Na podkastu Številke tokrat gostimo komika, imitatorja, TV-voditelja in pisatelja Jureta Godlerja. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in branju krajšega povzetka.

Ukrepi zaradi pandemije koronavirusa se počasi rahljajo. Če odmisliva zaslužek, je nekatere to zelo prizadelo, ker so bili težko sami doma. Občutek pa imam, da je za vas to dokaj naraven habitat, v katerem lahko mirno naprej ustvarjate.
Absolutno. Moje življenje je potekalo kot prej. Vedno sem bil zase, ne živim v Ljubljani. Čas, ki ga nisem preživel na televiziji oziroma nastopih, sem preživel doma. Po tej strani nisem občutil negativnih posledic epidemije. Kar pa sem občutil negativnih posledic, je bilo upoštevanje varnostnih ukrepov. Vse oddaje, ki smo jih posneli, so bile brez občinstva. Kot voditelj sem moral popolnoma spremeniti svoj pristop. To ni bil minimalen ukrep, ki ga je bilo treba uvesti. Počutil sem se, kot da vodim novo oddajo. Nisem več nastopal pred občinstvom v studiu, njemu so šale namenjene. Moral sem vzpostaviti stik z gledalcem doma, za to sem potreboval nekaj časa. Gre za drugačno dinamiko. Oddaja je po obliki postala podobna Studiu City. Gre za popolnoma drugačen koncept in format.

Slovenija vas je spoznala v oddaji TLP v rubriki 5 minut slave. Zgodba, ki kroži po RTV-ju, pravi, da ste že na prvem sestanku pred gostovanjem v tej hiši navdušili vse zbrane s svojim nastopanjem.
Hitro vzpostavim stik z ljudmi, mogoče se tu pa tam kaj pošalim. Nisem človek, ki bi z njim težko shajali. To se mi zdi najpomembneje, sploh v tem poslu. Mogoče sem bil včasih bolj. Tega sestanka se sicer ne spomnim. Spomnim se le, da je mimo prišel Sašo Hribar. Na tem sestanku sem bil s Tilnom Artačem. Ni naju poznal, vprašal je le, kaj počneva tu. Rekla sva, da sva na sestanku za TLP. Povabil naju je, če bi prišla v petek na Radio GaGa, in sva prišla. Dobro se spomnim prvega nastopa leta 2004. Takrat sem se naučil, kako to deluje pri Hribarju.

Najbrž zelo spontano in brez zelo poglobljenih priprav?
Ja, to mi nikoli ni bilo po godu, ker nisem imel talenta za improvizacijo. Izhajam iz skladateljskih vod, iz resne glasbe. Nikoli nisem bil po duši džezist in improvizator, enako velja za komedijo. Veliko raje imam, da imam stvar napisano, jo zvadim in jo potem dostavim kameri oziroma v gledališču na odru. Improvizacija terja neki drugi talent, ki ga jaz nimam.

Je zaradi teh dveh različnih pristopov prihajalo do različnih pogledov na oddajo med vami in Hribarjem?
Ne. Različnih pogledov ni bilo. Ko sem bil na GaGa-ju, sem se rad pripravil. Z leti sem se malo naučil improviziranja in sem padel noter. Morda sem danes v tem boljši. Ko sem začenjal, mi je bilo to zelo tuje.

Menda se je Hribar v vas "zaljubil na prvi pogled". Takoj je vedel, da imate nekaj več.
S Sašem sva se hitro ujela. Prihajal sem iz relativno drugega sveta kot preostali, ki so bili takrat zraven. Sašo je človek, ki ga vsaka stvar fascinira, jaz sem prišel iz glasbenega sveta. Našla sva neko skupno govorico, takrat sem bil še dijak. Predstavljal sem mu neki novi svet, takrat so bili zraven še Mastnak, Šarec in Jasna Kuljaj. Prinesli smo malo drugačen veter. Skupaj smo preživeli veliko časa, imeli smo res veliko nastopov. V avtih smo bili veliko skupaj, skupek prigod sem zbral v knjigo. Bile so tako nepomembne stvari, če jih ne bi popisal, bi bile zdaj že pozabljene.

Jonas Žnidaršič vam je nekoč dejal, da se je treba rešiti vzornikov, da prideš do lastnega izraza. Mar se ni nekaj takega zgodilo tako v vašem odnosu do njega kot do Hribarja?
Jonas in Sašo sta se mi vedno zdela največji legendi slovenskega humorja, če se smem tako izraziti, četudi se je neumno tako izraziti. Če mi je bil v tem poslu kdo legendaren, sta to prav onadva. Pot nas je pripeljala v nekem trenutku skupaj, nato pa, jasno, tudi narazen. Vsak gre svojo pot. Od obeh sem se nekaj naučil. Od Saša spontanosti in ustvarjalnosti, v sebi ima res hudo zakladnico energije, ki ga napaja. Največ sem se naučil, ko je pri imitaciji tako padel v svoje like, da je pozabil, da je v studiu in oddaji in je preprosto improviziral, jaz sem to le opazoval. Bil je v nekem drugem stanju, v neki posebni nirvani. Ko sem spoznal Jonasa, je bil v neki študijski fazi, to je bilo ravno po Milijonarju, bral je ogromno knjig o komediji in improvizaciji. Ogromno stvari, ki jih je ravno prebral, je delil z menoj. Med drugim mi je rekel tudi to o vzornikih. Z njim sem se strinjal, čeprav se nisem zavedal, kako prav ima.

