Na podkastu Številke to sezono govorimo o besedi osebno. Tokrat gostimo kolesarskega strokovnjaka Martina Hvastijo, ki je razmišljal tako o rekreativnem kolesarstvu kot slovenskih vrhunskih tekmovalcih. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Nisem presenečen, da se na pogovor niste pripeljali s kolesom, menda se zadnja leta raje vozite z gorskim kolesom?
Žal živim predaleč, podpiram vse oblike trajnostne mobilnosti, od vseh (mestno) kolesarjenje še najbolj pripomore k zmanjšanju prometa in izpustov ter zdravemu življenju, a preprosto živim predaleč, da bi lahko v službi ali drugih obveznostih funkcioniral s kolesom. Kadar imam krajše mestne opravke, pa skušam kombinirati s kolesom, a včasih je to težko.

Na zgornjo iztočnico pogosto končate pri ugotovitvi, da ste 'tekmovalne ambicije že izživeli'. Poznam kar nekaj nekdanjih športnikov, ki po koncu kariere pri rekreaciji niti slučajno nočejo tekmovati ali šteti izida. Kako je pri vas in drugih upokojenih kolesarjih?
Različno se spoprijemamo s 'postkariernimi' težavami. Večina tistih, s katerimi imam stik, ima pri sebi težave – ko ugotoviš, da se na isti cesti z istim kolesom ne pelješ več tako hitro, kot si se v času treninga. To je še bolj očitno na klancih, potem izgubiš voljo (smeh). Seveda danes obstajajo pripomočki, kot so ekolesa, a to ni enako. Večina se v startu že odpove tekmovalnosti, vsaj tisti, ki smo dovolj dolgo izživljali tekmovalno kariero. Tisti, ki pa končajo prekmalu, jim ostane ta želja in še dolgo skušajo tekmovati sami s seboj in drugimi okoli sebe. V kolesarstvu je težava − to je izjemno tekmovalen šport. Ko se pelješ s kolesom po kolesarski stezi in te prehitevajo, ne želiš iz rok izpustiti priložnosti vožnje v zavetrju. Če se ti uspe peljati pol metra za tistim pred teboj, lahko opravljaš tudi do 30 ali celo 40 odstotkov manjše delo.

V zadnjih letih doživljamo tekmovalni razcvet cestnega kolesarstva. To se odraža tudi na večjem številu rekreativnih kolesarjev.
Zagotovo, to velja predvsem pri zreli populaciji oziroma starejših. V trgovini je skoraj nemogoče kupiti kolo, dobavni roki so zelo dolgi tudi zaradi položajev, ki so povezani s pandemijo in prekinitvijo dobavnih verig. Povpraševanje se je res povečalo, najbrž v vseh dejavnostih, v kolesarstvu pa zagotovo tudi zaradi uspehov slovenskih tekmovalcev. To je pozitivno! Kolesarstvo je šport, ki je razmeroma 'blag'. Dobro, seveda lahko padeš, fiziološko gledano pa je zelo blag šport. Kolena in sklepi ne trpijo, če se seveda obdržiš na kolesu (smeh).

Kako pa temu večjemu zanimanju sledi infrastruktura?
Napreduje, a počasi. To velja tudi za podeželje, kjer se v zadnjih desetih letih precej dogaja. Kolesarske povezave so se tam precej izboljšale. Tu se pozna tudi vpliv evropskih sredstev in njihovih stimulacij. Večina občina se posveča temu vprašanju, a to je še vedno premalo. Kolesarske infrastrukture ne moreš zgraditi čez noč, ceste so takšne, kot so. Na njih preprosto ni prostora za vse.

