Urugvaj 1930 Italija 1934 Francija 1938 Brazilija 1950 Švica 1954 Švedska 1958 Čile 1962 Anglija 1966 Mehika 1970

Nemčija 1974 Argentina 1978 Španija 1982 Mehika 1986 Italija 1990 ZDA 1994 Francija 1998 Južna Koreja in Japonska 2002 Nemčija 2006

Svetovno prvenstvo v nogometu vsake štiri leta za mesec dni zasenči druge dogodke. Največ uspeha doslej so imeli Brazilci, ki so zmagali petkrat.

Mednarodna nogometna zveza (Fifa), ki je bila ustanovljena leta 1904, je 26. maja 1929 na kongresu v Barceloni določila, da bo prvo svetovno prvenstvo gostil Urugvaj. Ideja o ustanovitvi svetovnega nogometnega prvenstva se je porodila v glavah francoskih nogometnih funkcionarjev na čelu z Julesom Rimetom. Po njem se tudi imenuje prestižni pokal.

Urugvajci prvi prvaki
Začetek je bil vse kaj drugega kot obetaven, saj so številne evropske države zaradi gospodarske krize bojkotirale prvenstvo na drugi strani Atlantskega oceana. Prvenstva se je udeležilo le 13 povabljenih reprezentanc, med katerimi so bile le štiri iz Evrope (Romunija, Francija, Jugoslavija in Belgija).

Prvo tekmo v zgodovini SP-jev sta 13. julija na stadionu Pocitos v Montevideu odigrali Francija in Mehika. Galski petelini so slavili s 4:1. Prvi gol je dosegel Lucien Laurent v 19. minuti. Zelo dobro so igrali tudi nogometaši Jugoslavije, ki so v predtekmovanju premagali Brazilijo z 2:1. V polfinalu so proti gostiteljem z golom Branislava Šekulića v 4. minuti celo povedli, potem pa so se Urugvajci zbrali in Jugoslovanom nasuli pol ducata golov. V finalu je Urugvaj ugnal Argentino s 4:2. Gavči so ob polčasu še vodili z 2:1, drugi gol je zabil Guillermo Stabile, ki je bil z osmimi goli tudi najboljši strelec prvenstva. V drugem delu so Pedro Cea, Victoriano Santos Iriarte in Hector Castro poskrbeli za veliko navdušenje 80.000 gledalcev na stadionu Centenario v Montevideu.

Finale, 30. 7. 1930:
Montevideo, stadion Centenario
URUGVAJ - ARGENTINA 4:2 (1:2)
80.000 gledalcev
1:0 Dorado (12.)
1:1 Peucelle (20.)
1:2 Stabile (37.)
2:2 Cea (57.)
3:2 Iriarte (68.)
4:2 Castro (89.)

---

 

Meazza blestel na domačem SP-ju
Naslednji prvenstvi je gostila Evropa. Leta 1934 so se najboljši nogometaši zbrali v Italiji. Južnoameriške reprezentance niso nastopile v najboljših postavah, branilci naslova Urugvajci pa sploh niso pripotovali. Prvenstvo je potekalo pod močnim vplivom fašističnega režima na čelu z Benitom Mussolinijem. Prvič je zaigrala tudi afriška ekipa. Egipt je izpadel že v kvalifikacijski tekmi. 16 reprezentanc se je najprej pomerilo v sistemu na izpadanje. Italijani so prišli do naslova zelo srečno. V četrtfinalu so premagali Španijo z golom Giuseppeja Meazze (1:0) šele v ponovljeni tekmi, ki je bila na sporedu le dan po prvem srečanju. Z istim izidom so bili boljši tudi od Avstrije, v finalu pa so se pomerili s Češkoslovaško, ki je s 3:1 izločila Nemce. Finalno srečanje v Rimu je bilo zelo napeto. Antonin Puč je četrt ure pred koncem z glavo poskrbel za hladen tuš, a je Raimondo Orsi 9 minut pred koncem azzurre popeljal v podaljšek. Odločilni gol za varovance selektorja Vittoria Pozza je po podaji Meazze dosegel Angelo Schiavio v 95. minuti.

Finale, 10. 7. 1934:
Rim , stadion Nazionale PNF
ITALIJA - ČEŠKOSLOVAŠKA 2:1 (1:1, 0:0), po podaljšku
50.000 gledalcev
0:1 Puc (76.)
1:1 Orsi (81.)
2:1 Schiavio (95.)

---

 

Italijani ubranili naslov
Slutnja vojne vihre se je poznala na prvenstvu v Franciji leta 1938. Avstrija, ki se je sicer kvalificirala, ni hotela nastopiti, Španija pa je udeležbo odpovedala zaradi državljanske vojne. Iz Južne Amerike so prišli le Brazilci, ki so v polfinalu klonili proti Italiji. Veliko napako je naredil brazilski selektor Adheniar Pimenta, ki v ekipo ni vključil najboljšega strelca prvenstva Leonidasa (8 golov). Italijani so z goloma Gina Colaussija in Meazze zmagali z 2:1. V finalu so s 4:2 odpravili Madžare. Junak je bil napadalec Silvio Piola, ki je prispeval dva zadetka.

Prestižni pokal je med drugo svetovno vojno v svoji omarici za čevlje skrival podpredsednik Fife dr. Ottorino Barassi.

Finale, 19. 7. 1938:
Pariz, stadion Olympique
ITALIJA - MADŽARSKA 4:2 (3:1)
1:0 Colaussi (6.)
1:1 Titkos (8.)
2:1 Piola (16.)
3:1 Colaussi (35.)
3:2 Sarosi (70.)
4:2 Piola (82.)

---

 

Urugvajci presenetili Brazilce
Prvo povojno prvenstvo je bilo leta 1950 v Braziliji. Prvenstva se je udeležilo le 13 reprezentanc. V finalu so bile kar štiri države (Brazilija, Španija, Švedska in Urugvaj), ki so se pomerile po ligaškem sistemu. Gostitelji so imeli sanjsko ekipo, glavni zvezdnik Ademir je dosegel 9 golov. Na zadnji tekmi je za naslov Brazilija potrebovala le remi proti Urugvaju, a je pred 174.000 gledalci na stadionu Maracana izgubila z 1:2. Po golu Friace v 47. minuti je vse kazalo na naslov Brazilcev, potem pa sta Juan Schiaffino in Alcides Ghigga poskrbela za nepričakovan preobrat. Po tekmi je bilo razočaranje ogromno, podelitev pokala je izpeljal kar predsednik Jules Rimet, saj so bili gostitelji povsem poklapani in so pozabili na podelitev.

