Ko je moral v televizijskem zaslišanju predsedniški kandidat Joachim Gauck dokončati stavek, ki se začne: "Oblast je ...", je odvrnil: "izgubljanje, izgubljanje, izgubljanje". Na prvi pogled gre za dokaj nenavadno izjavo za nekoga, ki je na dobri poti, da morda že v nekaj dneh postane prva politična avtoriteta Zvezne republike Nemčije, po drugi strani pa je to vendarle značilno Gauckovo stališče in obenem misel, s kakršnimi si je v zadnjih tednih (pa tudi že prej, ko je skušal vsaj formalno popravljati krivice, povzročene žrtvam vzhodnonemškega avtokratskega režima, a o tem pozneje) pridobival naklonjenost nemške javnosti.

Čeprav Gaucka, kandidata nemške socialne demokracije in zelenih, vsaj na papirju podpira manj članov zvezne skupščine (Bundesversammlung) kot kandidata trenutno vladajoče koalicije Angele Merkel Christiana Wulffa, je Gauck vendar bolj priljubljen. Po javnomnenjskih raziskavah naj bi Gaucka podpiralo približno 2 odstotka več ljudi kot Wulffa in tudi obiskanost spletnih strani, povezanih z enim ali drugim kandidatom, dokazuje, da je zanimanje za Gaucka nenehno večje od zanimanja za Wulffa. A to ne šteje kaj dosti ...

Nekdanja predsednika za svobodo glasovanja
Kar zares šteje, so glasovi delegatov v zvezni skupščini in Wulff naj bi imel v tem gremiju 'udobno' večino 21 glasov; čeprav je stranka vladne koalicije FDP, ki seveda podpira Wulffa, ravno danes dobila najnižjo podporo ljudstva v zadnjih osmih letih - pičle 4 odstotke. In prav štirje delegati iz te stranke so sredi volilnega boja razglasili namero, da bodo morda glasovali kar za Gaucka. Ob tem in ob kritiki, ki so jo nanje usmerili iz njihovega tabora (čeprav z etičnega vidika neupravičeno, kot boste izvedeli kmalu), sta se oglasila tudi nekdanja nemška predsednika Richard von Weizsäcker in Roman Herzog. Prvi je kratko dejal: "Volitve so svobodne." Drugi je prav tako poudaril, da si nobena stranka ne more dovoliti, da bi svojim delegatom ukazovala, kako naj volijo. Pri Merklovi vendar menijo, da bo zmagal njihov kandidat.

Gauck, ki bi lahko bil tudi kandidat druge strani
Položaj s kandidatoma je res nekoliko nenavaden. Posebno nenavaden je Gauck, ki bi pravzaprav veliko bolj 'pristal' nasprotnemu taboru. Ne nazadnje je o njem kot o predsedniškem kandidatu leta 1999 razmišljala prav koalicijska stranka CSU oziroma bavarska krščansko konservativna stranka. Gaucka ne marajo tudi v skrajnem levem taboru, v stranki Die Linke, ki je za predsedniško kandidatko predlagala zvezno poslanko Luc Jochimsen, ki seveda nima možnosti za zmago. Kot pravi vodja poslancev Die Linke v Bundestagu Gregor Gysi, njegova stranka Gaucku očita povsem napačno pojmovanje svobode; Gauck naj bi se namreč ukvarjal le z docela politično konotacijo svobode, z liberalnimi svoboščinami, medtem ko naj bi na to, da je uživanje zelo odvisno od socialne pravičnosti, pozabljal. Mnogi – Gysi se od tega sicer nekoliko distancira – pa Gaucka imenujejo tudi lovca na čarovnice oziroma fanatičnega tožnika vsega, kar je kadar koli imelo kaj opraviti z Nemško demokratično republiko oziroma s komunizmom.

Po svojih nazorih naj bi torej Gauck, evangeličanski pridigar in večletni pooblaščenec za ravnanje z dokumenti Stasija in službe za državno varnost NDR-a, bližje nasprotnemu taboru. 'Vmesnosti' svoje pozicije na taji niti Gauck, ki je na televiziji lakonično dejal, da bi kandidaturo sprejel, tudi če bi ga povabila Merklova. Samemu Gaucku se to ne zdi sporno in svojo kandidaturo na strani socialne demokracije in zelenih docela zagovarja: "Poleg racija strankarskega boja obstaja tudi globlji racijo demokracije. Da se zaradi zavedanja celovitosti države prevzame odgovornost za nekaj večjega." Prav zares se torej zdi skoraj ironično, da bo verjetno zmagal mož, ki ga podpira manjši del Nemcev in ki je sprejemljiv tudi za manjši del tistih, ki odločajo o nemški politiki.

Volitve so bile včasih lahko bolj napete
A tako bo zaradi določil nemške ustave. Temeljni zakon je iz strahu pred možnostjo vrnitve demagoške politike in personalne oblasti leta 1949 zapovedal posredne volitve predsednika. 1.244 delegatov ali 622 članov Bundestaga in prav toliko predstavnikov 16 nemških zveznih dežel bo danes opoldne glasovalo. Če nobeden izmed kandidatov ne bo dobil absolutne večine, bodo glasovali še enkrat. Morda nato še enkrat, vendar bo v tretje zadostovala že relativna večina. Do zdaj so predsednika v tretjem krogu izvolili le dvakrat. To se je zgodilo leta 1969, ko je predsednik postal Gustav Heinemann, drugič pa leta 1994, ko se je v dvorec Belevue vselil Roman Herzog. Če sredi petdesetih ne bi spremenili določil volitev predsednika, bi vse skupaj lahko bilo prav zabavno. Na začetku je namreč vsak delegat v zvezni skupščini smel celo na dan volitev na listek preprosto napisati ime svojega predsedniškega kandidata in potem se je glasovalo tudi o njem.

Danes torej to ni mogoče in vemo, da so kandidati štirje. Poleg že omenjenih je tukaj še pevec popevk na temo zagovarjanja skrajnih desničarskih pogledov Frank Rennicke. Nominiral ga je NDP oziroma Nacionaldemokratična stranka, ki od ustanovitve leta 1964 zastopa skrajno desnico in agira v prid revanšistični in h konceptu 'prave nemške ljudskosti' usmerjeni politiki.

Soočenje dveh aktualnih naborov vrednot
Kaj je torej na tehtnici? Politika oziroma vsakodnevno upravljanje Nemčije prav gotovo ne. Šlo naj bi za vrednote. Nastopi ministrskega predsednika Spodnje Saške Wulffa, ki se rad pohvali, da je njegova vlada prva vlada katere koli zahodnonemške zvezne dežele z muslimanom med svojimi člani, se vrtijo predvsem okoli pojmov izobraževanje, inovacije, zaupanje in trajnost. Gauck pa veliko več govori o odgovornosti, svobodi, družbi in nemoči. Pravzaprav je precej vseeno, saj kaže, da bo predsednika vendar določila strankarska politika, čeprav naj bi bil prav predsednik tisti, ki naj bi ponudil moralno in odgovorno korekcijo le-te.