V podkastu Številke v 11. sezoni govorimo o življenju. Tokrat gostimo komika Perico Jerkovića. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju kratkega povzetka.

Števec vaših nastopov je krepko presegel mejo številke 2000.
Mislim, da je ta številka približno 2500, ampak popolnoma natančne številke nimam. Težko je namreč vedno povedati, kaj je nastop in kaj ni. Včasih te na kakšni prireditvi najamejo, da boš imel tisti večer tri izhode po recimo 10 ali 15 minut, česar komiki res ne maramo, ker moraš vsakič na novo pridobivati občinstvo. Temu se želimo izogniti, jaz grem najraje na oder, oddelam svoje in grem dol. Skratka, če greš večkrat na oder, to lahko šteješ kot več nastopov. Včasih pa imaš nastope tudi na delavnicah standupa, to ni javni nastop, ni pa tudi zasebni nastop. S tem pokažeš, kako se nekaj naredi.

Ko omenjate več nastopov, v filmu Leto je zanimiv izsek, ko s kolegom Tinom Vodopivcem gostujeta v nekem hotelu in se pritožujeta, ker bosta nastopila med torto. Najprej res nisem pomislil na delitev pozornosti.
To je piramida osnovnih človeških potreb, torta je pač zelo osnovna. Komiki imamo pregovor, da si lahko duhovit, zanimiv in smešen, ampak nikoli ne boš zanimivejši od dunajskega zrezka. Če je zrezek na mizi, lahko takoj pozabiš, da bodo ljudje imeli koncentracijo zate. Nekoč smo imeli v Europarku v Mariboru neki nastop, ker je bila obletnica, so jim podelili neke krožnike s kosom velike torte, tako nihče ni gledal odra. Hrana je velik sovražnik kakršnega koli programa. Ljudje marsikdaj pridejo na te prireditve samo zato, da bodo jedli.

Pred kratkim je oddaja dopolnila 10 let, januarja 2015 smo začeli s temo novoletnih zaobljub. Ste človek, ki si jih zastavlja ob novem letu?
Ne, ne sprejemam novoletnih resolucij. Včasih si mogoče rečem, da bi si jih bilo dobro zastaviti, ker ti to res olajša pot, težko boš nekaj naredil, če nimaš ciljev, ampak ni nujno, da je to povezano s koledarskimi datumi. Vsi si občasno zastavimo neki cilj. Tudi sam razmislim, kaj bi počel v prihodnjem letu ali dveh, kaj bi rad naredil, malo se analiziram, da ugotovim, kje sem čustveno, ali sem zadovoljen, ali sem srečen z življenjem, če že govorimo o življenju. Sreča se skriva v trenutkih, sreča ni nekaj, kar imaš lahko daljše obdobje. Marsikateri projekt delaš samo zato, da zaslužiš in prehraniš družino, vseeno pa iščem, kaj je tisti naslednji projekt, ki mi bo pognal kri po žilah, kaj me bo razveselilo.

Sorodna novica Uroš Kuzman o genialnosti: Will Hunting ni realna zgodba

V filmu Leto mi je bilo najbolj všeč, ko ste prikazali, da biti standup komik pomeni, da morate delati. Ne zadene te božji navdih, ampak moraš delati, pisati material, ga piliti, testirati, skušati izboljšati. Vaš kolega Uroš Kuzman je pred leti na tem mestu dobro razlagal, koliko obrti je v tem delu, čeprav se ta beseda včasih sliši preveč pavšalno.
To je res delo, na standup komedijo se lahko gleda kot na obrt in tudi kot na umetniško zvrst, to sploh ni debate. Sicer ni neka visoka umetnost, je pa ustvarjalni proces, kot velja pri ustvarjanju filma ali pa gledališke predstave. Vsekakor obstaja ta obrtniška plat, so zelo jasna pravila, kaj mora biti v točki, kaj pomeni uspešen nastop, kaj je to 'headliner set' ... Z obrtniškega vidika je jasno, da moraš konstantno dosegati smeh, neka norma so od trije do štirje smehi na minuto. Zavedam se teh zakonitosti, včasih kakšen igralec recimo vstopi v standup, nekaj poskuša in napleta z dolgo zgodbo in stavi na veliki grandiozni 'pančline'. A to ne deluje tako.