Vložki so veliki, se da prevzeti vsaj kakšno idejo s kakšnega bolj kolesarskega področja (Nizozemska) in jo implementirati v naš prostor?
Zagotovo. Večina projektantov si je ogledala te države, tudi Dansko, Belgijo in Anglijo. Ko sem bil zadnjič v Londonu, sem videl ogromne premike. Temu se veliko posvečajo tudi v Nemčiji, kjer se spodbuja gradnja popolnoma novih povezav med najbolj prometno obremenjenimi središči. Vse to veliko stane, zahteva pa tudi veliko časa. Na Nizozemskem se s kolesarskimi stezami ukvarjajo že 120 let, pri nas pa resno o tem premišljujemo šele nekaj desetletij. Nizozemska prometna kultura je drugačna, tam ni nič nenavadnega, če avtomobili na križiščih počakajo, kar pri nas redko doživiš. Te navade so globoko zakoreninjene, težko se jih je na novo naučiti čez noč.

Kako pa se vsesplošni kolesarski napredek pozna pri mladih generacijah? Miha Uhan vas sprašuje, "koliko novih nadobudnežev se je včlanilo v kolesarske klube po uspehih slovenskih tekmovalcev".
Ogromno. Klubi so polni mladih kolesarjev. Ne samo Pogi Team, ki ga neposredno spodbuja Tadej Pogačar, povsod zaznavajo povečan vpis, kar se odraža tudi v večjem številu tekmovalnih licenc – približno 200 otrok v zadnjem letu jih je več usmerjenih v tekmovalni šport kot pred leti. Na tem valu ne jezdi le cestno kolesarstvo, ampak tudi gorsko in BMX. A to še ne zagotavlja kakovosti, to samo pomeni, da imajo v klubih veliko več dela, potrebujejo več ljudi in opreme. Upam, da bo učinek viden v prihodnjih desetih letih, če bomo le našli talente.

Ko ste sami začeli s kolesarstvom, je bilo to kar nekaj časa zastonj, kar pa danes ne velja, ko morajo starši finančno podpirati svoje otroke. Je ta razlika velika?
Da, posledica tega pa je negativna selekcija, ki jo vidimo v nekaterih še precej dražjih športih. To se zadnjih 10–15 let žal dogaja tudi v kolesarstvu. Videti je sicer neki preobrat, spet je na voljo vse več koles. Tadej Pogačar je neposredno ustanovil svojo ekipo, posredno pa tudi pomagal s projektom Botrstvo, prek katerega je kupil precej koles. To zadevo smo izvedli v dveh letih, kupili smo 53 koles, podarili so jih klubom, dobili so jih otroci iz socialno ogroženih družin, ki si jih ne morejo privoščiti. To je velik korak naprej, saj nekomu omogočiš vsaj začetek.

Sorodna novica 47.009 evrov od Pogačarjeve rumene majice za nadarjene otroke

O kakšnem rangu cen se pogovarjamo? Koliko starši prispevajo v povprečju?
Za sam začetek je dovolj dobro vse. Vsaj za začetek, vsako kolo, ki je pri devetih ali 10 letih brezhibno, z njim lahko pridejo na poligone ali mesta, kjer začenjajo treninge oziroma spretnostne vožnje. Pozneje je treba imeti specialno dirkalno kolo za cestne dirke, za otroke so lahko tudi manjših dimenzij (24-colska kolesa z denimo 10 prestavami in seveda vsemi preostalimi nujnimi deli). Takšno kolo stane okoli 700 evrov, tu se začne. Seveda je težava, ko je treba kolo menjati na vsako leto ali dve, otroci pač rastejo. Pri teh otrocih je pomembno, da imajo možnosti izposoje.