Odločilna tekma finalne skupine, 16. 7. 1950:
Rio de Janeiro, stadion Maracana
URUGVAJ - BRAZILIJA 2:1 (0:0)
174.000 gledalcev
0:1 Friaca (47.)
1:1 Schiaffino (66.)
2:1 Ghiggia (79.)

---

Helmut Rahn poskrbel za popoln preobrat
Manj vroče ozračje na tribunah je bilo leta 1954 v Švici. Prvi favoriti turnirja so bili Madžari, saj so bili neporaženi na 28 mednarodnih tekmah. Zlata genearcija, za katero so igrali Ferenc Puskas, Sandor Kocsis, Nandor Hidegkuti in drugi, je mlela vse pred seboj. V predtekmovanju so v Baslu kar z 8:3 nadigrali Nemce, Južno Korejo pa so razbili z 9:0. V četrtfinalu so Madžari nadigrali Brazilce s 4:2. Drugi finalisti so bili Nemci, ki so v četrtfinalu ugnali Jugoslavijo z 2:0. Vujadin Boškov, Branko Zebec, Zlatko Čajkovski in soigralci so se zelo dobro upirali, njihovo usodo pa je zapečatil Helmut Rahn pet minut pred koncem.

Šef (Der Boss), kot so klicali Rahna, je bil tudi osrednja figura finala na stadionu Wankdorf v Bernu. Madžari so povedli z 2:0. Puskas in Zoltan Csibor sta že po 8. minutah nakazala, da bi se tekma utegnila razvijati po scenariju iz predtekmovanja. Max Morlock in Rahn sta izid poravnala. Madžari so silovito pritiskali, a v nemških vratih je bil mož s 100 rokami Toni Turek. Varovanci trenerja Seppa Herbergerja so vzdržali velik pritisk, potem pa je Rahn z izjemnim strelom z roba kazenskega prostora matiral Gyulo Groscisa in poskrbel za veliko senzacijo. Vsi nemški nogometaši so postali pravi narodni junaki. Na sprejemu v domovini jih je pričakala velika množica ljudi. Tekmo, ki se je zgodila 4. julija 1954 v Bernu, prikazuje tudi film Čudež v Bernu.

Finale, 4. 7. 1954:
Bern, stadion Wankdorf
ZAHODNA NEMČIJA - MADŽARSKA 3:2 (2:2)
60.000 gledalcev
0:1 Puskas (6.)
0:2 Czibor (8.)
1:2 Morlock (10.)
2:2 Rahn (18.)
3:2 Rahn (84.)

---

 

Izstrelitev Peleja med zvezde
Leta 1958 na Švedskem je zablestel 17-letni Pele, Brazilci pa so prvič dvignili pokal. Branilci naslova Nemci so v četrfinalu v Malmöju z golom Rahna premagali Jugoslavijo z 1:0, potem pa so izpadli proti Švedom v polfinalu. Po zaostanku z 0.1 so se gostitelji pobrali in slavili s 3:1. Garrincha, Vava, Mario Zagallo, Pele in druščina so z domiselno igro povsem očarali gledalce po vsem svetu. V polfinalu proti Franciji (5:2) je Pele dosegel hat-trick, v finalu proti Švedski (5:2) pa je za zmago Brazilije prispeval dva zadetka. Nils Liedholm je že v 4. minuti poskrbel za navdušenje v Stockholmu, ki pa ni trajalo dolgo, saj je Vava do odmora zadel dvakrat. V nadaljevanju je po sijajnih preigravanjih Garrinche piko na i postavil Pele. Francoz Just Fontaine je na prvenstvu dosegel 13 zadetkov, kar je še vedno absolutni rekord. Prvič je imela pomembnejšo vlogo na prvenstvu televizija. Prenos tekem so lahko gledalci videli na različnih celinah.

Finale, 29. 6. 1958:
Stockholm, stadion Rasunda
BRAZILIJA - ŠVEDSKA 5:2 (2:1)
51.800 gledalcev
0:1 Liedholm (4.)
1:1 Vava (9.)
2:1 Vava (32.)
3:1 Pele (55.)
4:1 Zagalo (68.)
4:2 Simonsson (80.)
5:2 Pele (90.)

---

 

Brazilci znova na vrhu
Tudi leta 1962 v Čilu so imeli Brazilci glavno vlogo. Pravi šok so doživeli na prvi tekmi proti Mehiki (2:0) v Vina Del Maru. Pele je v 73. minuti potrdil zmago carioc, potem pa si je poškodoval mišico in zanj je bilo prvenstvo končano. Kljub temu so imeli Brazilci še vedno sijajne igralce. Garrincha in Vava sta oba dosegla po štiri gole. V četrtfinalu je Brazilija s 3:1 odpravila Anglijo, Jugoslavija pa je z golom Petra Radakovića pet minut pred koncem presenetljivo domov poslala Nemce (1:0). Za Jugoslovane so bili v polfinalu usodni Čehoslovaki (1:3), Brazilci pa niso imeli težav z gostitelji (4:2), ki so si z golom Eladia Rojasa v zadnji minuti na tekmi proti Jugoslaviji (1:0) priigrali 3. mesto. V 15. minuti finala v Santiago de Čilu je Josef Masopust poskrbel za presenetljivo vodstvo Čehoslovakov. Dve minuti pozneje je izenačil Amarildo. Zmago sta Braziliji v drugem polčasu zagotovila Zito in Vava.

Finale, 17. 6. 1962:
Santiago de Čile, stadion Nacional
BRAZILIJA - ČEŠKOSLOVAŠKA 3:1 (1:1)
69.000 gledalcev
0:1 Masopust (15.)
1:1 Amarildo (17.)
2:1 Zito (69.)
3:1 Vava (78.)