Če staviš samo na finale, že prej izgubiš pozornost poslušalcev.
Marsikdaj nastopiš z drugimi komiki in slišiš, kako ljudje umirajo od smeha, ti prideš gor in imaš to precej bolj razredčeno, si z njimi beden. Ljudje vedno izbirajo zmagovalca, ko nas več komikov pride po predstavi na oder, prav vsakič spontano najbolj nagradijo z aplavzom tistega, ki si to najbolj služi. In to je vedno tisti, ki jih je najbolj nasmejal, to ni nikoli nekdo, ki je imel najbolj inteligentne fore, ali nekdo, ki je imel najbolj sporočilne fore ali pa je bil najbolj izviren. Vedno je to tisti, ki jih je najbolj nasmejal. To je jasno, ljudje so namreč prišli po smeh, to so jasne zakonitosti.

Sorodna novica Jerkovič: "Stand up nastop je kot pesem"

Govorite o hkratnih nastopih več komikov. Kako se znajdete v tej sceni, ko je na eni strani dobro, da vas je čim več kakovostnih, ker s tem dvigate kakovost scene, po drugi strani pa ste si konkurenca.
To deluje zelo dobro, kljub temu da si konkurenca. Bili smo dovolj pametni, da smo že zelo zgodaj začeli vpeljevati nove generacije. Mi smo to začeli pred nekje 20 leti, zdaj je recimo aktivna že peta generacija.

Kako pomembna pa je osvežitev materiala, da ostajaš relevanten? Občinstvo si najbrž po določenem času želi nekaj novega?
Ja, težava 'prekrivanja' humorja je prisotna. Bolj ko je okolje majhno, bolj je to prisotno. Fint ni neskončno, če nastopaš skupaj, lahko vidiš, kaj pri tem komiku in občinstvu deluje. Skladno s tem se ustvarja nevarnost, da vsi skupaj postanemo eden in isti komik, ki govorimo ene in iste stvari. V preteklosti sem marsikaj poskušal, tudi slogovno, takoj ko poskušaš malo eksperimentalno, postaneš preveč ezoteričen in preveč ozek, v majhni Sloveniji to ne gre. Ljudje se najdejo v odnosih, trgovinah in podobno. Edino, kar ti ostane, je, da poskušaš neko svojo osebno noto.

Ko smo pri temi standupovske scene, je to zelo primerna scena za roastanje.
Ja, ampak zdaj so roasti doživeli neki zaton. Vrsto let smo se ukvarjali z vprašanjem, kdaj bi bil pravi čas za prvi roast. Spomnim se, da sem kar nekaj let prepričeval Vida Valiča, pa dolgo ni bil za. Pisal sem celo Damjanu Murku, pa mi ni niti odgovoril, najbrž zato, ker je bilo vse skupaj mišljeno dobrodelno. Vid se je v nekem trenutku strinjal, za prvega smo ga izbrali, ker je bil edina logična izbira, bil je edini med nami, ki je bil takrat zares znan. Hkrati sta se tega spomnila še Lado Bizovičar in Jure Karas, tako sta se popolnoma spontano zgodila dva projekta. Torej tisti mainstream, kjer nekdo napiše fore za Zmaga Sagadina, Tino Maze in za vse znane obraze, naša linija pa je bila, da smo bili zraven komiki, ki se med seboj roastamo.

