Leta 1989 se je uvrstil v osmino finala mladinskega Odprtega prvenstva Avstralije v Melbournu. V dvojicah je zaigral skupaj s slavnim Patrickom Rafterjem, ki je v sijajni karieri osvojil tudi dva turnirja za grand slam.

Slovenijo je zastopal na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni, kjer je skupaj z Blažem Trupejem izpadel v prvem krogu dvojic. Boljša sta bila Indijca Leander Paes in Rameš Krišnan.

Na challengerju v Košicah leta 1994 se je uvrstil v finale, na turnirjih ATP pa se je dvakrat prebil skozi kvalifikacije. Leta 1995 v St. Pöltnu ga je v 1. krogu glavnega žreba premagal Gilbert Schaller, v Umagu leta 2001 pa je bil boljši Oscar Serrano.

Zelo blizu je bil tudi nastopu v glavnem žrebu turnirja za grand slam. Leta 1998 je izpadel v zadnjem krogu kvalifikacij v Melbournu, Parizu in tudi v New Yorku. Na Odprtem prvenstvu ZDA, ki ga je pred 23 leti dobil prav njegov prijatelj Rafter, je izgubil proti Korejcu Yoon Yong Ilu s 6:3, 2:6 in 4:6.

Blestel je v Davisovem pokalu, kjer je dobil vseh 14 posamičnih obračunov. Na sredozemskih igrah leta 1997 v Bariju se je veselil srebra v dvojicah skupaj z Borutom Urhom.

V pogovoru za TV Maribor je razmišljal o trenutnem položaju tenisa v Sloveniji.

Kaj trenutno počnete?
Sem teniški trener v najuspešnejšem klubu v Sloveniji ŽTK Maribor. Skoraj 20 let sem že v vlogi trenerja.

Kaj vse se je spremenilo v tem času?
Svet se je zelo spremenil v zadnjih letih. Mladostniki imajo popolnoma drugačen pogled na svet. To vidim tudi doma pri svojih otrocih. Drugače gledajo na stvari v primerjavi z nami. Tenis je postal veliko bolj kompleten šport.

Kako zahtevno je skrbeti za razvoj mladih igralcev?
Imamo enega trenerja, ki vodi vse skupaj. Glavni trener je Brane Glogovac. Mi mu skušamo slediti. Moramo poskrbeti za najboljše igralce znotraj kluba.

Bili ste najboljši Slovenec na lestvici ATP. Kako zdaj mladega igralca pripeljati med najboljše na svetu?
Moja izkušnja je popolnoma drugačna. Zdaj razvoj igralca poteka drugače. V karieri sem šel na glavo, zadaj pa so stali starši. Danes to ni več dovolj. Če se okoli igralca ne zberejo ljudje, ki so sposobni zagotoviti finance, je zelo težko. Družina mora tvegati ogromno denarja in tudi časa. Poleg trenerja mora imeti psihologa, kondicijskega trenerja, ključna pa je predvsem regeneracija. To je stroškovno velik zalogaj, ki pa se lahko večkratno investitorjem povrne, če mladi igralec dosega boljše izide od tistih, ki sem jih sam.

Na najvišji ravni igralec preprosto preraste klub. Vsi najboljši igralci na svetu imajo okoli sebe ekipo. Mi tega seveda ne moremo sestaviti. Če mlad igralec nima premožnih staršev ali pa nekega pokrovitelja oz. investitorja, zelo težko sestavi ekipo. Mi moramo nuditi maksimalno podporo, ki jo zmoremo.

Kako bi ocenili najboljše na svetu v vašem obdobju in zdaj?
Pred 25 leti so imeli tudi najboljši igralci sveta neko slabo točko. Nekateri so slabo igrali na pesku, drugi na travi. Kar nekaj igralcev je imelo slabši bekend, drugi so imeli težave s forhendom, Agassi je imel malce slabši servis. To se je dalo izkoristiti. Ko zdaj gledam Đokovića, je kompleten igralec. Če ga kdo želi premagati, mora odigrati fantastično. Nadal je pred 15 leti prišel k mreži dat roko ob koncu obračuna, zdaj pa igra tudi servis-volej.

Kako so se spremenili pogoji za trening?
Infrastruktura se je zelo izboljšala. ŽTK Maribor je fenomen, take infrastrukture pozimi nima skoraj nihče. Imamo tri različne podlage (pesek, trda podlaga in tepih, ki je primerljiv s počasno trdo podlago). Tu lahko razvijaš vse načine igranja. Trenutno imamo tako veliko bazo igralcev, da je trening zelo kakovosten. V mojih časih tega ni bilo. Pri Braniku sva bila sama z Markom Tkalcem. Trenirala sva zjutraj, popoldne pa sva odigrala en niz med seboj.

Takega kluba v Evropi ne boste našli. Po Evropi so zdaj številne akademije, to je velika razlika. Akademija je zasnovana na ekonomskem vidiku. Mi imamo še vedno zelo subvencionirano noto tenisa. Letni vložek sicer ni majhen, a našim igralcem nudimo vrhunske pogoje.

23 let je minilo od zgodovinskega trenutka, ko ste zasedli 197. mesto na lestvici ATP. Se tega mejnika še kdaj spomnite?
Ne. Ko sem končal kariero, sem res vse skupaj odmislil. Sin me večkrat sprašuje o mojih dosežkih. Preveč moram razmišljati. Na koncu gre sam poiskat moje dosežke na spletu. Ne živim v preteklosti. Tekmovalne cilje sem izpolnil. Zdaj skušam te izkušnje prenesti na mlade fante in dekleta, ki si želijo prebiti med najboljše na svetu.

Zaigrali ste tudi na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992. To so bile prve poletne olimpijske igre za samostojno Slovenijo.
To je bilo imenitno doživetje. Še bi ponovil. Bil sem blizu, saj sem bil kapetan reprezentance v Pokalu Fed, a se ni izšlo. Vedno spremljam olimpijske igre, to so nepozabna doživetja. Tega mi ne more nihče odvzeti.

Kje je trenutno slovenski tenis v članski kategoriji?
V nekem trenutku smo imeli štiri igralce med najboljšimi 100 na svetu. Glede na število prebivalcev je bil to sijajen dosežek. Ta generacija se počasi poslavlja. So že v letih, veliko je poškodb. V dveh ali treh letih se bodo žal vsi poslovili. Prihaja mlajša generacija, ki pa potrebuje okoli sebe veliko ekipo. Zelo jim bo težko. To je povezano z velikimi stroški.