nikdar ni bil ravno najbolj nadarjen teniški igralec in najbolj okreten, pri skoraj 47 letih, nekaj dodanih kilogramih in nekaj operacijah kolka je vse skupaj še toliko težje.

Tudi zato ga ne boste videli na veteranski turneji, ki se je tako radi udeležujejo nekateri njegovi tekmeci in predhodniki. "Preprosto se mi zdi, da nisem (več) dober, in se ne želim pretvarjati pred množico, da sem," pravi.

Državljan sveta
Rdečelasi Nemec, ki se danes raje označuje za državljana sveta in Evropejca, je imel to smolo, da mu je vedno malenkost zmanjkalo, da bi resnično zapretil nezlomljivemu Petu Samprasu, na pot do še več lovorik z največjih turnirjev pa so se mu postavljali še velikani tipa Stefan Edberg, Ivan Lendl in Andre Agassi. Becker je imel po mnenju mnogih smolo, da je svoj prvi grand slam – Wimbledon – osvojil že pri rosnih 17 letih, kar je povsem nepripravljenega "mulca iz malega Leimna" pahnilo v zvezdniški svet visokih zaslužkov in še višjih pričakovanj.

"Bil sem 'Bum Bum'. Senzacija. Pri 17 letih, ko še vedno ne veš kaj dosti o življenju, imaš dekle doma v Leimnu, se naenkrat znajdeš v položaju, ko te gleda na milijone ljudi, na tiskovni konferenci pa te novinarji sprašujejo po tvojem mnenju o vsem - od politike, gospodarstva do znanosti. Pa sem odgovarjal in odgovarjal … A nisem imel pojma o ničemer," pripoveduje animirano Becker, ki se je v Ljubljani sinoči ustavil le za malenkost dlje kot prejšnjikrat. Pred več kot četrt stoletja je Slovenijo namreč obiskal zgolj kot tranzitni potnik z Borisom Breskvarjem na vlaku do teniškega turnirja v Umagu.

Ženske zdrahe
Boris Becker se, drugače od discipliniranih (nekateri bi rekli dolgočasnih) Samprasa in Federerja, nikdar ni bil pripravljen popolnoma odreči bonitetam (in pastem), ki jih prinaša slava. Pil je, zlorabljal tablete, njegovi donjuanski prijemi pa so bili zloglasni – in dobro medijsko dokumentirani. Redko kateri zakon je tako eksplodiral na prvih straneh tabloidov kot Beckerjev, ko je, medtem ko je njegova žena Barbara Feltus rojevala njunega drugega otroka, po nekaj kozarčkih v elitni londonski restavraciji v omari za metle naskočil natakarico, ruski model Angelo Ermakovo.

Nekaj mesecev za incidentom je Ermakova Beckerja obvestila, da bo postal (ponovno) očka, Barbara ga je najprej pretepla, kot je priznal v avtobiografiji Življenje ni igra, nato pa vložila zahtevek za ločitev. Becker danes priznava, da morda ta lov za ženskami, v katerega je – ob pokru - preusmeril ves svoj tekmovalni (lovski?) nagon takoj po upokojitvi, ni bil najcenejši "špas". "Lahko bi rekli, da je bila to slaba poslovna odločitev," je položil na srce nabito polni dvorani Viba filma, kjer se je v okviru Top Talka zbrala vsa slovenska podjetniška smetana, da bi srkala nasvete poslovneža Borisa Beckerja, ki pa očitno še ni izgubil hudomušnosti, s katero je vedno navduševal sedmo silo.

Nova vloga - Noletov trener
Tistega pregovorno nemškega "ordnung und disziplin" je pravzaprav več pri njegovem varovancu Novaku Đokoviću, za katerega se je vedno zdelo, da nič ne more porušiti njegove trdne osredotočenosti na igro. Morda so tudi zato mnogi Đokovićevo odločitev, da se po šestih osvojenih naslovih za grand slam – in manjši krizi - obrne k Beckerju, sprejeli z neprikrito skepso.

Le kaj lahko rdečelasi hedonist, ki skoraj v istem dahu prostodušno priznava, da se pri gonji za večno mladostjo zateka k lepotnemu kirurgu in da "je v zadnjem času popolnoma zanič", še nauči fanta, ki je pri 27 letih že osvojil več velikih turnirjev kot Becker v celi karieri? Fanta, za katerega so bile politične izjave na temo Kosova, humorno oponašanje sotekmovalcev in očitano hlinjenje poškodb edini ekscesi. Brez menjavanja manekenskih spremljevalk po vzoru Safina, brez uživanja prepovedanih substanc po vzoru Agassija, brez koleričnih izpadov po vzoru McEnroeja.