---

Kraljica Elizabeta II. predala pokal domačemu kapetanu
Leta 1966 v Angliji so Brazilci senzacionalno izpadli že na predtekmovanju. Na prvi tekmi proti Bolgariji se je znova poškodoval Pele, ki je sicer nastopil na odločilni tekmi proti Portugalski, a ni bil v polni pripravljenosti. Najboljši strelec prvenstva Eusebio je z dvema goloma na Goodisson Parku poskrbel za zmago Portugalske s 3:1. Angleži so vse svoje tekme odigrali na Wembleyu. V tekmi ob odprtju prvenstva so razočarali proti Urugvaju (0:0), v četrtfinalu pa jih je rešil Geoff Hurst, ki je pokopal Argentince (1:0). Junak polfinala proti Portugalski je bil Bobby Charlton z dvema goloma, Eusebio je z enajstih metrov osem minut pred koncem le omilil poraz.

V razburljivem finalu je Anglija po podaljšku premagala Nemčijo s 4:2. Zmedo v obrambi gostiteljev je v 12. minuti z lepim diagonalnim strelom izkoristil Helmut Haller, Wembley pa je oživel po izenačenju Hursta z glavo. 12. minut pred koncem je Martin Peters zadel za 2:1, a Nemci so potrdili svoj sloves in v predzadnji minuti je Wolfgang Weber izsilil podaljšek.

V 101. minuti se je zgodil najspornejši trenutek v zgodovini svetovnih prvenstev. Žoga se je po strelu Hursta od prečke odbila v polje. Stranski sodnik Tofik Bahramov je švicarskemu glavnemu sodniku Gottfriedu Dienstu pokazal, da je žoga prečkala črto. Po dolgih letih diskusij je računalniška analiza pokazala, da žoga s celim obsegom ni bila prek črte, a gol je veljal. Hurst je v 120. minuti prodrl po levi strani in žogo zabil pod prečko za 4:2. S tem je postal edini igralec, ki je v finalu SP-ja dosegel hat-trick. Pokal je legendarnemu kapetanu Bobbyju Mooru predala kraljica Elizabeta druga.

Finale, 30. 6. 1966:
London, stadion Wembley
ANGLIJA - ZAHODNA NEMČIJA 4:2 (2:2, 1:1) - po podaljšku
93.000 gledalcev
0:1 Haller (12.)
1:1 Hurst (18.)
2:1 Peters (78.)
2:2 Weber (89.)
3:2 Hurst (101.)
4:2 Hurst (120.)

---

 

Brazilci pometli s tekmeci
Čeprav je Pele napovedal slovo od reprezentančnega nogometa, je zaigral na prvenstvu v Mehiki leta 1970. Brazilija z igralci, kot so bili Clodoaldo, Gerson, Rivelino, Tostao, Jairzinho in Carlos Alberto, je pometla z vso konkurenco. Televizija je imela vse močnejši vpliv na razpored tekem. Veliko se jih je začelo že ob 12.00 po tamkajšnjem času, ko je bila vročina neznosna. Prvič so delili rumene in rdeče kartone (izključen ni bil nihče). Nemci so se Angležem v četrtfinalu oddolžili za poraz izpred štirih let. Alan Mullery in Martin Peters sta varovance selektorja Alfa Ramsayja popeljala v vodstvo z 2:0. V 68. minuti je Franz Beckenbauer z nenadnim strelom z desne strani osmešil angleškega vratarja Petra Bonettija. Nemci so dobili nov zagon in se z zadetkom Uweja Seelerja rešili v podaljške. V 108. minuti je tekmo v pravi savni v Leonu odločil Gerd Müller.

V polfinalu so se Nemci srečali z Italijani, ki so s 4:1 premagali Mehiko. Ta tekma je z zlatimi črkami zapisana v zgodovino naših zahodnih sosedov, ki so po pravi drami slavili s 4:3. Roberto Bonisegna je v 8. minuti načel mrežo Nemcev, ki so vse do zadnje minute zaman poskušali izenačiti. Uspelo je Karl-Heinzu Schnellingerju. V podaljšku je Müller zadel dvakrat, za Italijane sta bila natančna Tarcisio Burgnich in Luigi Riva, ki je tudi začel odločilno akcijo v 111. minuti. Po levi strani je prodrl v kazenski prostor in podal do Giannija Rivere, ki je matiral vratarja Seppa Maierja.

Italijani so na igrišču stadiona Azteca pustili srce, štiri dni pozneje jim ni ostalo dovolj moči za finalni obračun z Brazilci. Pele je v 19. minuti napovedal razplet finala, Bonisegni je še uspelo izenačiti. V zadnjih 25 minutah so azzurri povsem popustili. Gerson, Jairzinho in Carlos Alberto so Braziliji zagotovili zmago s 4:1 in tretji naslov.

Finale, 21. 6. 1970:
Ciudad de Mexico, stadion Azteca
BRAZILIJA - ITALIJA 4:1 (1:1)
107.412 gledalcev
1:0 Pele (18.)
1:1 Boninsegna (37.)
2:1 Gerson (66.)
3:1 Jairzinho (71.)
4:1 Carlos Alberto (86.)

---

Zmaga Nemčije, slava Cruyffu
Prvo ime 10. prvenstva v Nemčiji je bil Johan Cruyff. Nizozemski čudežni deček je tulipane popeljal do finala, kjer pa so jih žilavi Nemci ugnali z 2:1.

Uvodno tekmo so 13. junija 1974 na Waldstadionu v Frankfurtu odigrali Brazilci in Jugoslovani, za katere je odlično igral Brane Oblak. Najboljši slovenski nogometaš vseh časov je bil izbran v najboljšo enajsterico prvenstva. Tudi na prvi tekmi je igral sijajno, Jugoslovani pa so osvojili veliko točko (0:0). Na drugi tekmi so varovanci selektorja Miljana Miljanića z 9:0 odpravili Zaire. Sedmi gol je zabil Oblak v 61. minuti. Jugoslavija je zmagala v skupini 2 in v drugem delu prvenstva se je srečala z Zahodno Nemčijo, Poljsko in Švedsko.

Velik odmev je imela tekma med politično nasprotnima državama Zahodno Nemčijo in Nemško demokratično republiko. Presenetljivo so jo z 1:0 dobili igralci iz "vzhodnega bloka". Strelec znamenitega gola v Hamburgu je bil Jürgen Sparwasser, ki ga še 30 let pozneje veliko sprašujejo o tej tekmi. Nemci so se v drugem delu SP-ja zbrali. Jugoslavijo so premagali z 2:0. Paul Breitner je zadel z močnim strelom od daleč, usodo Jugoslovanov v Düsseldorfu je zapečatil Gerd Müller 8 minut pred koncem. O finalistu je v skupini B odločala tekma med Zahodno Nemčijo in Poljsko. Pred tekmo se je v Frankfurtu ''odtrgal oblak'', igrišče je bilo povsem poplavljeno. Z enourno zamudo se je tekma v vaterpolskih razmerah začela, Poljaki so imeli več od igre, nevaren je bil najboljši strelec prvenstva Grezegorz Lato (7 golov). Nemcem je zadostoval remi, četrt ure pred koncem pa je bil na pravem mestu Müller, ki je znova potrdil sloves ostrostrelca.

Nizozemci so se sprehodili do finala. Z dvema goloma Cruyffa so deklasirali Argentino (4:0), v odločilni tekmi v skupini A pa so ugnali Brazilce z 2:0. Strelca sta bila Neeskens v 50. in Cruyff v 65. minuti.

Finale se 7. julija na olimpijskem stadionu v Münchnu še ni dobro začel, ko je 75.000-glava množica obnemela. Nizozemci so imeli prvo žogo, sijajno so si jo podajali od noge do noge, potem pa je Cruyff prodrl v kazenski prostor, kjer ga je podrl Berti Vogts. Angleški sodnik John Taylor je takoj pokazal na belo točko in Neeskens je po sredini gola matiral Seppa Maierja. V 25. minuti je Bernd Hölzenbein teatralno padel v kazenskem prostoru in z enajstih metrov je izenačil Breitner. V 43. minuti je neverjeten gol dosegel spretni Müller in Nizozemcem kljub pritisku v drugem delu ni uspelo izenačiti.

Finale, 7. 7. 1974:
München, olimpijski stadion
ZAHODNA NEMČIJA - NIZOZEMSKA 2:1 (2:1)
75.200 gledalcev
0:1 Neeskens (2./11-m)
1:1 Breitner (25./11-m)
2:1 Müller (43.)

---

Kempes junak na domačih tleh
Svetovno prvenstvo v Argentini je bilo dolgo časa pod vprašajem. Veliko reprezentanci ni hotelo pripotovati zaradi totalitarnega sistema generala Jorgeja Rafaela Videle, ki je bil takrat argentinski predsednik. Gostitelji niso blesteli v uvodnih tekmah. V odločilnem obračunu za prvo mesto v 1. skupini so jih v Buenos Airesu ugnali Italijani z 1:0. Odločilni zadetek je dosegel Roberto Bettega v 67. minuti. V drugem delu tekmovanja po skupinah so Nizozemci z odločilnim golom Arieja Hanna v 75. minuti premagali Italijane z 2:1. Zahodna Nemčija je presenetljivo izpadla, sramoten je bil poraz proti Avstriji v La Plati z 2:3. To je bila ena najslajših zmag v zgodovini avstrijskega nogometa, odločilni gol je prispeval Hans Krankl tri minute pred koncem.

V skupini B so se večni tekmeci Argentinci in Brazilci razšli brez zadetkov, a so v finale napredovali gavči, ki so Peru odpravili kar s 6:0. Finale na stadionu Monumental v Buenos Airesu se je začelo po okusu 70.000 gledalcev. Mario Kempes, ki je bil najboljši igralec in strelec prvenstva s 6 goli, je v 38. minuti načel mrežo tulipanov. Rezervist Dick Nanninga je osem minut pred koncem izenačil. Rob Rensenbrink je v zadnji minuti zapravil izjemno priložnost za zmago Nizozemske. V podaljšku se je Kempes v 105. minuti najbolje znašel pred vrati Jana Jongbloeda. Zmago Argentincev je potrdil Daniel Bertoni štiri minute pred iztekom dodatnih 30 minut.

Finale, 25. 6. 1978:
Buenos Aires, stadion Monumental
ARGENTINA - NIZOZEMSKA 3:1 (1:1, 1:0) - po podaljšku
71.483 gledalcev
1:0 Kempes (38.)
1:1 Nanninga (82.)
2:1 Kempes (105.)
3:1 Bertoni (116.)

---

 

Rossi se je prebudil v drugem delu prvenstva
Italijani so se neverjetno srečno izvlekli v prvem delu tekmovanja po skupinah, potem pa se je odprlo Paolu Rossiju in azzurri so tretjič in za zdaj zadnjič dvignili pokal. V 1. skupini je Italija remizirala s Poljsko (0:0), Perujem (1:1) in Kamerunom (1:1). Zaradi več danih golov so Italijani prehiteli Kamerunce. Močno kritizirani selektor Enzo Bearzot je še naprej stavil na nerazpoloženega Rossija, in to se mu je zelo obrestovalo. V drugem delu prvenstva so Italijani ugnali Brazilijo s 3:2, Rossi je dosegel hat-trick. V polfinalu je na Nou Campu z dvema goloma domov poslal še Poljake (2:0).

Zahodna Nemčija se je osmešila v prvi tekmi na prvenstvu, z 2:1 so jih premagali Alžirci, pri katerih je blestel Rabah Madjer. Po zmagi nad Španijo v Madridu z 2:1 so si zagotovili vstopnico za polfinale, kjer so odigrali eno izmed najbolj napetih tekem v zgodovini SP-jev. V Sevilli so Nemci povedli z golom Pierra Littbarskega, a je z bele točke izenačil glavni zvezdnik galskih petelinov Michel Platini. V podaljšku Marius Tresor in Alain Giresse sta Francijo popeljala na prag finala, Nemci pa se niso predali. Znižal je Karl Heinz Rummenigge v 102. minuti, šest minut zatem je izenačil Klaus Fischer. Vratar Harald Schumacher je bil junak pri strelih z bele točke, vendar je Nemcem zmanjkalo moči za finalno tekmo in Italijani so v Madridu slavili s 3:1.