Sorodna novica Stand-up postaja kompleksnejši - priča so Brade in ventrilokvizem

V filmu Leto ste prikazali tudi 'spor' z dvema obiskovalcema v nekem lokalu, kjer sta vas ves čas motila.
Tistega nastopa se še danes spomnim, ker je bil eden najbolj groznih. Ni šlo le za dve osebi, ampak za celo gostilno z izjemo ene mize. To se včasih zgodi, ker pride do konflikta interesov. V lokalu so bile stalne stranke, ki so praktično inventar gostilne, ti pa tja prideš kot 'outsider' in bi rad, da je vse po tvoje. Lastnik lokala te ne more postaviti toliko 'pred druge'. Eden od gostov mi je po koncu rekel: 'Perica, oprosti, ti si danes tukaj, jaz pa sem tukaj vsak dan.' OK, sem si mislil, ampak v tem trenutku ima menda program vendarle prednost pred njihovimi interesi, in potem pride do konflikta interesov. Oni so se počutili kot v svoji dnevni sobi, bili so sicer seznanjeni, da pridem. Za eno mizo so se vedli normalno in so sledili mojemu programu. Torej, nisem zmešan, sem si mislil. Večina ni bilo nujno škodoželjna, ampak so prišli tja, da me preizkusijo, iz kakšnega testa sem. Najprej ni bilo vse škodoželjno, potem pa je prišla še ena skupina mladcev, ki so se usedli čisto spredaj in so me prišli sprovocirat, takrat pa se mi je snelo, ni me težko vreči iz tira, jaz sem čustven človek. To je bil res grozen nastop, ampak ni bil edini. Včasih znajo biti še bolj boleči nastopi, ko se ljudje ne smejijo. Pozornost sicer je, tudi spoštovanje do programa, ampak preprosto jim ne ustreza tvoj humor, da gledajo stran ali zrak in vlada mučna tišina.

Marca boste dvakrat nastopili v Cankarjevem domu. Kaj je bila glavna motivacija?
Konec poletja sem dobil preblisk, da potrebujem malo večji nastop, nikoli nisem imel neke blazne želje, nikoli me ni gnalo, ker z mimiko ne moreš doseči svojih učinkov v dvorani za 2000 ljudi. To se zgodi v dvoranah za 200, 300 ljudi, ki jih je največ v Sloveniji, meni je to čisto super. Počasi grem proti abrahamu, nisem še nikoli naredil nekega večjega nastopa, potem pa sem dobil ta preblisk, če si sploh drznem sanjati, da bi lahko napolnil tako dvorano. Nikoli nisem bil v medijih, nimam zares medijskega obraza, občasno se sicer pojavljam, ko imam kakšen projekt ali kaj promoviram, ampak to ni primerjave s tem, kot če si obraz razvedrilnega programa neke televizije ali pa radia. V Sloveniji nimaš prav veliko izbire.

Vas je kaj strah? Ne zaradi nastopa, ampak specifike dvorane, kot ste jo prej omenili?
Ne, ni me strah, samo želim si, da bi imel priložnost, da se spoprijateljim s tistim odrom, da se malo pogostejše sprehodim kot v SiTi teatru, kjer se res počutim kot v svoji dnevni sobi. Velikosti tega odra res nisem vajen. Morda bom uporabil kakšen trik, enkrat sem prebral, da Branko Đurić vzame dišeče palčke, ki jih uporablja doma, da dobi občutek, kot da je doma.

Sorodna novica Boštjan Gorenc - Pižama: Film ne more uničiti knjige

Mi lahko preberete eno besedo (mu izročim list z besedo 'aboten'.)?
Áboten (smeh).

O tej besedi imam eno anekdoto. Boštjan Gorenc - Pižama je desetkrat bolj razgledan človek kot jaz, ampak nekoč sem ga vrgel na fino. Nekje sem zasledil, da ima ta beseda nenavaden naglas, da se ne izgovori abóten, ampak áboten. Peljala sva se na neki nastop in namenoma sem uporabil to besedo, on pa me je popravil. Malo sem se delal neumnega in mu rekel, da se mi zdi, da nima prav. Prav pripravil sem ga, da sva stavila za pico, potem pa je pogledal na telefon in videl, da imam prav (smeh).

Pižama ima rad košarkarsko šalo o Marku Miliću. Vi imate zelo radi košarko, menda ste pogledali ogromno tekem Gorana Dragića?
Res je, pogledal sem skoraj vse njegove sezone, ne seveda v neposrednem prenosu, ker bi bil zdaj po moje že mrtev zaradi uničenega bioritma, tekme sem si običajno pogledal dan pozneje, ogromno življenja sem zapravil na ta način, da sem gledal posnetke. Če gledamo njegovo kariero, sem pogledal zagotovo 95 odstotkov njegove kariere. Danes spremljam tudi Luko Dončića, a nekoliko manj, ker imam malega otroka. Bolj se sicer poistovetim z Goranom, ker je bil vedno tak 'underdog', dali so mu vzdevek Tragic, iz tega položaja se je moral prebiti skoraj na vrh, bil je top 15 igralcev v nekem trenutku.