"Becker dive"
Roko na srce, Đoković je bližje tisti Beckerjevi definiciji sodobnih teniških igralcev kot "preprijaznih, pretihih, predolgočasnih", izreče z obžalovanjem, kot pa zabavljaču in hvaležnemu materialu za tračarske revije. Je pa res, da bi bilo podcenjujoče Beckerja, zmagovalca skupno 49 turnirjev, zreducirati na slednje. Do 22. leta je osvojil že štiri največje turnirje, pri 24. pa postal številka 1 moškega tenisa in porodil izraze, kot so "Becker dive" (vole, pri katerem se vržeš na žogico), pri čemer pa ponovno priznava, da je tak vole izvajal preprosto zato, ker je bil prepočasen, da bi pravočasno pridirjal do žogice. In da ima zaradi tega voleja zdaj za seboj toliko operacij kolkov.

A kar mu je manjkalo pri okretnosti in agilnosti, je nadomestil s srčnostjo, zmagovalno miselnostjo in večnim lovom za "winnerji", neubranljivimi udarci. "Z varno igro ne boš nikdar zmagal," ponavlja Becker mantro, ki ga jo je naučil Breskvar.

Najslavnejši Nemec v Londonu
Ne, Becker nikdar ni bil tipični Nemec. Že Leimen, mestece z 20.000 prebivalci nedaleč od Heidelberga, kljub bogati etnični mešanosti nikdar ni bil zares pripravljen na človeka, kot je Becker. Morda se tudi zaradi mame, rojene v nekdanji Češkoslovaški, nikdar ni počutil popolnoma nemškega. Že kot najstnik je spakiral kovčke in se bodisi s trenerjem Slovencem bodisi s trenerjem Romunom selil od turnirja na turnir, da bi staršem – zlasti mami – dokazal, da lahko kariero zgradiš tudi kot športnik, ne samo kot "odvetnik ali zdravnik".

"Tudi zato sem moral zmagati Wimbledon pri tako rosnih letih – v nasprotnem primeru bi me poslali nazaj v šolo," se nasmeji "najbolj slavni Nemec v Veliki Britaniji", kot se pohvali (živi le dober kilometer od "svojega" osrednjega wimbledonskega igrišča), a takoj prizna, da konkurenca ni ravno velika. In mnogo Nemcem gre še danes v nos, da ima Becker za svoj prvi jezik – kljub zelo močnemu nemškemu naglasu – angleščino.

V angleščini komentira za BBC, v angleščini vodi posle, v angleščini se pogovarja s svojo soprogo, nizozemsko manekenko Lilly Kerssenberg, in s svojimi štirimi otroki. Vmes v teh dneh vtakne samo še kak "ajdemo" in "brzo, brzo", ki se jih je naučil od Noleta. Kot se je izkazalo, je bil neortodoksni Nemec ravno pravi recept za Đokovića, ki se je z Beckerjem v boksu ponovno zavihtel na prvo mesto lestvice ATP.

"Kaj me žene? Ljubezen do tekmovanja in ljubezen do zmagovanja. Vsak dan si zadam nek cilj. Ni pomembno, kaj je, ampak večje, kot je tekmovanje, bolj se počutim živega," še pravi Becker o svojih motivacijah, zaradi katerih je bil sinoči v vlogi motivacijskega govornika deležen tudi vprašanj, kako popeljati Slovenijo iz krize. Becker je bil – pričakovano – brez dlake na jeziku: "Glede na to, da imate volitve praktično vsak teden, očitno še niste odkrili, kdo ste. Ko je Slovenija postala samostojna, so jo primerjali s Švico. No, Švica točno ve, kdo je. Odkriti morate, v čem ste dobri, in ponuditi mladim razlog, da ostanejo, ne da se selijo v Avstralijo."

Več v spodnjem kratkem intervjuju, ki ga je MMC opravil pred pogovorom Igorja E. Berganta z Beckerjem, ki ga bodo predvajali na prvem programu RTV Slovenija v nedeljo ob 20.00 v oddaji Intervju. Vabljeni!