Rossi, Marco Tardelli in Alessandro Altobelli so med 57. in 81. minuto zapečatili usodo Zahodne Nemčije. Častni gol je dosegel Paul Breitner. S tem je postal edini igralec, ki je zadel na dveh različnih finalih SP-jev.

Finale, 11. 7. 1982:
Madrid, stadion Santiago Bernabeu
ITALIJA - ZAHODNA NEMČIJA 3:1 (0:0)
90.000 gledalcev
1:0 Rossi (56.)
2:0 Tardelli (69.)
3:0 Altobelli (81.)
3:1 Breitner (83.)

---

 

Maradona zadeval z roko in nogo
Argentina je leta 1986 še drugič postala svetovni prvak. Največ prahu je dvignila četrtfinalna tekma proti Angliji (2:1). Pred 115.000 gledalci na razprodani Azteci je v 51. minuti Diego Armando Maradona z roko potisnil žogo prek vratarja Petra Shiltona, sodnik Ali Bennaceur iz Tunizije, pa je zadetek priznal. Tri minute pozneje je Maradona dosegel najlepši zadetek v zgodovini SP-jev. Žogo je sprejel na svoji polovici, nanizal celotno obrambo Angležev, preigral še Shiltona in žogo potisnil v mrežo. 10 minut pred koncem je znižal Gary Lineker (prvi strelec SP-ja s 6 goli), kaj več pa Angležem ni uspelo. Brazilci, ki so na prvih tekmah mleli vse pred seboj, so v četrtfinalu izpadli proti Franciji. V rednem delu sta zadela Careca in Platini. Pri strelih z bele točke se je izkazal francoski vratar Joel Bats, ki je ubranil strel zvezdnika Socratesa, Luis Fernandez pa je galske peteline popeljal med štiri. Zahodna Nemčija, ki je v četrtfinalu po enajstmetrovkah s 4:1 izločila gostitelje, je bila v ponovitvi polfinala izpred štirih let znova boljša. Za zmago z 2:0 sta zadela Andreas Brehme in Rudi Völler.

Maradona je bil razigran tudi v polfinalu proti Belgiji (2:0). Oba zadetka je dosegel po izjemnih samostojnih akcijah. V finalu je Jose Brown z glavo načel nemško mrežo, Jorge Valdano pa je po prodoru po levi strani povišal na 2:0. Nemci so se znova izvlekli z goloma Rummenigeja in Völlerja. Sedem minut pred koncem je Maradona lepo podal do Jorgeja Burruchage, ki je z natančnim strelom z desne strani ukanil Schumacherja in Argentini zagotovil naslov.

Finale, 29. 6. 1986:
Ciudad de Mexico, stadion Azteca
ARGENTINA - ZAHODNA NEMČIJA 3:2 (1:0)
114.600 gledalcev
1:0 Brown (23.)
2:0 Valdano (55.)
2:1 Rummenigge (74.)
2:2 Völler (80.)
3:2 Burruchaga (83.)

---

 

Sladko maščevanje Nemcev
Argentina se je prebila do finala tudi v Italiji leta 1990, a je morala priznati premoč Nemcem, ki so slavili z 1:0. Prvenstvo so zaznamovale tekme z malo zadetki. Tako je bilo v tudi v finalu, kjer je Argentina postala sploh prva reprezentanca, ki ji ni uspelo zadeti v polno v finalu. Odločitev je padla v 85. minuti, ko je Rudi Völler teatralno padel v kazenskem prostoru, Andreas Brehme pa je z enajstih metrov zadel za tretji naslov Nemcev.

Varovanci selektorja Franza Beckenbauerja so v uvodni tekmi na San Siru s 4:1 odpravili Jugoslavijo. V izjemni formi je bil Lothar Matthäus, ki je dvakrat ukanil vratarja Tomislava Ivkovića. V osmini finala so z 2:1 izločili Nizozemsko. Izključena sta bila Frank Rijkaard in Rudi Völler, nizozemski zvezdnik je nato še pljunil Nemca. V polfinalu so se srečali večni tekmeci Angleži in Nemci. Brehme je s prostega strela v 60. minuti zadel živi zid, žoga je preletela Petra Shiltona in končala v mreži. 10 minut pred koncem je na Delle Alpiju izenačil Lineker. Vratar Bodo Illgner je pri strelih z bele točke ubranil strel Stuarta Pearcea, Chris Waddle pa je ustrelil prek vrat in Nemci so bili v finalu.

Argentinci so na uvodni tekmi na San Siru senzacionalno izgubili proti Kamerunu (0:1). Napako vratarja Neryja Pomipiduja je izkoristil Francois Omam Biyik. Kamerunci so bili glavno presenečenje prvenstva, v glavni vlogi je bil 38-letni Roger Milla. Dva gola je zabil Romunum, potem pa je v osmini finala osmešil popularnega kolumbijskega vratarja Reneja Higuito. V 109. minuti mu je odvzel žogo na sredini igrišča in jo poslal v prazno mrežo ter tako kaznoval poigravanja Higuite zunaj vrat. Kamerunci so bili blizu polfinala, proti Angliji so vodili z 2:1, potem pa je Lineker z dvema goloma z 11 metrov razblinil njihove sanje.

Jugoslavija se je prebila do četrtfinala. Dragan Stojković je potopil Špance (2:1), v četrtfinalu pa so bili srečnejši Argentinci. Pri strelih z 11 metrov je bil razpoložen vratar Sergio Goycoechea. Izkazal se je tudi v polfinalu v Neaplju, ko so Gavči premagali gostitelje s 4:3 po enajstmetrovkah.

Finale, 8. 7. 1990:
Rim, stadion Olimpico
ZAHODNA NEMČIJA - ARGENTINA 1:0 (0:0)
73.600 gledalcev
1:0 Brehme (85./11-m)

---

 

Baggio tragični junak finala
Brazilci so na SP-ju v ZDA leta 1994 pokazali daleč največ, slab vtis so pustili le v finalu proti Italiji (0:0), ki so ga dobili po streljanju enajstmetrovk.

