Sam kompleks je zelo dostopen, najlažje seveda z metrojem, ki te tja npr. z Elizejskih poljan pripelje v dobrih 20 minutah. Da je tisti čas v letu, začutiš takoj, ko izstopiš iz metroja, kajti ljudi kar mrgoli, okoliške zelenice so polne skuterjev, s katerimi se Parižani tako radi prevažajo, potem so seveda tu številni preprodajalci kart.

Od vhoda do vhoda pravi mali maraton
Kompleks je vse naokoli ograjen, povsod so plakati z utrinki turnirja v zadnjih letih, tako da imaš občutek, da te "Rafa & Roger and co." res spremljajo na vsakem trenutku. Na voljo je številčno osebje, ki vam pomaga priti do želenega igrišča, kajti od enega do drugega vhoda vas čaka pravi mali maraton, skratka vsaj za navaden smrtnike je organizacija zelo dobra.

Lahko bi pretihotapila bombo
Televizijskih družb je ogromno, policistov in varnostnikov prav tako. Moram pa priznati, da me je zelo presenetilo, da me pri vstopu, pa sem šla čez navaden vhod, ne za novinarje, ni nihče pregledal. Verjetno bi lahko brez težav pretihotapila tudi bombo. Za ilustracijo varnostnih ukrepov v Parizu: ko sem pol ure prej stala na postaji metroja, je po treh minutah, ko poleg enega kovčka ni bilo nikogar, nastala cela panika. Čigav je kovček, so se spraševali potniki, osebje je takoj začelo vpiti, potem pa je od nekod le pritekla drobna Japončica, ki si je predtem ogledovala zemljevid.

Velik zaslon le pet metrov od igrišča
Ko sem vstopila na tribune igrišča Suzanne Lenglen, ki je poleg osrednjega Phillipa Chatrierja eno glavnih, sem res dojela, da sem v meki tenisa. Roland Garros je znamka, ki jo Francozi odlično tržijo: v pravem malem mestu je cela vrsta trgovin največjih športnih znamk, ki vam predstavlja vse za odličen tenis. Če vas zgrabi lakota, so minigostilnice na vsakem koraku, od sladoleda do slavnega pommes fritesa. Seveda pa je organiziran tudi bogat spremljevalni program: od raznih simulacij do učenja tenisa. Igrišča so dejansko blizu, vmes pa je osrednji trg, kjer je ogromen zaslon, pred katerim je vedno, sploh če gre za velike tekme, ogromna gneča. Stoje, sede ali leže obiskovalci, ki nimajo vstopnic za igrišče, ki je pet metrov stran, spodbujajo svoje favorite, ki jih dejansko slišiš, kako kričijo z igrišča. Zvok po zaslonu pač malce zaostaja.

Bogataši, poslovneži, manekenke ...
Turnir privablja obiskovalce z vsega sveta, in ne moreš jih zgrešiti: naokoli hodijo s številnimi vrečkami z motivom Roland Garrosa, Japonci pa v skladu z legendarnem turističnim sindromom neprenehoma pritiskajo na fotografski sprožilec. Za Francoze je obisk turnirja najprej prestiž, sploh za tiste bogatejše in poslovneže, ki res ne morejo zgrešiti, če partnerje odpeljejo na ogled dvoboja Nadal-Djokovič. Seveda so bili najglasnejši Rafovi navijači, a je več odobravanja drugih obiskovalcev požel Djoković. Ne manjka niti horde manekenk, ki stopicljajo poleg brezhibno urejenih moških s črnimi očali, in so tarče režiserja med tekmo. Imidža je na turnirju zelo veliko.

Poseben klub za izbrance
Med tekmami se vsi zapodijo po osvežitev, posebni izbranci pa imajo vstop v klub, kjer gurmansko odlično zanje poskrbi, saj se mize šibijo pod posodami šampanjca in jagod, da ne omenjamo drugih dobrot. Francozi so upravičeno zelo ponosni na svojo kulinariko, in če spadaš v pravo družbo, so ti povsod odprta vsa vrata.

Uradno se Roland Garros, mimogrede imenuje se po francoskem vojaškem pilotu, začetniku letalskega bojevanja, imenuje Odprto prvenstvo Francije. Prvič je tekmovanje potekalo leta 1891, takrat zgolj na državni ravni, šest let pozneje so se teniškim igralcem pridružile še igralke. Leta 1925 so turnir odprli še za tuje tekmovalce et voila: zgodovina se je začela!

Z največ naslovi se lahko pohvali švedska teniška legenda Bjorn Borg, ki je v Parizu slavil kar 6-krat, štiri naslove ima Rafael Nadal, s po tremi pa sledijo Mats Wilander Ivan Lendl, in Gustavo Kuerten (vsi po letu 1968, sicer je največkrat, kar osemkrat slavil Francoz Max Decugis). Med ženskami je na prvem mestu s sedmimi Chris Evert, s šestimi naslovi (pred 1968) sledita Suzanne Lenglen in Steffi Graf (po 1968).

Ksenja Tratnik