"Ne morem spremeniti zgodovine, nočem spremeniti zgodovine. Spremenim lahko samo prihodnost. In to delam," ste rekli nekoč. Lahko iz tega sklepam, da si v glavi nikdar ne prevrtavate bolečih porazov ali pač?
Prvič, v 30 letih sem rekel veliko stvari, zato me, prosim, ne citirajte za vsako, ampak - da, sem to rekel, in ne, ne prevrtavam si stvari v glavi. Niti ne gledam ponovno starih obračunov, ne gledam starih zmag – ali porazov. Gledam v prihodnost. Ne gledam v preteklost.

Ampak iskreno – mar res potihoma ne stiskate pesti, da ne bi nihče premagal vašega rekorda najmlajšega wimbledonskega zmagovalca?
V bistvu sem glede tega precej sproščen. Trenutno ni videti, da bi se to lahko v kratkem zgodilo, ampak, jasno, vsak rekord bo enkrat podrt, zato je samo še vprašanje časa, kdaj bo prišel neki 16-letnik in zmagal. Ampak trenutno ni videti, da bi se to lahko prav kmalu zgodilo.

Nekateri vaši kritiki menijo, da ste tisti Wimbledon osvojili prezgodaj in da so z naslovom prezgodaj prišli tudi slava in visoka pričakovanja, kako lahko postanete največji vseh časov. Bi se strinjali s tem?
No, veste, bolje prezgodaj kot nikdar! (smeh) Vedno je lahko gledati nazaj v kariero in reči za nekatere turnirje, kako bi jih moral osvojiti pozneje v karieri, za druge pa, da bi jih moral osvajati pogosteje, ampak naj vam povem, da je zelo težko osvojiti turnir, da o turnirju za grand slam sploh ne govorim, zato si zelo srečen in zadovoljen, kadar koli dobiš to priložnost.

Nemci slovijo po hladnih glavah in resnem pristopu do dela, Srbi po temperamentu in impulzivnosti. Ampak vi niste tipični Nemec in Đoković ni tipični Srb - kako je torej videti vajina delovna dinamika?
Mislim, da svoje nemške odlike kljub vsemu vnašam v svoj vsakdan, tudi v odnos z Novakom. Mislim, da brez discipline in trdega dela in predanosti ne boš postal številka 1, in Novak vse te odlike ima. Kar dela najin odnos tako poseben, je, da imava podobne odlike in tudi podoben značaj. Spoštujem, kako se je vrinil med Federerja in Nadala. In treba je reči - zaradi svojega rodu se je moral vedno malce bolj boriti. Zelo ceniva drug drugega.

Ko ste prevzeli mesto Đokovićevega trenerja, je že osvojil toliko grand slamov kot vi v vsej svoji karieri in je bil že oblikovana in močna osebnost, medtem ko vi po drugi strani pred tem še niste trenirali katerega od najboljših igralcev na ATP-touru. Kaj ste mislili, da še lahko dodate? Kaj ga še lahko naučite?
Najprej je treba povedati, da je bil on tisti, ki se je obrnil name. Ne zato, ker ne bi znal več igrati tenisa, to povsem obvlada tudi brez mene, ampak ker se mu je zdelo, da se je po letih na vrhu znašel na točki, ko potrebuje drugačen pristop, drugačen tip motivacije, morda drugačno strategijo ... Preprosto je potreboval nekaj tistega več, ker je izgubljal v finalih grand slamov. Seveda sem bil zelo počaščen, da me je poklical, krasen igralec je, že zdaj eden največjih, ampak preden sem mesto sprejel, sem se želel dobiti z njim v Monte Carlu (kjer Đoković živi, op. a.), da bi mi osebno povedal, zakaj prav jaz in ali mu je sploh še ostalo kaj motivacije, kaj goriva v rezervoarju. Takoj sem razumel, kaj pogreša in kaj mu lahko dam. Vse, kar prestaja on, sem dal čez pred 20 leti. Mi, wimbledonski zmagovalci, govorimo drug jezik od preostalih. Všeč mi je tudi, kako so se začeli obračati k nam, veteranom – Federer k Edbergu, Čilić k Ivaniševiću, Novak k meni. Đoković je velik ljubitelj tenisa, velik ljubitelj zgodovine tenisa in hoče se vpisati v zgodovino kot eden največjih. Mislim, da je za nama nekaj zelo uspešnih mesecev, pri čemer je bila glavna zgodba do zdaj, jasno, njegov ponovni vzpon na prvo mesto po zmagi v Wimbledon in zelo sem ponosen, da sem lahko del njegove ekipe. Bilo je veliko skepticizma in razumem medije, razumem ljubosumje in to, da me vsi pač ne marajo. Vsak ima pravico do svojega mnenja.

