Na portalu Številke smo v novembrski oddaji govorili o eni najbolj odmevnih slovenskih alpinističnih zgodb - osvajanju Muztagh Towra in njenih posledicah. V tem članku pa se podrobneje spominjamo Kozjeka.

Mikša: Odlične psihofizične sposobnosti
Rodil se je 15. januarja 1959. Odraščal je na Setnici pri Polhovem Gradcu. Velja za enega največjih slovenskih alpinistov. Peter Mikša ga je tako opisal v Zgodovini slovenskega alpinizma: "Poosebljal je vse, zaradi česar je neponovljiva generacija osemdesetih let tako izstopala. Imel je odlične psihofizične sposobnosti, sledil je naprednim trendom v alpinizmu, obvladal je prosto in tehnično plezanje in bil v vrhu pri solo plezanju."

Hujše ozebline na Šiša Pangmi
Alpinistično srenjo je nase prvič opozoril leta 1981, ko je opravil zimski vzpon po Čihulovi smeri v Široki peči. Kmalu zatem je začel plezati na največje gore sveta. Leta 1986 je v razmiku petih dni osvojil prva osemtisočaka - najprej Broad Peak, nato še Gašebrum II. Pogosto je dolgo znal zdržati na izjemno visokih višinah. Decembra 1987 je tako na Daulaghiriju preživel bivak na 8000 metrih. Dve leti pozneje je z Andrejem Štremfljem opravil drzen prvenstveni vzpon na alpski način čez južno steno Šiša Pangme. A podvig je terjal svoj davek, saj je dobil hujše ozebline po nogah.

Več pozornosti Andom
To je bil vzrok, da je lep kos nadaljnje kariere preživel v vremensko bolj prijaznih Andih, kjer je pustil sledi s številnimi prvenstvenimi smerni. Med drugim je z Gregorjem Kresalom premagal tudi Chacrara, kar je Kresal podrobno opisal v Številkah. Deset let mlajši alpinist se spominja prvega srečanja v društvu Ljubljana Matica: "V klubu smo imeli vedno poseben spisek z našimi imeni, zraven pa smo plezalci vpisali svoje vzpone. Zaradi najinih priimkov Kozjek, Kresal sva bila zapisana drug zraven drugega. Imel sem ogromno vzponov, leta 1990 sem jih imel okoli 60, Pavle pa je imel vpisano samo 'Šiša Pangma, slovenski steber, 3000 metrov', kar se mi je zdelo vrhunsko. En sam vzpon, vsi drugi pa bi lahko vrgli vse listke stran, ker je veliko boljši od vseh naših vzponov."

Kresal: Vedno me je česa naučil
Ker je Kozjek predstavljal sivo eminenco društva, si ga Kresal nikoli ni upal ogovoriti. Kozjek je občasno prebiral listke, ker je videl številne zapise pri Kresalu, ga je leta 1993 povabil na odpravo v Ande. "Tam sva skupaj preživela skoraj dva meseca. Ugotovil sem, da se z njim ne morem skregati, lahko se imaš samo fino, hkrati pa si varno in dobro plezal. To se je z leti samo potenciralo, kadarkoli sva kamorkoli šla, ni bilo povzdignjenega glasu. V 15 letih sva preplezala približno 20 smeri, kar je v bistvu malo. A te smeri so nama zelo veliko pomenile. Splezala sva jih na zanimiv, hiter način. Vsakič sem našel en drobec, en košček in ga dodal v svoj mozaik z znanjem, vedenjem, trikom, ki ga je Pavle potegnil iz žepa."

Leta 2006 prejel zlati cepin
Še se je vračal v najvišja gorovja na svetu. Leta 1997 je postal prvi Slovenec, ki se je na vrh Mount Everesta povzpel brez pomoči dodatnega kisika. Leta 2006 je javnost osupnil z novo preplezano smerjo na Čo Oju, za katero je prejel zlati cepin. Umrl je leta 2008 pri sestopu z Muztagh Towra. Skupno število vseh njegovih vzponov je okrog 1200, od tega je 110 prvenstvenih smeri v Himalaji, Andih, Patagoniji, Alpah in Dolomitih.

Zaposlen na Statističnem uradu RS
Pavle Kozjek je bil tudi človek številk. Zaposlen je bil na Statističnem uradu Republike Slovenije. Bil je magister informacijskih sistemov, svoje znanje je uporabljal pri prenovi informacijskih sistemov na statističnem uradu. "Takrat smo spoznavali njegov izredni občutek za sodelavce in njegovo predanost delu in pripadnost Statističnemu uradu. Svoje znanje in izkušnje je nesebično razdajal, razumel je probleme sodelavcev in na izjemno miren način pomagal razreševati strokovne in osebne zadržke, težave," je v žalnem govoru povedala Irena Križman, tedanja direktorica Sursa.

V vsakem poiskal najboljše
"Vedno je bil pripravljen svetovati in pomagati. Njegova preudarnost in odločnost sta v njegovih najožjih sodelavcih vzbujali željo in potrebo po višjih ciljih. Znal je ceniti dobro opravljeno delo, predvsem pa je verjel, da timsko delo prinese boljše rezultate na hitrejši način. Pavle je v vsakem sodelavcu skušal poiskati prav najboljše, zato je bilo naše zaupanje vanj zelo veliko. Vse te njegove odlike so spodbujale povezanost tudi med sodelavci. Bil je človek, poln poguma in energije, poštenosti in človečnosti, nezlomljivosti in duhovitosti," ga je še opisala Križmanova.

Vabljeni k poslušanju zgodbe o osvajanju Muztagh Towra.