Ta teden je kongovska tutsijevska uporniška skupina M23 zavzela Gomo, največje mesto na vzhodu Demokratične republike Kongo, kjer so v ofenzivi od začetka letošnjega leta osvojili že znaten del z naravnimi viri bogatega območja v drugi največji afriški državi.

Vnovičen izbruh upora je vzbudil bojazen, da se bodo spopadi sprevrgli v vsesplošno vojno na območju Afriških velikih jezer, kjer je v dveh regionalnih vojnah od leta 1996 do leta 2003 umrlo več kot pet milijonov ljudi, še toliko pa jih je bilo zaradi nasilja prisiljenih zapustiti svoje domove.

Na nemirnem in nestabilnem vzhodu DR Konga ob meji z Ruando in Ugando deluje najmanj sto različnih uporniških skupin, med katerimi je najbolj znana prav M23 oziroma Gibanje 23. marca, ki trdi, da se bori za interese Tutsijev, za katere pravi, da jih vlada v Kinšasi zanemarja in krši zaveze o zaščiti njihovih pravic iz preteklih mirovnih dogovorov.

Uporniška skupina je dobila ime po mirovnem sporazumu, ki je bil z vlado v Kinšasi sklenjen 23. marca 2009 in s katerim se je končal protivladni upor skupine Narodni kongres za zaščito ljudi (CNDP), ki so jo sestavljali etnični Tutsiji.

Ker po njihovih trditvah kongovska vlada ni izpolnila obljub iz takratnega mirovnega sporazuma, so se tutsijevski uporniki leta 2012 znova organizirali in sprožili nov upor, med katerim so tudi prvič zavzeli Gomo, a ne za dolgo, saj so po vojaški ofenzivi vladnih sil ob podpori večnacionalnih sil in mednarodnem pritisku privolili v premirje in pogajanja s Kinšaso. Upor se je končal s sklenitvijo mirovnega sporazuma, pri katerem je sodelovalo 11 afriških držav, in vdajo upornikov v Ugandi, čemur je sledila razorožitev in razpustitev gibanja.

Vseeno pripadniki M23 niso mirovali in so leta 2017 znova poskušali sprožiti upor, a brez večjega uspeha do leta 2022, ko je velik del nekdanjih pripadnikov gibanja spet poprijel za orožje in sprožil obsežno ofenzivo, v kateri so do danes postopoma osvajali ozemlje v pokrajini Severni Kivu in ta teden zavzeli tudi njegovo prestolnico Gomo. Kot glavni razlog za ponovno aktivacijo skupine so uporniki navedli neizpolnjevanje obljub iz prejšnjega mirovnega sporazuma, predvsem dela, ki se nanaša na vključitev upornikov v redno vojsko v zameno za zaščito Tutsijev v DR Kongu.

Korenine konflikta v genocidu

Kongovska vlada, Združeni narodi in zahodne sile obtožujejo gibanje, da ga podpira Ruanda, ki naj ne bi samo urila in opremljala upornike s sodobnim orožjem, ampak naj bi se ruandski vojaki skupaj z njimi borili tudi proti kongovskim silam. Kigali te obtožbe vseskozi zanika, čeprav je ekspertna skupina Združenih narodov leta 2022 ugotovila, da Ruanda upornikom dobavlja orožje, strelivo in uniforme, poleg tega pa ruandske sile sodelujejo z M23 v napadih na kongovske sile in druge oborožene skupine na vzhodu DR Konga. Lani je bilo po ocenah ZN-a tako v Ruandi prisotnih do štiri tisoč ruandskih vojakov za podporo pripadnikom M23.

Ruanda po drugi strani obtožuje kongovsko vlado in vojsko, da podpira hutujsko uporniško skupino Demokratične sile za osvoboditev Ruande (FDLR), v kateri naj bi se borili tudi Hutuji, ki so bili leta 1994 vpleteni v genocid v Ruandi. Čeprav je bila namreč skupina M23 ustanovljena leta 2012, pa vzroki za njen nastanek segajo v prejšnje tisočletje in v ruandski genocid, ko so pripadniki hutujske vojske in milic v treh mesecih pobili približno 800.000 Tutsijev in zmernih Hutujev.

