Bilo je 3. junija 1989 ponoči, samo uro po tem, ko se je znočilo. Na Čanganski aveniji so vozili tanki, izstreljene so bile prve krogle in na lesenih nosilih so v bolnišnice pripeljali prve žrtve. Zahodni svet je le spremljal, kako je kitajska vojska napadla študente, ki so protestirali na Trgu nebeškega miru. Na koncu je bilo po podatkih kitajskih oblasti skupaj z vojaki 241 ljudi mrtvih, 7.000 pa ranjenih. Po nekateih podatkih naj bi bilo mrtvih več kot 2.000. Nekaj takega naj bi sprva poročal tudi kitajski Rdeči križ, ki pa je pozneje zanikal, da je kdaj sploh navajal tako visoke številke.

Povod za proteste, ki so se začeli že 18. aprila 1989, je bila nenadna in ne povsem pojasnjena aprilska smrt liberalnega člana kitajske komunistične partije in nekdanjega generalnega sekretarja Hu Jaobanga. Partija ga je z mesta odstavila dve leti prej, potem ko se je odkrito uprl vodilni kliki, zbrani okoli Deng Šjaopinga, in zahteval nagle reforme. Žalujoči študentski predstavniki so se želeli sestati s premierjem Li Pengom, a jih je ta zavrnil. Obenem so mediji, ki so bili med dogajanjem povsem na strani oblasti, začeli obtoževati "neznaten delež oportunistov", da pripravljajo nemire.

Gladovna stavka prelomnica dogodkov
To je spodbudilo nastanek gibanja, ki je zahtevalo več demokracije, svobodo medijev, boj proti korupciji, ki je bila že del vsakdana, ter omejitev moči partije in njenega voditelja Deng Šjaopinga. Val protestov je zajel tudi druga mesta po državi. Študentom so se na ulici pridružili njihovi učitelji, pa tudi delavci, ki so menili, da so šle reforme predaleč, saj so jih dušile visoka stopnja korupcije in inflacije.

13. maja, le dva dneva pred uradnim obiskom Mihaila Gorbačova, je množica okoli 1.000 študentov na trgu začela gladovno stavko. 19. maja je stavkajoče obiskal generalni sekretar in pripadnik reformne struje znotraj partije Džao Dzjang, jim izrazil določeno razumevanje za njihove zahteve in jih pozval h končanju protestov. To je bil njegov zadnji nastop v javnosti, saj je bil poznejših dogodkih postavljen v hišni pripor, v katerem je umrl leta 2005.

Vojska in policija sta krenili v napad
Po tem dogodku je prevladalo mnenje Lijeve trde linije znotraj partije, češ da je treba demonstrante razgnati s silo. Oblastem je šla na roko tudi neusklajeno vodstvo protestnikov, ki ni imelo poenotenih stališč in zahtev. Prvi poskus vdora vojske v Peking 20. maja se je ponesrečil na barikadah, tudi zaradi razhajanj v vojski. 3. junija pa je vladi zvestim enotam vojske in policije to vendarle uspelo in je s tanki in pehoto, ki je imela na puške nataknjene bajonete, zavzela trg, streljala po neoboroženih demonstrantih in jih pretepala, lov nanje pa se je nadaljeval tudi po bližnjih ulicah. Mediji o dogajanju niso poročali, redka poročila, fotografije ali celo posnetki s kamero so v svet pricurijali po stranskih poteh. 4. junija je bil največji svetovni trg ponovno povsem pod nadzorom oblasti.

Poseg v imenu prihodnosti
Oblasti nasilni poseg še vedno opravičujejo v imenu "prihodnosti partije in države". Tudi letos, tako kot ob vsaki obletnici pokola doslej, so oblasti poostrile nadzor nad oporečniki, ki bi želeli zaznamovati spomin na tragedijo.

Kitajska komunistična partija ima še vedno neomejeno oblast, katere legitimnost temelji predvsem na izjemnih gospodarskih dosežkih, ki so Kitajcem prinesli več svobode, še vedno pa ne pravice do svobodnega združevanja. Na velikem trgu v središču Pekinga, kot tudi povsod drugod po državi, je namreč še vedno prepovedano zbiranje, razen ob posebnih priložnostih - npr. takšnih, kot sta bili izbira Pekinga za gostitelja olimpijskih iger in kvalifikacija Kitajske na svetovno nogometno prvenstvo.

Od 15.000 ljudi, ki so bili zaradi sodelovanja v demokratičnem gibanju zaprti ali poslani v delovna taborišča, jih je 300 še vedno v zaporu.

Partija nima opozicije
Zadnji poskus ustanovitve opozicijske stranke, Kitajske demokratske stranke, leta 1998 se je hitro končal z njeno prepovedjo, njeni ustanovitelji pa so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. V teh okoliščinah se nasprotovanje oblasti izraža v obliki delovanja, usmerjenega k reševanju družbenih vprašanj, kot sta aids in varstvo okolja, ki pa pogosto trči ob interese politike in gospodarstva.

Miha Raičevič
miha.raicevic@rtvslo.si