Kakav najdemo v različnih izdelkih, od čokolade in sladkarij do kozmetike, a največ ga pride le iz dveh afriških držav, Gane in Slonokoščene obale, ki predstavljata približno 60 odstotkov svetovne pridelave, skupaj s Kamerunom in Nigerijo pa afriške države oskrbujejo več 75 odstotkov trga.

Prav razmere v obeh vodilnih zahodnoafriških državah so krive, da so cene kakava v zadnjih dveh letih dosegle zgodovinsko najvišje vrednosti in aprila z rekordnih 12500 dolarjev za tono presegle celo cene bakra. Od takrat so se cene sicer spustile za nekaj tisoč dolarjev in sredi maja padle le na 7700 dolarjev za tono, vendar je to še vedno skoraj štirikrat več kot pred dvema letoma, ko je bilo treba odšteti nekaj več kot dva tisoč dolarjev.

Ameriški potrošniki so morali pred letošnjimi velikonočnimi prazniki že plačati deset odstotkov več za čokolado kot pred letom dni, a cene naj bi šle samo še naprej navzgor. "Čokolada, kot smo jo vajeni jesti, bo postala razkošje," je za Reuters dejal strokovnjak za trg s surovinami Tedd George iz svetovalne družbe Kleos Advisory, ki opozarja, da bo čokolada seveda še naprej na voljo, a bo dvakrat dražja.

Čeprav so visoke cene seveda tudi posledica špekulativne narave trgovanja s surovinami, pa so glavni krivec za občutno zmanjšanje pridelka in s tem ponudbe drugi dejavniki, ki so se nakopičili v zadnjih treh letih, ko sta bili Slonokoščena obala in Gana priča ekstremnim vremenskim pojavom, širjenju bolezni kakavovcev in razrastu nezakonitega izkopavanja zlata, ki je še posebej prisoten na območjih z nasadi kakavovcev. Kljub padcu cen v zadnjem mesecu pa poznavalci vseeno pričakujejo, da bodo še naprej visoke zaradi težav afriških pridelovalk na začetku oskrbovalne verige, saj tudi za letos napovedujejo močno okleščen pridelek, ki naj bi ga že tretje leto zapored ogrozila krajša deževna obdobja in suša.

"Pridelava dolgoročno upada," je posledice vseh dejavnikov opisal strokovnjak za kakav Steve Wateridge iz Tropical Research Services. "V Gani ne bi imeli najslabšega pridelka v zadnjih 20 letih in najslabšega v zadnjih osmih letih v Slonokoščeni obali, če ne bi dosegli kritične točke," je za Reuters pojasnil razsežnost krize.

Na pohodu uničujoč virus

Drevesa kakavovca so zelo občutljiva na ekstremne vremenske pojave, ki jih je v zadnjih treh letih še okrepil močen vpliv el niña, zaradi česar se je Zahodna Afrika spoprijemala z močnim deževjem z nenadnimi nalivi in drastično sušo z rekordnimi vročinskimi valovi. S segrevanjem svetovnega ozračja povezani naraščanje povprečnih temperatur in vročinski rekordi po mnenju okoljskih strokovnjakov prispevajo k hujšim sušam in manj predvidljivimi padavinami, kar vse bolj ogroža pridelovalce kakava, na katere se je zgrnil še trdovraten rastlinski virus CSSVD, ki je ena od najbolj uničujočih bolezni kakavovcev.

Glede na uradne podatke ganske zbornice za kakav (Cocobod) virus letno prispeva k zmanjšanju pridelka za kar 17 odstotkov in se hitro širi v nasadih kakavovca. Če je bila med raziskavo leta 2017 okužba z virusom prisotna na 315.000 hektarjih, se je do leta 2023 razširila na 592.000 hektarjev, kar predstavlja skoraj 90-odstotno povečanje. Bolezen je prizadela že 11 od 13 kakavovih regij v sosednji Slonokoščeni obali, ki je s približno 45 odstotki tržnega deleža največja svetovna pridelovalka kakava.

Po navedbah inštituta za raziskovanje kakava v Gani lahko okužba s CSSVD-jem v enem letu zmanjša pridelavo kakava za 25 odstotkov, v drugem letu za približno 50 odstotkov, v treh letih pa drevesa prenehajo rasti in se posušijo, kar pomeni popolno izgubo pridelka.