V tej oddaji se pogosto pogovarjamo, ali na posameznika bolj vplivajo geni ali okolje. Vaš oče je bil kolesar.
To je večna dilema med prirojenim in pridobljenim. Če želiš biti vrhunski, v osnovi potrebuješ neki talent. V našem športu to pomeni fizične predispozicije oziroma nagnjenost, da se lahko ukvarjaš z vzdržljivostim športom. Brez tega ne gre. Jasno, da temu sledi trdo in težko delo, odrekanja in vse drugo. Brez osnove ni vrhunskosti. Nekaj talenta vsakdo ima, ki pride do neke selekcije, na primer članske vrste. Koliko pa se iz tega razvije, pa je drugo vprašanje. Pomemben je vpliv socialnega okolja, predvsem družine. Sam sem bil usmerjen v šport, s katerim sta se ukvarjala oba starša. Ko sem odraščal, sta se sicer ukvarjala le še z rekreativnim, a vseeno, vse se pozna. Danes so ambicije staršev vse prevečkrat pretirane, težko opazujem, kako na otrocih skušajo uresničiti svoje neizživete tekmovalne ambicije. Zelo redkim to uspe.

Kako je bilo z vašim očetom? Najbrž se je kot nekdanji športnik zavedal, da je trenerjeva avtoriteta pomembna. Sploh pri ekipnih športih (nogomet) vse prevečkrat ob igriščih vidimo starše, ki vse vedo več kot trenerji.
Trenerjeva avtoriteta je vedno glavna. Vsi moji otroci so igrali nogomet. Večina staršev ni le pametnejša od trenerjev, ampak tudi sodnikov (smeh). Situacije so včasih komične, da ne rečem tragične. Skušam slediti zgledu lastnega očeta, ki me nikoli ni silil. Vse je bilo spontano, v meni je rasla želja. Ko prideš do neke ravni, pa je seveda prenašal izkušnje (taktično-tehnične zadeve). V trening se ni vmešaval, kar skušam udejanjati tudi sam. Naj bo trener tisti, ki vodi otroke naprej.

Sorodna novica Roglič za MMC: "Trasa Toura ne igra vloge: če si dober, letiš v vsak klanec"

Primož Roglič je v tej oddaji povedal, da je že kot otrok sanjaril, da bi bil vrhunski športnik. Kdaj ste se vi osebno zavedali, da lahko od tega živite?
To je ključno vprašanje. Poznamo športe, ki niso profesionalni in z njimi ne moreš (pre)živeti. Potem pa imamo tiste, ki so profesionalizirani do te mere, da ob primerni kakovosti lahko od njih tudi živiš. Kolesarstvo sodi sem, čeprav ni najbolje plačano. Jasno je, da si vsak, ki se ukvarja z vrhunskim športom, želi priti do profesionalne ravni, kar pa ni dano vsem. Šele z zmagami ali visokimi uvrstitvami na pomembnih dirkah prideš do te možnosti, potem na vse vpliva še splet takšnih ali drugačnih okoliščin. Ni lahko določiti, kdo je dovolj ali ni dober za profesionalce in komu bo uspelo in komu ne. Vsaka kariera je zelo individualna.

Devet let ste dirkali v Italiji. Kaj ste odnesli iz tega obdobja?
Italijani imajo zelo močno in razvejano športno kulturo, to ne velja le za kolesarstvo, ampak tudi druge športe. Poznal sem kar nekaj kolesarjev, ki so prijateljevali z nogometaši in celo skupaj trenirali. Športni način življenja, ki vključuje tudi njihovo tradicionalno sredozemsko hrano, ki je dovolj 'športna' oziroma kakovostna za ukvarjanje s športom, je tisto, česar mi je dala Italija največ. Seveda poleg dirkanja, tekmovanja in tehnično-taktične kulture, ki jo imajo glede na vso zgodovino. Osnova je način življenja.

Sorodna novica Vse manj dirk, na katerih so slovenski kolesarji še brez zmage

Na portalu Športni SOS sem pred dnevi odgovoril na zanimivo vprašanje o najboljših uspehih slovenskih kolesarjev na dirkah, ki so danes del svetovne serije. Razumljivo je, da ima večino najboljših izidov današnja generacija, en najboljši izid pa je še vedno vaš. Morebiti veste, o kateri dirki govorim?
Da, sem prebral članek (smeh). To je dirka E3, to je ena od belgijskih polklasik. Belgija je bila moj 'teren', tam sem dobro dirkal, dobil tudi svojo priložnost, v primerjavi z etapnimi dirkami, ko sem bil v vlogi pomočnika. Dobro, 'rekord' je še moj, upam pa, da bo kmalu popravljen.

