24-letni ljubljanski teniški igralec je še daleč od najboljše teniške deseterice, toda vseeno je njegova pot zgodba o uspehu. V športu, kot je tenis, je uvrstitev med najboljšo stoterico (Kavčič je trenutno 79.) izjemno cenjena in pomeni veliko ločnico, ko lahko vsak reče: splačalo se je garati. Nepoznavalci verjetno vidijo le bogate nagrade, ki jih dobivajo zmagovalci turnirjev in spregledajo, kako mučno je iskati pravo formo na turnirjih nižjega ranga. Vse te ovire je moral premagati Kavčič, ki žal med mladimi slovenskimi igralci pravega naslednika ne vidi. "Ko jih opazujem, ne vidim tiste želje, da bi bili pripravljeni priti dva do trikrat na dan na trening in dati 100 odstotkov."
Čaka vas turnir za grand slam v Parizu. Veliko bo odvisno od žreba. Verjetno si ne želite že takoj nastopiti na glavnem igrišču ...
Osrednje igrišče, to se dobro sliši, ampak to istočasno pomeni, da igraš proti igralcu iz prve deseterice. Seveda si tega ne želim in bi jih raje srečal v 3. ali 4. krogu. Če bi za nasprotnika dobila kvalifikanta, je to po eni strani dobro, toda ti fantje znajo biti neugodni. So motivirani, navajeni na razmere, odigrali so že tri tekme in se znebili treme. Če si uvrščen neposredno na turnir, je najtežje igrati prav v 1. krogu. Kasneje se telo že sprosti, glava je bolj samozavestna.
Kakšen je pesek na Roland Garrosu?
Nekoliko drugačen, bolj fin, dobro se da drsati na njem. Ni slabih odbojev, vsaka žoga se lepo odbije. Igrati na Roland Garrosu je idealno.
Vseeno pa to ni vaš najljubši turnir za grand slam ...
Melbourne je za zdaj moj najljubši turnir, tam se počutim domače. V Parizu se najboljši igralci pritožujejo, da je kar preveč gledalcev. Vse je na kupu, zato je težko priti do igrišča. Podzemnih predorov nimajo. Razmišljajo celo, da bi prizorišče prestavili.
Kakšni so gledalci v Parizu?
Korektni, znajo se teniško obnašati. Ni tako kot v ZDA, kjer je publika nepredvidljiva in pridejo le spiti kakšno coca-colo in pojesti hamburger, vmes pa jim zazvoni še telefon.
Kaj lahko naredi igralec, če je na tribuni veliko hrupa?
Tega je največ na tekmah Davisovega pokala, če igraš v gosteh. Enostavno ne smeš pokazati, da te kaj moti, sicer gledalci še stopnjujejo početje. Pritožiš se lahko pri sodniku, ki potem opozori ali odstrani gledalca, kar pa je najtežje prav v Davisovem pokalu, kajti - če večina zganja hrup, ne moreš vseh nagnati iz dvorane.
V četrtfinalu teniškega turnirja v Beogradu ste proti Novaku Djokoviću izgubili s 6:3 in 6:2. Kakšna izkušnja je bilo igrati proti letos najboljšemu igralcu sveta?
To je bil poseben test, saj nimaš vsak dan priložnost igrati proti trenutno njajboljšemu igralcu. Vsekakor dobra izkušnja, ki mi bo prišla še zelo prav. Presenetila me je njegova čvrstost na igrišču. Ne bo se umaknil daleč za črto, njegove žoge so močne, z veliko rotacije. Občutek imaš, da igraš proti steni. Žoge letijo nazaj hitreje, kot to zmorejo drugi igralci. Je neverjetno zanesljiv, nemogoče mu je zabiti žogo.
Korakate proti najboljši petdeseterici sveta. Kaj vam manjka v primerjavi z najboljšimi, če govoriva o razmerah za delo? Morda boljši sparing partner?
Idealno bi bilo, da bi imel res partnerja le zase in bi igral tako, kot bi mu trener naročil. Potreboval bi še fizioterapevta, ki bi skrbel za regenaracijo, masažo in za prehranske dodatke, pa kondicijskega trenerja, ki bi potoval z menoj. Za zdaj potujem le s teniškim trenerjem. Najboljši igralci imajo okrog sebe štiri do pet ljudi, ampak za to moraš biti pod 50 mestom na lestvici.
Težko je uspeti v tako globalnem športu, kot je tenis. Kako ste korakali proti vrhu, kaj vas je gnalo naprej?
Samo ljubezen do rumene žoge! Velike ovire so, ki jih je treba preskočiti. Včasih traja dlje, ampak do zdaj mi je uspevalo in sem bil nato vedno močnejši. Ko sem bil star 15 let in sem rekel, da bom med 100 na svetu, so se mi vsi smejali. To me ni motilo, imel sem svoj načrt, moral sem sicer po bolj trnovi poti kot igralci v velikih državah, ampak tudi to je lahko prednost - pridobil sem lastnosti, ki mi na igrišču prav pridejo, zlasti borbenost.
Vstajati sem moral ob šestih zjutraj in sam servirati, kar ni najbolj prijetno, ampak se je splačalo. Ko enkrat stopiš na igrišče v Umagu ali Beogradu, te pozdravi množica navdušenih gledalcev in napovedovalec pove tvoje ime, so občutki izjemni, še bolj pa, ko dosežeš zadnjo točko in se uležeš na tla od veselja. To so tisti občutki, ki te ženejo naprej. Ob najtežjih trenutkih se spomnim na to in dobim kurjo polt. V glavi naredi klik in takoj vem, kaj je treba narediti, da se vrnejo ti občutki.
Ima Slovenija v mlajših selekcijah veliko perspektivnih igralcev?
Odkrito povedano, ne vidim večjih potencialov z izjemo Nastje Kolar. Ko jih opazujem, ne vidim tiste želje, da bi bili pripravljeni priti dva do trikrat na dan na trening in dati 100 odstotkov. Pač - pridejo in opravijo nekaj na pol. To ni prava pot. Tudi trenerji bi lahko naredili več, predvsem na področju motivacije.
Bi vi lahko rekli zase, da ste vedno garali na treningih?
Vsakič, ko stopim na igrišče, dam od sebe 100 odstotkov. Zdaj se zavedam, da če bi imel pri 14 letih takšno ekipo kot zdaj, bi bil danes na teniški lestvici še višje. Ne rečem, da bi bil ravno med 10 ali 20, zagotovo pa bi bil višje. Se pa zavedam, da je težko priti do denarja.
Turnirji za grand slam so tudi priložnost za druženje z igralkami. Čeprav imate dekle, nam zaupajte: za katero najraje pogledate?
Sigurno za Ano Ivanović. Ne le jaz, kar večina. Zdaj je nekaj časa nisem videl, drži se bolj zase, saj ima veliko oboževalcev in potrebuje svoj mir. Poznava se iz mladinskih kategorij, bila sva kolega in verjetno se bova srečala.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje