Celotna Saška je v teh dneh precej bolj obremenjena z izjemnim porastom covidnih obolenj kot pa s tem, kdo bo najboljši v smučini, dolgi le 650 metrov, ki so jo z umetnim snegom že petič zapored pripravili ob Labi, na mestu, kjer Dresden v poletnem času gosti tudi znameniti filmski festival.

Na obeh bregovih plovne reke ob starodavnem mestnem jedru, kar ga je ostalo po bombardiranju zavezniških sil ob koncu druge svetovne vojne, pa se v znamenitih pivskih vrtovih prek leta obiskovalci navdušujejo ob zvokih rokovskih ansamblov, ki jih vedno radi povabijo, kot pravijo, v enega najbolj kulturnih mest v Nemčiji.

V sosednjem Leipzigu, do katerega je dobrih 100 kilometrov, kaj takega neradi slišijo, saj je boj za prevlado na Saškem med tema mestoma odprt že od samega začetka.

Tekmovalnost med Dresdnom in Leipzigom
Zanimivo je, da so se po zgolj petih letih že jeseni pojavile govorice, da se bo tekaška karavana tu oglasila zadnjič, in da se šprinterski konec tedna enostavno seli drugam. Veliko se je govorilo o Milanu, zdaj pa je kot strela z jasnega prišla novica, da se je nemška zveza odločila, da obdrži tekmi. Bo jih pa selila v drugo mesto. In to naj bi bilo tudi na področju nekdanjega vzhodnega dela Nemčije. In tu nihče noče niti pomisliti, da bi bil to Leipzig. V Dresdnu so lani in letos pripravili tekmo duhov, kar je v Nemčiji naziv za vse tekme brez gledalcev. Nikakor niso želeli izpustiti iz rok tekmovanja tako visokega ranga, ki ga je vrsto let v tem božičnem času gostil Duesseldorf. Ob znamenitih božičnih trgih je športno tekmovanje le še dodatek, da je ob progi čim več ljudi. Ko so v Dresdnu uspeli doseči, da so termin iz januarja preselili v čas radoživih trenutkov ob koncu leta, pa so obakrat ostali s praznimi tribunami. Samo za vpogled: ob prvem obisku tekaške karavane v mestu ob Labi je bilo v dveh dneh na tribunah skoraj 20 tisoč gledalcev.

Priložnost dobivajo slovenski tekači
Dresden je pomemben tudi s slovenskega vidika, saj je naš tek na smučeh vse bolj zgolj šprintersko naravnan, zato se tu običajno pojavi kakšen tekmovalec več, kot jih sicer iz tedna v teden spremljamo na tekmah svetovnega pokala. In tudi tokrat je tako. Vili Črv je včeraj postal novi slovenski tekač, ki se je prebil do točk svetovnega pokala. Nekdanja tekmovalka Vesna Fabjan, ki je bila tu še v lanskem januarju, pred pandemijo, je iz slovenske B-ekipe predstavila dva nova obraza: Klaro Mali in Anžeta Grosa. Ob močnem osipu predvsem tekmovalk, in to vrhunskih, smo res pomislili, da bo slovenski tek na smučeh to težko nadomestil. Sploh zato, ker se je znašel v denarni zagati. Pa je očitno zmogel tudi to. Kaže se celo okvir kakšnih desetih tekmovalcev, ki si zaslužijo vso pozornost. In o tem bo treba razmišljati tudi na bližnji skupščini. Ob tem, kar vidim sam, sem prepričan, da je daleč najbolje, da za tekaške vrste skrbijo tisti, ki že vrsto let dokazujejo, da to zmorejo. Če bo vse, kot mora biti, bodo sadovi dela morda vidni že v Planici 2023 in bo tudi Anamarija Lampič skupaj z Evo Urevc, tudi Miho Šimencem, dobila kar lepo druščino v slovenskem kontejnerju na tekmah najvišjega razreda.