Kako težko se je prilagajati ekipi in 'žrtvovati' svoje tekmovalne ambicije?
To je kar težko razložiti. Najraje potegnem vzporednice z nogometom, ki ga večina pozna. Tudi tam obstajajo različne vloge oziroma igralna mesta. Preprosto ne morejo vsi dosegati golov, nekateri morajo podajati, drugi se borijo za prostor, tretji branijo, na koncu pa je zelo malo tistih, ki dosegajo gole, in podobno je pri kolesarstvu. Na tej najvišji ravni je to izjemno strukturiran šport, vloge so razdeljene. Kam pa kdo ustreza, pa je odvisno od sposobnosti in karakteristike.

In seveda zimski dogovori. Matej Mohorič večkrat pove, kako si takrat izbere oziroma si v ekipi razdelijo dirke, na katerih naj bi igrali prvo violino.
Tako je, a zadeve se spreminjajo. Sony Colbrelli, ki je morda že končal kariero, je odprl tudi vrata uspehov Mateja Mohoriča, o tem ni dvoma. Colbrelli je na papirju kolesar, ki je bil na teh klasikah pred Mohoričem, ko ga ni bilo več, je Matej izjemno zapolnil ta prostor.

Sorodna novica "Preprosto se je usesti na kolo. Pakiranje, lovljenje letal in covidprotokoli so bolj stresni."

Colbrelli je eden od kolesarjev, ki je lani izjemno napredoval. Čeprav ni več najmlajši, je našel dodatno prestavo. Mohorič je v tej oddaji razlagal, kako mu je pomagal pogovor s psihologinjo. Ali vidite še več kolesarjev, ki bi potrebovali tak zunanji potisk, da bi se približali svojim potencialom?
Zagotovo. V vseh športih je psihična stabilnost izjemno pomembna, samozavest, da si sposoben nečesa ali pa da si najboljši ali pa lahko slediš najboljšim. To je večkrat odločilno in ne samo telesna pripravljenost, genetika in forma. Kaj na to reče glava? Koliko časa te podpira v pravo smer? Ko je vse na pravem mestu, so izidi vrhunski.

V rubriki Štafeta vprašanje zastavlja prejšnji gost. Pred dvema tednoma je gostovala nevrologinja Milica Gregorič Kramberger, ki vas zaradi uspehov slovenskih kolesarjev sprašuje, ali se je zato povečalo tudi pričakovanje strokovne javnosti.
Zagotovo, predvsem pa laične (smeh). Tudi strokovna javnost sledi temu trendu povečanja ambicij in apetitov. Poskušamo hkrati uživati v tem trenutku, hkrati pa se zavedati, da noben vrhunec ni večen. Naj traja, dokler bo trajalo. Ne smemo pa biti preveč požrešni ali pa preveč pričakovati. Na koncu so vsi samo ljudje, poznamo cikle v vrhunskem športu.

Med profesionalci je sedem slovenskih kolesarjev, trije na UCI-jevi lestvici krojijo sam vrh. A med to sedmerico in vsemi preostali zeva velika luknja. Kako jo zakrpati?
Težko, to je vprašanje, s katerim se ukvarjamo vsi v slovenskem kolesarstvu, ni preprosto. Imamo majhen potencialen bazen kolesarjev, po samo pet, šest v vsakem letniku, ni mogoče v vsaki generaciji pričakovati, da bo postal kakšen profesionalec, kaj šele vrhunski šampion. Stokrat večjim narodom to ne uspe. Potencial se sicer kaže, v vsaki generaciji je nekaj nadarjenih kolesarjev, za katere upam, da bodo v prihodnosti prišli v vrh. Trenutno imamo res 'le' sedem kolesarjev na tej najvišji ravni, imeli smo jih tudi že več. Upam, da se bo trend obdržal.

Sorodna novica Triptih marčnih dirk odpira cestno sezono v Sloveniji

Zvesta poslušalka Irena se na vas obrača kot zaposlenega na kolesarski zvezi: 'Zakaj je tak drastični odmik od standarda pri letošnjem dresu slovenske kolesarske reprezentance. Zakaj tako ogromni napisi pokroviteljev v primerjavi z grbom? Leta je trajalo, da sem kolegom v tujini pojasnjevala in razlagala simbol Triglava, in ko so to končno sprejeli, zdaj dres brez Triglava. Po mojem mnenju je škoda, ker se prekinjata avtentičnost in prepoznavnost'.
Zadeve se spreminjajo. Kolesarska zveza ima od lani novo vodstvo, z njim pride tudi nova celostna podoba. Oblikovalec, ki nam je drese oblikoval 12 let, pozneje pa tudi za olimpijski komite, je končal sodelovanje z nami. Zdaj imamo novega opremljevalca in novo podobo. Ni jasnih navodil, OKS ima smernice, kakšni naj bi bili nacionalni dresi. Po športih se jih skušamo držati, zaradi olimpijske sezone smo lani uporabili oblikovanje OKS-a, ki smo ga prenesli tudi na druge dirke. Bil je vrhunsko usklajen s tem, kar naj bi nacionalni dresi bili. Z mojega vidika ali nas, ki se ukvarjamo s kolesarstvom, pa je pomembna vidnost. Na dirkah je pomembna vidnost, razpoznavnost od drugih, v tem pogledu vztrajamo pri svetlozeleni barvi, ki je že kar prepoznavna. Tudi v prometu je pomembno, da so dresi vidni. Temni in črni dresi niso tako opazni kot kričeči ali bolj obarvani.

Kaj bi izpostavili s #PohvalaNaDan?
Pohvalil bi predvsem malenkosti, ki ti polepšajo dan. To so majhne stvari, ki obrnejo zadeve na bolje. Glede na to, da imam očeta v bolnici, ker je imel težjo poškodbo, se zahvaljujem vsem, ki tam skrbijo zanj. Kljub vsem kritikam so moje izkušnje kar pozitivne. Večina ljudi (pa ne samo zdravstvenega osebja), ko imaš težave, ti priskoči na pomoč. Precej časa sem precej v bolnišnicah, sem doživel precej takih preizkušenj. Konkretno pa težko izpostavim te osebe, ker niti ne poznam njihovih imen. To so zelo majhne stvari, ki ti polepšajo dan.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govor še o naslednjih temah:
− Nevarnosti prehitre vožnje na kolesarski stezi.
− Kolesarska zgodba Jana Oblaka in tekmovanje samega s seboj.
− Kakšno opremo si kupujejo rekreativci.
− Kdaj je primeren začetek treniranja za ta šport.
− Humanitarna dejavnost Pogačarja, Mohoriča in Rogliča.
− Ali je kdaj (kot oče) obul tekaške smuči.
− Razvejana narava kolesarstva.
− Gostovanje Dirke po Italiji na slovenskih cestah.
− Zakaj je tako tako zahtevna dirka Pariz–Roubaix.
− Kaj tako posebnega predstavlja sloviti arnberški gozd.
− Ali se na najtežjih dirkah res lahko uživa.
− Zakaj je že leta 2017 v Pogačarju videl zmagovalca tritedenskih dirk.
− Kaj pričakuje na letošnji Dirki po Franciji.
− Kako zadovoljen je s triptihom slovenskih dirk na začetku sezone.
− Ali pogreša Gorenjsko na trasi letošnje Dirke po Sloveniji.