Režiserja uspeha carioc sta bila napadalca Romario in Bebeto. Slednji je v osmini finala zadel za zmago z 1:0 proti gostiteljem v San Franciscu. V četrtfinalu so Brazilci vodili že z 2:0 proti Nizozemski, Denis Bergkamp in Aron Winter sta izid poravnala. Za odločitev je s prostega strela s 30 metrov poskrbel Branco v 81. minuti. Švedi so se v polfinalu dolgo časa žilavo upirali Brazilcem, potem pa je 10 minut pred koncem Romario zadel za glavo, kar je bilo zanj vse prej kot značilno.

Branilci naslova Nemci so razočarali. V četrtfinalu so jih izločili Bolgari. Matthäus je varovance Bertija Vogtsa z 11 metrov popeljal v vodstvo, s prostega strela je izenačil Hristo Stojčkov, zmago pa je Bolgarom zagotovil Jordan Lečkov z glavo. V polfinalu so Bolgari izgubili z Italijo z 1:2. Oba gola za azzurre je prispeval Roberto Baggio, ki se je razigral v drugem delu prvenstva (dosegel je odločilna zadetka v osnimi finala proti Nigeriji in v četrtfinalu proti Španiji).

Finalna tekma ni upravičila velikih pričakovanj. V taktični borni so mreže vseh 120 minut mirovale. Odločilni strel z bele točke je zgrešil prav Roberto Baggio in Brazilci so četrtič postali prvaki.

Finale, 17. 7. 1994:
Los Angleles, stadion Rose Bowl
BRAZILIJA - ITALIJA 3:2 (0:0) - po streljenju 11-m
94.194 gledalcev

---

 

Zidane potopil Brazilce
V Franciji leta 1998 se je merilo 32 držav - največ dotlej. S tem so največ pridobile afriške in azijske reprezentance, saj so dobile več predstavnikov. 12. julij 1998 bo ostal v večnem spominu francoskih navijačev, saj je takrat Francija v finalu s 3:0 premagala nemočno Brazilijo.

Brazilce je vodil čudežni deček Ronaldo. Ta je bil pod pritiskom sponzorjev postavljen v prvo enajsterico kljub slabemu telesnemu počutju, nasprotovanju zdravnikov in selektorja. Izid je znan, Brazilija je jokala, ko je gledala obupno igro svojih ljubljencev. Z dvema goloma je veliki junak postal Zinedine Zidane.

Brazilci so kot zmagovalci prejšnjega prvenstva v Ameriki v uvodni tekmi prvenstva premagali Škote (2:1) in se, čeprav so v svoji skupini presenetljivo izgubili z Norvežani, zanesljivo uvrstili v osmino tekmovanja. Tam so ''carioce'' s 4:1 povozile Čile. Na naslednji stopnički tekmovanja jih je čakala vse prej kot naivna, Danska. Vendar je Rivaldo z dvema zadetkoma svoje moštvo le zvlekel na polfinalno tekmo. Tam jih je čakala skoraj vedno odlična Nizozemska, ki je klonila šele po strelih z bele točke.

Francozi so že v uvodnih treh tekmah s tremi zmagami svetu pokazali, kako močni so. In da jih zanima le eno, naslov svetovnih prvakov. Toda že v osmini tekmovanja jih je čakalo nepričakovano težko delo. Fanatične Paragvajce, ki jih je vodil slavni vratar Jose Luis Chilavert, jim je uspelo premagati šele v 113. minuti z zlatim golom Laurenta Blanca (sploh njegov prvi gol za reprezentanco!). Da potrebuješ tudi veliko sreče, ko se bojuješ za najbolj želen pokal na svetu, je dokazala četrtfinalna tekma z Italijani. Pred 77.000 gledalci so se v pravi srhljivki z enajstmetrsko ruleto le pririnili do polfinala. Tudi tam ni šlo zlahka. Hrvatje so namreč povedli z golom Šukerja, napaka ognjenega kapetana Zvonimirja Bobana pa je peteline vrnila v igro. S debitantskima goloma Liliana Thurama za svojo reprezentanco so se lahko gostitelji uvrstili v finale.

Prvenstvo je zaznamovala tudi naša soseda Hrvaška, ki je s tretjim mestom postala najboljša debitantka svetovnih prvenstev v zgodovini. Za še lepši vtis ognjenih je poskrbel kockasti Davor Šuker, ki je s šestimi goli postal najboljši strelec prvenstva.

Precej pozornosti je bila deležna tekma osmine finala med Argentino in Anglijo. Znova so kratko potegnili Otočani. Angleški mediji so pozneje raztrgali svojega zvezdnika Davida Beckhama, ki je brez žoge brcnil Diega Simeoneja in si zaslužil rdeči karton. Pri branjenju kazenskih strelov se je izkazal argentinski vratar Carlos Roa. Te samozavestne Argentince je v četrtfinalu minuto pred koncem s prekrasnim golom matiral nizozemski zvezdnik Denis Bergkamp (2:1). 64 tekem si je prek televizijskih sprejemnikov ogledalo kar 37 milijard ljudi. Torej je posamezno tekmo spremljalo pol milijarde gledalcev.

Finale, 12. 7. 1998:
Saint-Denis, Stade de France
FRANCIJA - BRAZILIJA 3:0 (2:0)
80.000 gledalcev
1:0 Zidane (27.)
2:0 Zidane (45.)
3:0 Petit (90.)

---

Peti naslov Brazilije in prvi nastop Slovenije
Svetovno prvenstvo na Japonskem in v Južni Koreji je bilo prvo na katerem je nastopila tudi Slovenija, ki je v dramatičnih dodatnih kvalifikacijah izločila Romunijo (2:1 in 1:1). Slovenska odisejada se je končala že v predtekmovanju in s škandalom, ki je odmeval po vsej zemeljski obli. Glavna tvorca slovenske nogometne pravljice, ki se je začela že dve leti prej z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo na Nizozemskem in v Belgiji, Zlatko Zahovič in Srečko Katanec, sta si po uvodni tekmi Slovenije na prvenstvu (poraz s Španijo z 1:3) izmenjala vrsto krepkih besed.