Za zdaj še ni ustreznega načina za zdravljenje virusne okužbe, saj so se pesticidi izkazali za neuspešne, zato se je kot najučinkovitejši ukrep izkazal čimprejšnji posek okuženih kakavovcev, da se prepreči širjenje bolezni, a to za kmeta lahko pomeni izgubo celotnega nasada, kar je katastrofa za njegov prihodek. Po izseku okuženih dreves traja kar nekaj časa, da zemlja znova obrodi, saj jo je zaradi virusa treba najprej sanirati, novo posajeni kakavovci pa nato potrebujejo od tri do pet let, da dozorijo in poženejo kakavova zrna.

Prvi človek Cocoboda Joseph Boahene Aidoo je na februarskem amsterdamskem tednu kakava dejal, da so na upad pridelka v zadnjih treh letih nedvomno vplivale podnebne spremembe in el niño, saj so kakavovci izredno odzivni in občutljivi na ekstremne vremenske razmere. Po njegovih besedah je suša v zadnjih dveh letih prispevala k zmanjšanju pridelka s približno 800.000 ton na 600.000 ton.

Opozoril je, da bodo morali kmetje še dolgo živeti s tem, pa tudi z virusom CSSVD, a je ob tem poudaril, da Cocobod vlaga velike zneske za rešitev težav, saj je to preveliko breme za posamezne pridelovalce. Njegov kolega iz Slonokoščene obale, generalni direktor sveta za kavo in kakav Yves Brahima Kone, mu je pritrdil in povedal, da so razmere podobne v njegovi državi, kjer letos pričakujejo zmanjšanje pridelave med 20 in 25 odstotki.

Zlata mrzlica opustošila zemljišča

Zaradi težav, ki jih prinašajo suše in virus, so številni pridelovalci opustili pridelavo kakava in se preusmerili v pridelavo drugih pridelkov, kot so palmovo olje, kavčuk ali kokos, a kot najdonosnejše se je pojavilo nezakonito rudarjenje, ki ima nepopravljive posledice za okolje in je še posebej razširjeno na območjih z nasadi kakavovca.

V veliko primerih obrtniški rudarji nezakonito zasedejo zemljišče in ga spremenijo v rudnik zlata, lastniki nasada pa lahko le nemočno opazujejo ob neukrepanju oblasti, a še več je zgodb o prostovoljni prodaji posestev iskalcem zlata, v katero so prisiljeni pridelovalci zaradi izgub ob katastrofalnih letinah.

Reuters navaja zgodbo 52-letne Janet Gyamfi, ki je imela še lani na 27 hektarjev velikem posestvu zasajenih šest tisoč kakavovcev, danes pa ji je ostalo le še nekaj deset dreves na opustošenem zemljišču z bazeni strupene odpadne vode.

Do Gyamfi so nezakoniti rudarji pristopili pred dvema letoma in jo skušali prepričati, da proda posest, a ko ni popustila niti pod grožnjami, so se lanskega junija na njenem zemljišču pojavili buldožerji in oboroženi varnostniki, ki so zaprli dostop. Ko so po šestih mesecih zaloge zlata pošle, so se rudarji odpravili naprej, za njimi pa je ostalo razrito posestvo z zastrupljenimi tlemi.

Gyamfi se je pritožila na lokalno policijo, a ta ni ukrepala, kar je pogost pojav v takih primerih. Ko je Reuters z njeno zgodbo seznanil Cocobod, je njegov tiskovni predstavnik obljubil preiskavo, a ob tem zatrdil, da oni niso policisti. "Nismo ne sodišče ne policija. Uničevanje kakavovcev je nezakonito, a kazen ni dovolj kaznovalna," je pojasnil enega od vzrokov za porast nezakonitih rudnikov po vsej državi.

Cocobod ne razpolaga z aktualnimi podatki o obsegu uničenih zemljišč zaradi nezakonitega izkopavanja zlata, je pa zadnja študija pred štirimi leti pokazala, da je bilo zaradi rudnikov izgubljenih 20.000 hektarjev zemljišč. Strokovnjaki opozarjajo, da je ta številka danes znatno višja, saj se je od takrat nezakonito rudarjenje bliskovito razširilo. "Zdaj je katastrofa," je povedal ganski ekonomist in poznavalec trga kakava Godwin Kojo Ayenor in dodal, da so nezakoniti rudniki posejani v vseh delih kakavovega pasu.

Obrtniško rudarjenje donosnejše od kmetovanja

Gana je največja afriška proizvajalka zlata, ki pomembno prispeva k BDP-ju in deležu izvoza, z njim pa je država v letu 2022 zaslužila 6,6 milijarde dolarjev. Kar 40 odstotkov zlata pridobijo iz manjših, tako imenovanih obrtniških rudnikov, ki so pomemben vir prihodka za domačine, saj zaposlujejo približno milijon ljudi in jih skupaj preživljajo približno pet milijonov.