Đoković je pri 27 letih poročen mož, kmalu tudi novopečeni očka. Vedno je slovel kot zelo odločen in osredotočen igralec. Mislite, da se bi lahko njegove prioritete zdaj spremenile?
Najprej, je srečnež, da ima ženo in da pričakujeta prvega otroka. To je daleč najpomembnejše. Mislim pa, da tenis preprosto preveč obožuje, da bi ga vzel kaj manj resno. Mislim, da je zelo predan in da bo otrok kvečjemu krasen dodatek v njegovem življenju. Iskreno verjamem, da lahko še podaljša kariero.

Kako velik dejavnik je za igralca – pa tudi za trenerja - to, da ima občinstvo na svoji strani? Novak je pogosto izkusil občinstvo, ki mu ni bilo najbolj naklonjeno, medtem ko ste bili vi v hipu ljubljenec množic ...
Prišel je v ero Federerja in Nadala, dveh legend tenisa, in se je znašel kot nekakšno tretje kolo. Zaradi svojega značaja in talenta mu je uspelo odnesti nekaj teh lovorik, a so se morali ljudje navaditi, da je "novi fant" v mestu. Mislim, da se razmerja zdaj spreminjajo, da je Novak zelo priljubljen po vsem svetu, kar pa ne pomeni, da so se ljudje obrnili proti Nadalu ali Federerju, ampak da Novaka zdaj spoštujejo malce bolj, kot so ga prej.

80. leta pogosto opevajo kot zlato dobo tenisa. Tudi sami ste nekoč rekli – če si vas drznem ponovno citirati -, da tisto, kar počno fantje dandanes, ni kaj dosti drugače od tistega, kar ste počeli vi pred 25, 30 leti. Po drugi strani pa nekateri trdijo, da s Federerjem, Nadalom, Murrayjem in Đokovićem tenis še nikdar ni bil boljši. Na kateri strani ste vi?
Strinjal bi se z obema navedbama, ki ste ju izrekli. Mislim, da izkušamo zlato dobo v moškem tenisu – omenili ste legende, Federerja, Nadala, Murrayja in, seveda, Novaka. Vsi so zelo posebni igralci, ki so za tenis pridobili veliko novih oboževalcev po vsem svetu. Ampak mislim, da se je vse skupaj začelo premikati že sredi 70. let z Borgom, Connorsom in Nastasejem – oni so bili prvi, ki so postavili tenis na svetovni zemljevid. 80. leta so bila z mojimi tekmeci, Edbergom, Wilandrom, Lendlom, nato pa še Samprasom in Agassijem, z vrsto igralcev, odgovornih, da so bila 80. leta tako uspešna. Zato mislim, da sta obe vaši vprašalni tezi pravilni – 80. so bila pomembna, 70. so bila pomembna kot izhodišče, a ti fantje danes so s svojimi osebnostmi in kakovostjo igre tenis ponesli na novo raven.

Si nikdar ne mislite, da je tenis postal preveč monoton – 37 od zadnjih 41 grand slamov je osvojil eden od omenjene četverice in sami ste nekoč rekli, da pogrešate čase Mcenroejev, ko so si fantje še lahko nekaznovano dali duška na igrišču ...
No, včasih si Novak da malo duška in ponori na igrišču (smeh). Mislim, da se konkurenca zaostruje – poglejte samo zadnji OP ZDA, ko smo dobili dva nova finalista, pri čemer je bil Čilić nazadnje tisti, ki je osvojil svoj prvi grand slam. Mislim, da prihaja v naslednje kroge vse več igralcev, ki imajo možnosti za zmago. Še posebej, ker se starejši fantje starajo, Nadal se pogosteje poškoduje, edini, ki je v resnici še zares zanesljiv, je Novak, tako da stvari se spreminjajo. Je pa res, da če pogledate ATP-lestvico, je 1. Đoković, 2. Nadal, 3. Federer. Še vedno ista skupina fantov, torej, samo malce se vse skupaj potiska skupaj.