Krajšo je potegnil Zahovič, ki je Katancu očital podcenjevalni odnos do igralcev in mu v navalu jeze dejal: "Kupil bom tvojo hišo in Šmarno goro". Srečko Katanec teh besed ni pozabil, na novinarski konferenci jih je omenil s solzami v očeh, in takratnemu predsedniku Nogometne zveze Slovenije Rudiju Zavrlu postavil ultimat - jaz ali Zlatko. Predsednik je zvezdniku kupil letalsko vozovnico za vrnitev v domovino, slovenska reprezentanca - igralci so v sporu stopili na stran Katanca - pa je bila brez Zahoviča v preostalih dveh tekmah z JAR (0.1) in s Paragvajem (1:3) brez možnosti za presenečenje.

V finalu je Brazilija premagala Nemčijo z 2:0 in na svoj dres dodala peto zvezdico. Oba zadetka na finalni tekmi v Jokohami je dosegel najboljši strelec prvenstva Ronaldo (osem zadetkov). Nemčija, ki jo je odlično vodil selektor Rudi Völler, pred prvenstvom ni kotirala visoko, a se je z nepopustljivo borbenostjo in kančkom sreče prebila v finale. Turčija je bila pred prvenstvom v širšem krogu favoritov za nastop v zaključnih bojih, a tretjega mesta ni pričakoval nihče.

Največje presenečenje prvenstva je pripravila gostiteljica Južna Koreja, ki je v osmini finala - resda tudi z nesporno sodniško pomočjo - izločila Italijane in v domovini povzročila pravo nogometno evforijo, ki se je končala šele v polfinalu z golom Michaela Ballacka.

Finale, 30. 6. 2002:
Jokahama
BRAZILIJA - NEMČIJA 2:0 (0:0) 
69.029 gledalcev
1:0 Ronaldo (67.)
2:0 Ronaldo (79.)

---

Zidane izgubil živce v finalu, četrti naslov azzurrom
Leta 2006 so se v Nemčiji četrtič v zgodovini naslova veselili Italijani, ki so v razburljivem finalu po enajstmetrovkah premagali Francijo s 5:3. Po 90 in 120 minutah je bilo 1:1. S tem se je končalo italijansko prekletstvo pri najstrožjih kaznih, saj so bili pred tem poraženi v vseh treh primerih, vključno s finalom leta 1994 v ZDA. Sicer pa sta obe moštvi pokazali izvrstno igro, vredno finala, vsakemu je pripadel po polčas, Francozom tudi podaljški, v katerih so imeli priložnosti za zadetek, a niso zadeli. Poleg tega pa so v drugem delu podaljška ostali brez Zinedina Zidana, ki je z glavo udaril Marca Materazzija. Italijanski branilec je Francozu pred tem izrekel nekaj sočnih žaljivk, moral z igrišča in tako soigralcem storil medvedjo uslugo pred izvajanjem enajstmetrovk. V teh so oboji pokazali mojstrstvo, "azzurri" so zadeli vse, pri galskih petelinih pa je David Trezeguet zadel prečko.

Varovanci Marcella Lippija so na prvenstvu pustili zelo dober vtis, v šestih tekmah so prejeli le en gol, pa še to je vratarja Gianluigija Buffona premagal soigralec - na tekmi predtekmovanja proti ZDA je bil nesrečnik Cristian Zaccardo. A obramba za razliko od nekaterih prejšnjih prvenstev ni bila edino, s čimer se po Nemčiji lahko pohvalijo Italijani. Na tem tekmovanju so "catenaccio" pospravili v predal in se na večini tekem predstavili z napadalnim slogom.

Predvsem Hrvati, Avstralci in Angleži si bodo zapomnili predtekmovalni obračun med Hrvaško in Avstralijo. Takrat se je nenavadna napaka prikradla sodniku Grahamu Pollu, ki je Hrvata Josipa Šimunića z igrišča poslal šele po tretjem in ne že po drugem rumenem kartonu.

Tretje mesto na prvenstvu je zasedla Nemčija, ki je v malem finalu ugnala Portugalsko s 3:1. Gostitelji prvenstva so pod vodstvom Jürgena Klinsmanna presegli pričakovanja, saj nismo imeli močne zasedbe. V četrtfinalu so premagali Argentino po streljanju enajstmetrovk, izkazal se je vratar Jens Lehmann, v polfinalu pa so v podaljšku v Dortmundu izgubili proti Italiji z 0:2.

Na mundialu so prvič zaigrale tri države, v katerih je uradni jezik portugalski: Portugalska, Brazilija in Angola. Prvenstvo je bilo eden najbolj gledanih dogodkov v zgodovini televizije. Tekme so prek televizijskih ekranov ustvarile kar 26,29 milijarde ogledov, samo finale si je ogledalo 715,1 milijona ljudi.

Finale, 9. 7. 2006:
Berlin, olimpijski stadion
ITALIJA - FRANCIJA 6:4 (1:1, 1:1) - po streljanju 11-m
69.000 gledalcev
0:1 Zidane (7./11m)
1:1 Materazzi (19.)

---

 

Prvi naslov Španije in grenko slovo Slovenije
Svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki bo ostalo v lepem spominu Špancem, ki so osvojili prvi naslov in tudi Slovencem, ki so drugič nastopili na mundialu in dosegli prvo zmago. JAR je gostiteljstvo dobila v konkurenci afriških tekmecev, saj so kandidaturo leta 2004 lahko vložile zgolj države črne celine. Mednarodna nogometna zveza se je raje kot za sever (Egipt, Maroko) odločila za skrajni jug Afrike. Mavrična dežela je postala prva afriška država, ki je gostila najpomembnejše nogometno tekmovanje.

Španci so v finalu po podaljšku z golom Andresa Inieste v 116. minuti premagali trikratne finaliste Nizozemce, ki so znova ostali brez prestižnega pokala. Španci so tako postali tudi prva evropska država, ki je slavila naslov svetovnega prvaka zunaj meja stare celine.