Sorodna novica Multipraktik, ki zvok spravi iz 400 instrumentov, najbolj hvaležen ljudem, ki pomagajo nedonošenčkom

V rubriki Štafeta vam vprašanje zastavlja glasbenik Boštjan Gombač, zanima ga, kaj bi izbrali med pisanjem in nastopanjem.
To je v bistvu kar težko vprašanje. Na prvo žogo bi rekel nastopanje, ker je lažje nastopiti. Lažje je, če ti nekdo napiše neki material, ti pa to samo malo ponotranjiš, greš gor in nastopiš.

Imate željo napisati knjigo?
Ja, imam več idej. Zdaj sem se lotil tiste najlažje, ki nastaja, ne vem, kdaj bo zagledala luč sveta, ampak nastaja. Vzel sem si najmanj ambiciozno, neke kratke oblike, kratke zgodbice.

Kakšne pa je najbolj ambiciozna ideja?
Želel bi si popisati otroštvo v Bosni, ki se je končalo z vojno, to sem si nekako zastavil za okvir. Vprašanje pa je, ali imam dovolj materiala. Ko si star 80 let, imaš dovolj materiala za avtobiografijo, ne vem pa, ali je dovolj za prvih nekaj let življenja. Mogoče bom nekoč poskusil napisati še kaj fiktivnega, ampak za zdaj imam to osebno prtljago, ki bi jo rad spravil na papir.

V igri asociacij ste ob besedi življenje zapisali, da je čudovito in trpko. Na ta pogled vpliva čas v Bosni?
Tudi ta del. Na splošno pa se mi zdi, da je življenje točno takšno, čudovito in trpko. Zares te začne klofutati nekje po tridesetem letu. Vsak ima drugačno usodo, nekdo izgubi očeta ali mamo že pri dvanajstih letih in ga to zaznamuje za preostanek življenja. Načeloma te izgube staršev in sorodnikov, neke hujše bolezni (psihološke in fizične) zaznamujejo, zgodijo se po 30. letu. Zdi se mi, da je veliko lažje biti standup komik, dokler si mlad, ko si neobremenjen, takrat si igriv, imaš iskrico v očeh, takrat je vse zafrkancija, potem pa doživiš nekaj teh večjih življenjskih klofut in je veliko težje ohranjati neko razigranost in neobremenjenost.

Za konec imamo še rubriko #PohvalaNaDan. Kaj bi vi izpostavili?
Mogoče bo izpadlo malo čudno, ampak rad bi povedal le par lepih besed o pokojnem tastu. Mislim, da je velika krivica, da zgodovina pomni samo neke generale, politike, predsednike, velike filozofe, umetnike in celo morilce. Slednje ima zgodovina zelo rada. Tu žal spregledamo veliko pozitivnih in poštenih ljudi, ki niso nikoli nobenega prinesli okrog, ki so življenje res na en tak pravilen, obziren način. Eden takih je bil moj tast, ki je živel v Prekmurju, živel je Gornjem Lakošu, kjer si je zgradil hišo večinoma z denarjem iz Nemčije, kjer je delal kot 'gasterbajter' z ženo, ki je šla v Nemčijo še pred pred njim. Res sta bila garača, vzgojila sta dva otroka, živela sta neko normalno, umirjeno družinsko življenje. Tast je žal umrl na najslabši možen način med korono (ne zaradi korone), v tistem res groznem času se od njega niti nismo mogli dostojno posloviti. Naj bo nekje zapisano, da je bil Franc Pevec res v redu človek.

Vabljeni k poslušanju celotne epizode, kjer je govor še o naslednjih temah:
− Kakšen odnos ima do besed in kakšnega do številk.
− Kako je kupil uteži in koliko časa jih je dvigoval.
− Predstavniki petih generacij standup komikov.
− Med komiki ni sledi zavisti.
− Nastop komikov z materialom in slogom drugih komikov.
− Kdo piše šale na roastih.
− Razlika med tistimi, ki na nastop pridejo s kupljeno ali brezplačno karto.
− Jerry Seinfeld in njegov film Comedian.
− Kultura brezplačnih vstopnic.
− Anekdota o prodaji avta.
− O Prekmurcih.
− Standup nastop, ki ga je imel za reprezentanco.