Zdaj delate svojo oddajo Ta teden z Juretom Godlerjem, v kateri se lotevate politike. Ampak politike sami sploh ne marate, niti je ne spremljate preveč. Ni to malce paradoksalno?
To je res, po drugi strani pa tako mora biti. Moram imeti distanco, sam se ne vidim v nobeni politični opciji ali ideologiji. Kot tak sem neodvisen, lahko govorim čez vse. Nikoli nisem imel zadržkov, da ne bi česa povedal. To velja sploh za zadnjih nekaj let, ko poudarjamo zabavne stvari. Izpolnjeno mora biti vprašanje, ali je zadeva smešna. Imamo pa v oddaji splošna mnenja, ki niso radikalna po nobeni strani.

Potem glavni vzvod, da ste napisali tragikomedijo Predsednikova norost, ne izhaja iz zanimanja za politiko?
Moja drama ni izhajala iz neke politične ideje, kot je izhajala iz ideje, da me je navdušila igra Alana Benneta Norost kralja Georgea III. Ko sem to bral in gledal, sem se samo vprašal, kako bi bilo to videti danes. Dobil sem podobno idejo, kot sta jo dobila Gatiss in Moffat, ki sta se vprašala, kako bi bil Sherlock Holmes videti danes. To je bil zame vzvod – kako bi bilo danes videti, če bi se predsedniku zmešalo. Začel sem raziskovati in ugotovil, da v ustavi sploh ni zapisano, kaj se zgodi, če postane duševno neuravnovešen. To je bil material za dramo, potem sem razvijal ideje in lani izdal omenjeno dvodejanko.

Kaj je lepota? Se odgovor skriva v glasbi?
To je zelo kompleksno vprašanje. Nagibal bi se h glasbi. Vedno pravim, da je v glasbi nemogoče najti izvirnost, ampak gre za neke nove osnovne harmonske postopke, ki se v zgodovini glasbe konstantno ponavljajo. Nekaj postopov je določeno število skladateljev v nekaj svojih skladbah uporabilo in inštrumentiralo do take popolnosti, da bi mogoče točno te stvari označil za lepoto. V mislih nimam celih skladb, govorim o sedmih, osmih taktih Mozartovega koncerta za klavir Köchel 467 v prvem stavku, določeni postopi pri Bachovi Umetnosti fuge, pri zadnjem nedokončanem Kontrapunktu ... Gre za določene harmonske postope, ki so obstajali pred temi skladatelji, za njimi jih je uporabljalo ogromno skladateljev. Obrtniško perfekcijo, s katero so te postope pripeljali do mere, kot so jih, bi v tem trenutku označil za lepoto. To je seveda moj subjektivni pogled. O objektivni lepoti se ne morem pogovarjati.

Mozart in Bach sta bila glasbena genija. So se ti geniji zavedali, kdaj so na svojem vrhuncu?
Pri Mozartu je znano pismo, v katerem poda mnenje o svoji skladbi, gre za pihalni kvintet v Es-duru Köchel 452, ne držite me za besedo ... Pravi, da je to najboljša stvar, ki jo je v življenju napisal. Z njim se ne strinjam, ampak nisem genij. Verjetno ima prav (smeh). To so ljudje, ki jih je poleg glasbe zanimalo ogromno stvari. To so bili precej poduhovljeni ljudje, imeli so drugačne poglede na svoje udejstvovanje, kot ga imamo mi na njihovo ustvarjanje.

Sorodna novica Nerazrešene Prešernove dileme hranijo zanimanje za pesnika

Pred kratkim je v Številkah gostoval Marijan Dović, ki je utemeljil koncept kulturnih svetnikov. Govoril je tudi o tem, kako so se na začetku takoj po smrti želeli zakriti neprijetni vidiki umetnikovih življenj (npr. pri Prešernu alkoholizem). Kaj je pri Mozartu najbolj "neprijetnega"?
Ne vem, da bi bilo pri Mozartu kaj neprijetnega. To je človek, ki je vse življenje garal kot pes, napisal je v svojih 35 letih malenkost manj kot Bach v 65 letih. Edina stvar, ki bi jo bilo mogoče omeniti, pa je izjava njegove žene takoj po smrti. Prišli so popisat njegovo premoženje, žena je izjavila, da je morala določene knjige iz Mozartove knjižnice zažgati. Če bi jih našli ob popisu, bi jih označili za preveč radikalne. Katere knjige so to bile, pa lahko le ugibamo.

Kaj pa je najmanj prijetna stvar v vašem življenju?
To je moja netočnost. Sem izrazito netočen človek.

Čemu se ne morete upreti? Morda avtomobilom?
Ogromno stvari v življenju lahko iz tega ali onega razloga opustim. Ena stvar pa je, brez katere ne morem, to je komfort. To moram imeti. Avtomobili so ena izmed mojih šibkih točk.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Jure Godler podoživlja srednješolske imitacije profesorjev in profesoric, kako dober je v šahu, o dokumentarcu o 30 letih Radia GaGa, ustvarjanju oddaje Ta teden z Juretom Godlerjem, kako je oddaja napredovala čez čas, zakaj mu Twitter več ne diši, romanih Agathe Christie, ljubezni do angleške kulture, Anžetu Tomiću ...