Z Zupanom, ki je bil leta 1988 v Calgaryju del četverice, ki je Sloveniji (takrat še Jugoslaviji) na ekipni tekmi priborila srebrno ekipno medaljo, smo se pogovarjali o tem, kako je biti trener na Japonskem, predvsem pa o Noriakiju Kasaiu, neverjetnem skakalcu, ki je v karieri osvojil skoraj vse, kar je mogoče, a vendarle še noče končati kariere in sanja o tem, da bi leta 2026 v Cortini nastopil na svojih devetih olimpijskih igrah.

Lani ste sprejeli nov izziv in na Japonskem postali trener ekipe Tsuchiya Home Ski Club, ki ima nekaj zelo znanih članov. Za kakšen klub gre?
Japonci nimajo klasičnih klubov, kot jih poznamo v Evropi, ampak podjetja, ki vse to financirajo. Pri ekipi Tsuchiya Home je v ozadju veliko gradbeno in nepremičninsko podjetje, ki skakalcem omogoča dobre razmere za delo in tudi plačo, prav tako pa lahko ostanejo v podjetju po koncu kariere in imajo tako zagotovljeno dobro službo. Načeloma lahko skakalci v takšno ekipo pridejo po dopolnjenem 18. letu, nekje do 25. leta pa imajo čas, da pokažejo rezultate. Seveda so tudi izjeme, kot je Noriaki Kasai, ki je pri 51 letih ne le glavni ambasador ekipe, ampak celo še vedno tekmuje.

1. januarja je minilo 30 let, odkar ste bili zadnjič med deseterico tekme svetovnega pokala (7. mesto v Garmischu) in takrat je zmagal ravno Kasai. Kako komentirate to njegovo neverjetno kariero?
Kasai je štiri leta mlajši od mene, seveda se še dobro spomnim, kako je takrat, ko sem še skakal, krojil svetovni vrh. In očitno še ni rekel zadnje besede, saj ima veliko željo, da še kdaj poleti v Planici ali pa da mu celo uspe preboj na olimpijske igre v Cortini 2026. Še vedno uživa v skokih, tehniko še vedno obvlada, mora pa se čuvati kakšnih poškodb, tako da ima posebne kondicijske treninge. Med jesenskimi počitnicami sem se vrnil v Slovenijo, malo pred tem so imeli Japonci v Saporu poletno državno prvenstvo, na katerem je bil Kasai osmi na mali in četrti na veliki skakalnici, pa ni manjkal nihče od najboljših japonskih skakalcev. Vse je presenetil.

Mu lahko kot trener poveste še kaj novega?Gre le za manjše popravke v tehniki in da kdaj naredi kakšen trening drugače, kot je bil vajen, da ni vse tako monotono in da dobi malo svežine. Seveda mu pustim svobodne roke, saj nimam izkušenj, kaj pomeni skakati v tej starosti, ko se telo odziva drugače kot pri 25-letnikih.

In pravite, da ima še vedno željo po uspehu?
Zelo si želi priti v ekipo za svetovni pokal, a najprej se bo moral izkazati na domačih tekmah. Za uvod v sezono je ekipa že določena, decembra pa se na Japonskem začnejo prve domače tekme, ki jim januarja v Saporu sledi celinski pokal, prek katerega bi se rad prebil v ekipo za svetovni pokal.

Kaj je tisto, kar ga ohranja tako mladega?
Prehrana zagotovo. Ribe, suši, veliko zelenjave. In način življenja, pa konstitucija telesa in dobra gibljivost, kar je tudi posledica pravih vaj, ki ga ohranjajo vitalnega.

Način življenja, pravite. Ko pridete iz Japonske v Slovenijo, verjetno hitro opazite, kako se nam mudi ...
Vsekakor je življenje tu bolj nervozno, bolj smo nestrpni. To se opazi predvsem na cestah, na postajah podzemne železnice in v trgovini. Kupci niso tako vljudni in potrpežljivi kot na Japonskem. Na začetku sem se težko navadil na to ustrežljivost, a ti pride v kri in se prepustiš temu načinu življenja. Japoncem preprosto ni težko počakati v vrsti. Nikamor se jim ne mudi, nihče se ne pritožuje. Takšno življenje je manj stresno.