Tretje mesto so osvojili Nemci, potem ko so v malem finalu s 3:2 premagali Urugvaj. Ta je v polfinalu z 2:3 izgubil proti Nizozemcem, Nemčija pa z 0:1 proti Špancem. Urugvajci so sicer poskrbeli za burne odzive po četrtfinalu, ko je Luis Suarez ob koncu drugega podaljška na golovi črti z roko preprečil zadetek Gancev. Ti pa so nato zgrešili kazenski strel ter izgubili po enajstmetrovkah.

Najbolj slabe volje so prvenstvo zapuščali gostitelji, prvaki iz leta 2006 Italijani in podprvaki 2006 Francozi, ki so med drugim poskrbeli za kar nekaj incidentov v samem taboru (Nicolas Anelka je zaradi spora s selektorjem Raymondom Domenechom moral zapustiti SP, igralci pa so bojkotirali treninge). Vsi omenjeni so kljub drugačnim pričakovanjem in napovedim izpadli že po prvem delu tekmovanja. Tako se je tudi prvič zgodilo, da je gostitelj izpadel že po skupinskem delu. Edina neporažena reprezentanca na turnirju je bila Nova Zelandija s tremi neodločenimi izidi, kar pa je bilo vseeno premalo za napredovanje v osmino finala.

Izbranci Matjaža Keka so poskrbeli za evforijo v domovini, ko so že na prvi tekmi premagali Alžirijo z 1:0 in prišli do svoje prve zmage na mundialih. Z neodločenim izidom na drugi tekmi proti ZDA (2:2) so se jim odpirala celo vrata za osmino finala. A ta so se zaprla v izdihljajih zadnjega kroga predtekmovanja, ko so Američani dosegli zmagoviti gol (Landon Donovan) proti Alžiriji za slavje z 1:0. Slovenci so takrat z 0:1 izgubili proti Angliji in morali domov - s točko manj od Angležev in Američanov.

Prvenstvo si je na stadionih sicer skupaj ogledalo 3.178.856 gledalcev oziroma 49.670 na tekmo. Najboljši igralec je postal Urugvajec Diego Forlan, najboljši strelec in najboljši mladi igralec pa Nemec Thomas Müller, ki je napovedal veliko kariero.

Finale, 11. 7. 2010:
Johannesburg, stadion Soccer City
ŠPANIJA - NIZOZEMSKA 1:0 (0:0) - po podaljšku
84.490 gledalcev
1:0 Iniesta (116.)

---

 

Nemci s sedmico ponižali Brazilce in nato osvojili četrti naslov
Odlična generacija nemških nogometašev je na svetovnem prvenstvu v Braziliji dočakala veliki trenutek. V dramatičnem finalu je proti Argentini na Maracani odločil Mario Götze v 113. minuti. Pot do finala za Nemce ni bila lahka. Uvodna zmaga s 4:0 nad Portugalsko je vlivala optimizem, nato je sledil remi z Gano (2:2) in tesna zmaga z 1:0 nad ZDA, kjer si je elf po golu Thomasa Müllerja priigral osmino finala. V osmini finala Nemci niso prikazali dobre predstave, proti Alžiriji je bilo po rednem delu 0:0, v podaljšku pa so izbranci Joachima L'owa zmagali z 2:1. V četrtfinalu proti močnim Franozom je odločil Mats Hummels z glavo. Najbolj odmevna tekma prvenstva je bila polfinalna proti Braziliji v Belo Horizonteju, ki so jo Nemci dobili kar s 7:1. Razglašeni gostitelji so bili nemoični, že po pol ure je na stadionu Mineira odjeknila "petarda".

Na finalni tekmi so imeli Argentinci v rednem delu več priložnosti, a se je nekajkrat izkazal Manuel Neuer. Sedem minut pred koncem podaljška je Andre Schürrle prodrl po levi strani in ob Javierju Mascheranu podal v kazenski prostor, kjer je Martin Demichelis pozabil na Götzeja. Takratni nogometaš Bayerna je lepo zaustavil žogo in jo mojstrsko spravil mimo vratarja Sergia Romera, ki je bil brez moči.

Leta 2013 je Bayern osvojil Ligo prvakov na Wembleyju, leto zatem pa sta Bastian Schweinsteiger in kapetan Philipp Lahm kronala izjemni karieri še z naslovom svetovnega prvaka.

Lionel Messi je prejel zlato žogo za najboljšega igralca svetovnega prvenstva, Manuel Neuer pa zlato rokavico za najboljšega vratarja. Neuer je bil izbran za drugega najboljšega igralca prvenstva, Arjen Robben za tretjega, najboljši strelec pa je bil s šestimi goli James Rodriguez. Poseben mejnik je spisal nemški napadalec Miroslav Klose, ki je dosegel dva gola na 20. mundialu in je s 16 zadetki najboljši strelec svetovnih prvenstev vseh časov. Pred tem si je prvo mesto s 14 goli delil z Brazilcem Ronaldom.

Razočaranje je bila domača reprezentanca, ki je po polomu z Nemci doživela še poraz z 0:3 v obračunu za tretje mesto z Nizozemsko. Razlog je bila tudi poškodba zvezdnika Neymarja v četrtfinalu proti Kolumbiji, saj se "selecao" brez njega v zaključnih dveh tekmah enostavno ni več znašel. Veliko razočaranje so doživeli tudi branilci branilci naslova in evropski prvaki Španci, ki so že v uvodu z 1:5 doživeli katastrofalen poraz z Nizozemsko, sledil je poraz z 0:2 s Čilom in predčasen konec. Po prvem delu so se poslovili tudi Angleži, Portugalci in Italijani. Kolumbija in Kostarika z uvrstitvijo v četrtfinale sta bili tudi pozitivni presenečenji turnirja.

V središču dogajanja je bil Urugvajec Luis Suarez je na tekmi z Italijo v ramo ugriznil Giorgia Chiellinija in si s tem prislužil devet tekem neigranja oziroma štirimesečni suspenz.

Finale, 13. 7. 2014:
Rio de Janeiro, stadion Maracana
NEMČIJA - ARGENTINA 1:0 (0:0) - po podaljšku
74.738 gledalcev
1:0 Götze (113.)