Jure Košir je zaznamoval 90. leta v slovenskem športu. Po Križajevem slovesu je poskrbel za drugi val smučarske evforije, kljub njegovi zmagi v Kitzbühelu pa je navijačem verjetno v srcu bolj ostal Pokal Vitranc 1999, ko je Košir v slalomu premagal vso konkurenco. In seveda nepozabni Lillehammer 1994, ko je po spletu neverjetno srečnih naključij Jure osvojil bronasto medaljo v slalomu. Z njim smo se pogovarjali med veleslalomsko tekmo 60. Zlate lisice.

Sorodna novica Prvo besedo imajo dekleta, tokrat žal ne slovenska

Zlata lisica se je dokončno preselila v Kranjsko Goro, a prav neverjetno, da so tudi tu na začetku januarja tako pomladanske razmere, da jim je komaj uspelo pripraviti progo. Kako vidite ta "boj na požiralniku"?
Žal ni več realno, da bi lahko v Mariboru ob takšnih zimah izvedli tekmovanje, je pa zelo dobrodošlo, da smo tekmo ohranili v Sloveniji. Premalo se zavedamo, kako pomembno je to. Tako za prihodnje rodove našega smučanja kot tudi za promocijo naše države. Organizatorjem te razmere gotovo niso šle na roko, vložiti so morali ogromno truda, da so tako dobro pripravili progo. Okrog novega leta sem se že močno zbal, da jim ne bo uspelo.

Kako neugodne pa so takšne razmere za tekmovalke?
Zoprno je, ker v vsakem primeru slabše vidiš, razen če imaš orlov vid. Na očalih se naberejo kapljice. Predvsem zadnji del proge je lahko trpljenje. Vsekakor neprijetno. Višje startne številke imajo še razbito progo, podlaga pa se ne vidi dobro.

A tudi če bilo vreme jasno, bi bila proga zdaj v senci in bi bila difuzna svetloba ...
Drži, na Pokalu Vitranc smo mi tu tekmovali konec decembra ali januarja in je bilo zato težko. Zdaj, ko je Vitranc marca, je proga že dopoldne obsijana s soncem in je vidljivost boljša. Ob slabi svetlobi se smučar zakrči, ni več sproščen. Je pa res, da smo mi tu toliko trenirali, da smo imeli prednost. To velja izkoristiti, čeprav – v tej sezoni Slovenci na podkorenski strmini niso mogli trenirati.

Tudi drugje po Evropi ni prave zime, snega je malo ali celo nič ...
Bil sem na slalomu v Madonni di Campiglio. Le proga je bila bela, vse okrog pa – zeleno.

Ker ste del menedžmenta Ane Bucik, morda bolje veste, kaj je narobe, da je letos tako nazadovala?
Priprave niso potekale tako, kot bi morale. V ekipi se ni vse izšlo, tehnično se ji je vse podrlo. V lanski sezoni je že zelo dobro smučala, letos pa jo je bilo na trenutke že kar težko gledati. V Lienzu je bila v finalu slaloma k sreči že videti bolje. Verjamem, da jo lahko Mitja (Kunc) spet vrne med najboljše.

Pred začetkom sezone ni omenjala kakšnih težav, zvenela je optimistično.
Jaz sem imel že takrat slab občutek. Za medije je verjetno povedala malo drugače, kot je bilo v resnici.

Decembra ste bili, kot pravite, gost tekme v Madonni di Campiglio. Je bilo zelo slovesno, sploh ker je minilo 30 let od vaše zmage na tej tekmi!
Minilo je tudi 70 let, odkar tam prirejajo tekme svetovnega pokala. Povabili so deset nekdanjih zmagovalcev. Alberto Tomba je prišel, pa Bojan Križaj in Pierro Gros. Na vrhu hriba so v eni od restavracij pripravili lepo slovesnost. Tudi Tina Maze je bila tam, pripravila je prispevek za Eurosport.

Boste čez dva tedna tudi v Kitzbühelu?
Da, vedno me povabijo, tam je res neverjetno dobro poskrbljeno za nekdanje zmagovalce. Naredijo izjemen program, pravi šov. Potem sledi še nočni slalom v Schladmingu, kjer bodo praznovali 50-letnico prirejanja tekem in načrtujejo VIP-veleslalom.

Se v Kitzbühelu kdaj zapeljete s svojo gondolo?
Niti ne. Ampak res je tam 'zrihtano v nulo'. No, tudi v Schladmingu je vse enkratno organizirano, letos peljem tja še skupino poslovnežev.

Dober občutek, ko vas še vedno vabijo na tekme, kajne?
Seveda, vedno je lepo videti, da si te še želijo (smeh).

Bili ste tudi na slovesnem praznovanju 70-letnice Franza Klammerja. Kako ste se počutili na tekmi samih legend?
Zelo lepa prireditev je bila. Klammer je krasen človek, postal je moj dobri prijatelj. Zelo je naklonjen Slovencem, saj veste, da je iz avstrijske Koroške. Pogosto sva skupaj igrala golf, tudi na Bledu. Nenormalna legenda, v Avstriji je bog. Še vedno ima največ zmag v smuku v svetovnem pokalu.

Zdi se, da mu še Marcel Hirscher ne seže do kolen!
Prav res. Tista ikonična zmaga na olimpijskih igrah v Innsbrucku leta 1976 je ostala zapisana za vedno.

In na tej tekmi, na kateri se je bilo treba čim bolj približati času Franza Klammerja, ste skoraj zmagali. Je bilo težko smučati malo počasneje?
Priznam, da se mi je posrečilo. Če bi smučal še stokrat, ne bi prišel na le devet stotink. Pogledal sem njegovo vožnjo, začel sem malo prehitro, potem sem bolj oddrsaval.

Ali ste pogosto na smučeh?
Imam kakšnih osem ali devet lepih smučarskih dni. Rad bi šel kdaj še sam zase, to načrtujem še za to zimo.

Skratka, smučanje je še vedno del vašega življenja!
Seveda, brez tega ne morem. Težko razumem smučarske kolege, ki so se popolnoma umaknili. Meni to prinaša veliko veselje.