Kaj pa spoštovanje starejših, ki je zelo prisotno v japonski kulturi?
Seveda, velja določena hierarhija, starejši imajo prednost pred mlajšimi, to se vidi že po načinu komuniciranja, saj zase uporabljajo ponižni jezik, za sogovornika, ki je višje na družbeni lestvici, pa spoštljivi jezik. Pri pozdravljanju se vedno priklonijo. Tudi v restavraciji veljajo nekatera pravila. Starejši lahko le z eno roko naliva pijačo v kozarce, če pa mlajši nalivajo starejšemu, morajo to početi z dvema rokama, kar je znak spoštovanja.

So vam bili kakšno običaji pretirani, morda celo smešni?
Na začetku da, ampak ko sem se na to navadil, mi je postalo všeč. Želel bi si, da bi bilo tega več v Evropi. Predvsem vljudnosti in potrpežljivosti.

Kako zelo pa je Kasai priljubljen na Japonskem?
Kasai je prava legenda. Pogosto nastopa v pogovornih šovih. Kamor koli pride, pusti vtis, ko smo s klubom na treningih ali tekmah, nas župani posameznih mest ali direktorji hotelov ravno zaradi njega povabijo na druženje ali na večerjo.

Kdo od znanih skakalcev je še član kluba Tsuchiya Home Ski Club?
Skrbim za štiri fante in za Juki Ito, ki je v lanski sezoni po petih letih spet zmagala v svetovnem pokalu. V ekipi je tudi najmlajši od bratov Kobajaši, Tacunao, star je 22 let. Je eksploziven skakalec, a tehnično ni na ravni brata Rjojuja. Tudi značajsko je drugačen. A občasno ima kakšen preblisk.

Kako pa, da zdaj, ko je začetek sezone že zelo blizu, niste z njimi kje na treningu?
Sredi novembra bodo člani moje ekipe spet na treningu v Planici in Kranju. Niti ni potrebe, da sem ves čas zraven. Občasno seveda grem na kakšno tekmo svetovnega pokala, bil sem tudi na SP-ju v Planici, sicer pa so na svetovnem pokalu ob njih trenerji smučarske zveze, s katerimi sem v navezi.

Je v njem še dirkaški duh? Nekoč je imel, če se ne motim, ferrarija?
Drži, rumenega ferrarija, saj je rumena njegova najljubša barva. Ampak ferrarija je imel še takrat, ko sem jaz skakal. Zdaj je bolj družinski človek in vozi toyoto (smeh).

V skokih materiali igrajo pomembno vlogo. So Japonci, ki so na vseh področjih tehnike znani po svojih inovacijah, kdaj v prednosti? Razvijajo kakšne posebne drese?
So razvijali, dolgo časa so imeli svoj material, a zdaj ne več, trg je premajhen, tako da kot večina vse kupujejo v Nemčiji pri Meiningerju. Tu ni skrivnosti, materiali so vsem na dosegu roke, vse se lahko kupi, se pa spomnim, da je bilo drugače še takrat, ko sem bil sam trener slovenske reprezentance in smo Slovenci na tem področju zaostajali. Pozneje je bilo veliko lažje, sploh ko so v Lescah v podjetju Dali izdelovali drese, Slatnar pa okovje.

Se na Japonskem vidite dolgoročno?
Se, zakaj ne. Japonci so zelo hvaležni, kadar so zadovoljni z načinom dela in z rezultati. Res pa je, da sem stran od doma in družine. Otroci so sicer že dovolj veliki, sin Ožbe skače, hči pa že šesto leto študira, najprej je bila v Edinburgu, zdaj je v Londonu.

V alpskem smučanju se vse več omenjajo podnebne spremembe, ki močno vplivajo na treninge in tudi tekmovanja. V skokih teh težav najbrž ne občutite tako močno ...
Na srečo imamo plastične skakalnice, ledeno smučino lahko naredimo tudi poleti. Priprave na sezono tako potekajo brez posebnosti in neodvisno od temperatur, res pa je, da med tekmami svetovnega pokala okolica vse večkrat ni prav nič zimska.

So tudi na Japonskem zime vse manj bele?
Tam je še vedno veliko snega. V Saporu ga je prejšnjo zimo vsak teden zapadlo po 30–40 cm. Sneg sicer lahko hitro pobere, a potem spet zapade.

Kako preživljate dneve, ko ste v Sloveniji in imate v teh novembrskih dneh še nekaj prostega časa, preden se začne sezona?
Rad se rekreiram, predvsem na gorsko kolo grem rad. Tudi v gore hodim. Sicer kdaj tudi na Japonskem skočim na kakšen hrib, ampak to ni isto.