Genocid se je končal z vojaškim zmagoslavjem tutsijevske uporniške Ruandske patriotske fronte (RPF) pod vodstvom zdajšnjega ruandskega predsednika Paula Kagameja, ki je prevzela nadzor nad državo in ustavila poboje. Po porazu so številni Hutuji v pričakovanju maščevanja pobegnili v sosednji DR Kongo, takrat še Zaire, kjer so bili nastanjeni v ogromnih begunskih taboriščih. V teh taboriščih so svoje pribežališče našli tudi mnogi pripadniki Hutujev, ki so sodelovali v genocidu in so po prebegu v DR Kongo ustanovili svojo uporniško skupino FDLR.

Zaradi grožnje, ki so jo hutujski uporniki predstavljali z napadi čez mejo, je Ruanda skupaj z Ugando dvakrat napadla DR Kongo, kar je prvič leta 1996 pripeljalo do strmoglavljenja dolgoletnega diktatorja Mobutu Sese Seka, in drugič leta 1998 do obsežnih spopadov, v katere so se vpletle še druge afriške države, ki so skupaj z različnimi oboroženimi skupinami ob tem sodelovale tudi pri plenjenju naravnih bogastev.

Eksternalizacija bojišča

"Morate razumeti. Smo majhna in gosto poseljena država. Imamo večjo gostoto prebivalstva kot katera koli druga država v Afriki. Zato nimamo prostora za še eno vojno. Enostavno nimamo strateške geografske globine," je pred leti dejal nekdanji vodja ruandske obveščevalne službe Patrick Karegeya, ki se je pozneje oddaljil od Kagameja in postal njegov politični nasprotnik, kar ga je verjetno stalo življenje.

Leta 2014 so Karegeyo našli mrtvega v hotelu v Johannesburgu, kjer naj bi ga po trditvah ruandske opozicije v izgnanstvu ubili agentje ruandske tajne službe, ki so že pred tem večkrat poskušali z atentatom nanj.

O umoru in atentatih na politične nasprotnike pod Kagamejem je obširneje v svoji knjigi "Ne moti" pisala britanska novinarka Michela Wrong, ki se je večkrat srečala s Karegeyo, potem ko se je znašel v nemilosti Kigalija, katerega delovanje v sosednjih državah, predvsem v DR Kongu, je nekdanji vodja ruandskih obveščevalcev seveda dobro poznal.

"Odločili smo se eksternalizirati bojišče in preprečiti grožnjo. Eksternalizacija vojnega območja je del te politike, prav tako tudi varovanje. Zaradi naše relativne majhnosti ne bomo nikoli zapustili DR Kongo, vsaj dokler v Kinšasi ne bo vlada, ki ji lahko zaupamo. Nikoli več ne bomo dovolili množičnega ubijanja naših ljudi, nikoli več ne bomo dovolili vojne na ruandskem ozemlju, nikoli več ne bomo dovolili, da bi kdor koli dvignil roko nad Tutsije," je pred več kot dvema desetletjema pojasnil odnos Kagamejeve oblasti do zahodne sosede.

Čeprav je Ruanda po površini malo večja od Slovenije, pa jo je Kagame v zadnjih treh desetletjih avtoritarnega vladanja spremenil v regionalno vojaško velesilo, ki se ji nestabilni DR Kongo kljub svoji velikosti Zahodne Evrope le stežka zoperstavi, še posebej na vzhodu države, ki je od Kinšase oddaljen več kot 1500 kilometrov.

Tudi slabo izurjena in pomanjkljivo opremljena kongovska vojska kljub svoji številčni premoči ni kos veliko manjši ruandski vojski, ki velja za eno najbolj discipliniranih, profesionalnih in sodobno opremljenih afriških oboroženih sil.

Vzpostavljanje države ob plenjenju njenih bogastev

Da je želja upornikov vzpostavitev Ruandi naklonjene oblasti v Kinšasi, je nakazal tudi Corneille Nangaa, ki je načelu uporniškega Zavezništva reke Kongo, kjer ima glavno vlogo M23, in je v pogovoru za Reuters še pred zavzetjem Gome dejal, da si prizadevajo za zamenjavo trenutnega kongovskega predsednika Felixa Tshisekedija.

"Naš cilj nista niti Goma niti Bukavu, ampak Kinšasa, vir vseh težav," je bil jasen. "V Kongu imamo šibko državo oziroma je sploh nimamo. Vse te oborožene skupine so se pojavile, ker ni države. Naš namen je ponovno vzpostaviti državo," je še pojasnil.

Čeprav se zdi, da je cilj Kagmeja z vojaško prisotnostjo na vzhodu DR Konga vzpostaviti nekakšno tamponsko območje, ki bi varovalo Ruando pred morebitnimi napadi z zahoda, pa se pod pretvezo zaščite države in tudi tamkajšnjih Tutsijev dogaja tudi plenjenje naravnega bogastva, ki ga je v tem delu Afrike v izobilju, še posebej koltana, zlata in kositra, pa tudi kobalta, bakra, diamantov in volframa.

Po podatkih ZN-a je M23 v več kot enem letu nadzora nad regijo Rubaya v Severnem Kivuju s pridobivanjem koltana v tamkajšnjih rudnikih zaslužil približno 800.000 dolarjev na mesec, s širjenjem na nova ozemlja pa se skupini ponujajo priložnosti še za višji zaslužek.

Ruanda se je z naravnimi viri svoje zahodne sosede okoriščala že v obeh vojnah, ko so njena vojska in z njo povezane uporniške skupine nadzorovale rudarska območja in od tam tihotapile surovine. Tako je Ruanda med obema vojnama v DR Kongu in tudi po njih poročala o nenavadno visokem izvozu rudnin, čeprav sama nima tako velikih nahajališč, kar na obsežno tihotapljenje in nezakonito trgovino.

Velik del države izgubljen za osrednje oblasti

Uspeh ruandskih upornikov ne kaže samo na nemoč Konga, ampak tudi nemoč mednarodne skupnosti, ki ne zmore zaustaviti začaranega kroga nasilja v tem delu Afrike, kjer se odvija ena najhujših humanitarnih kriz na svetu. Ofenziva M23 prihaja tudi v času, ko je pozornost sveta usmerjena drugam, in kot je neki zahodni diplomat povedal za Reuters, je Kagame izkoristil ta trenutek. "ZDA gledajo na svoje interese, Evropa je razdeljena, na Bližnjem vzhodu vlada nemir," je komentiral razmere v svetu.

V nedeljo so ZDA, Francija in Velika Britanija na izrednem zasedanju Varnostnega sveta ZN-a o ofenzivi upornikov sicer opozorile na podporo Ruande skupini M23, vendar se niso odločile za sprejetje nobenih konkretnih ukrepov. "Vsi so pokazali s prstom na Ruando, vendar se ni nič premaknilo," je dejala analitičarka za Kongo pri južnoafriškem Inštitutu za varnostne študije Stephanie Wolters. "Kagame se še ni mogel spopasti s posledicami, ki bi bile zanj pomembne," je zatrdila.

Po besedah analitika in nekdanjega preiskovalca ZN-a Christopha Vogla veliko močnih držav ni pripravljeno sodelovati ali ponuditi kaj več od besed. "V bistvu ni nobene volje ali političnega kapitala, da bi zavzeli stališče glede Velikih jezer," je pojasnil za Reuters.

Medtem se humanitarna kriza le še poglablja, saj je moralo zaradi napredovanja upornikov in okrepljenih spopadov po podatkih ZN-a je od začetka leta že 400.000 ljudi zapustilo svoje domove, poleg treh milijonov ljudi, ki so bili na nestabilnem vzhodu DR Konga razseljeni samo v lanskem letu.

"Pripraviti se moramo na to, da velik del Konga dolgo časa ne bo pod nadzorom centralne vlade," je dejal poznavalec območja afriških Velikih jezer Jason Stearns z univerze Simon Fraser. "Padec Gome je spremenil pravila igre."