Kot je v prispevku za portal The Conservation pojasnil Prince K. Bansah, je Gana že konec 80. let prejšnjega stoletja začela regulacijo obrtniških rudnikov in njihovo odprtje začela pogojevati s koncesijami, toda dolgotrajno pridobivanje dovoljenj zaradi birokracije in korupcije je pripeljalo do današnjega stanja, ko kar 85 odstotkov teh rudnikov deluje nezakonito.

Za privlačnost in razrast nezakonitega rudarjenja Bansah našteje tri razloge. Obrtniško rudarjenje lahko prinese do treh dolarjev zaslužka na dan, medtem ko kmetovanje le 0,6 dolarja, pri čemer majhni rudarji zaslužijo dvakratnik povprečnega dohodka. Zaradi tega se ob naraščajočih življenjskih stroških ljudje namesto sajenja kakavovcev raje odločijo za kopanje zlata, po katerem je v zadnjih letih v svetu naraslo povpraševanje, s tem pa tudi cene. Tretja prednost rudarjenja je, da prinaša dohodek skozi vse leto – v nasprotju s kmetovanjem, ki ga le trikrat letno, kar sovpada s tremi deževnimi obdobji.

Na to, kako mamljivi so zaslužki pri iskanju zlata, se kaže tudi pri zanimanju tujcev, predvsem v nedokumentiranih prihodih kitajskih državljanov, ki z uvozom in uporabo težkih strojev povzročijo še hujše posledice za okolje. Ker številni rudarji uporabljajo nevarne kemikalije, se pojavlja močno onesnaževanje zemlje in vode. Tako naj bi bilo po navedbah Bansaha nezakonito rudarjenje vzrok za 60 odstotkov onesnaženih rek, posledice pa so tudi na zdravju ljudi.

Odkupna cena ne dosega tržne cene

Čeprav so cene kakava poskočile, si v Afriki trenutno roke manejo le pridelovalci v Nigeriji in Kamerunu, ki svoj pridelek lahko prodajo po tržni ceni, saj sta njihovi državi trg liberalizirali, medtem ko ni tako v Gani in Slonokoščeni obali, kjer so v skladu z dolgoletno politiko cene strogo regulirane in trenutno znatno nižje od tistih na terminskem trgu v New Yorku, ki določa ceno kakava. S politiko omejevanja in določevanja cene želita največji proizvajalki na svetu zaščititi pridelovalce pred prevelikim cenovnim nihanjem in jim ponuditi zajamčeno ceno, ki jo običajno določijo pred oktobrskim začetkom žetve, ko vnaprej prodajo že 80 odstotkov pridelka. Lani oktobra so v Gani in Slonokoščeni obali ceno določili pri 2400 dolarjih na tono, kar je daleč od cene na svetovnem trgu.

Kot je v pogovoru za Deutsche Welle povedala ustanoviteljica in izvršna direktorica digitalne tržnice za kakav ACM (African Cocoa Marketplace) Kristy Leissle, je vlada v Gani sicer pred kratkim odkupno ceno zvišala za 58 odstotkov, kar je veliko, a če gredo cene še višje, bodo kmetovalci vseeno dobili le dogovorjen znesek, kar pomeni, da jim vladna regulativa omejuje dohodek.

Vseeno po besedah Leissle ganski Cocobod opravi ogromno delo pri podpori kmetovalcem in zaščiti pridelka, zato so prav ganska kakavova zrna znana po najboljši kakovosti na trgu. "Okus ganskega kakava je pravzaprav okus čokolade, kot jo poznamo," je razložila in zasluge pripisala prav njihovi zbornici, ki si zelo prizadeva za ohranitev tega ugleda in kakovosti kakava. "In to stane," je bila še jasna Leissle, ki se je lahko o dramatičnosti razmer prepričala tudi sama ob zadnjem obisku Gane pred nekaj tedni, ko so ji kmetje povedali, da so do zdaj obrali le tretjino normalnega pridelka.

Afrika zunaj igre zahodnih čokoladnih velikanov

Industrija čokolade je letno vredna 130 milijard dolarjev in naj bi v prihodnjem desetletju dosegla štiriodstotno letno rast, a le manjši del teh prihodkov ostane v Afriki, ki še vedno ostaja na repu oskrbovalne verige. Na afriške kmetovalce ne glede na rast cene kakava odpade le manjši del zaslužka od prodaje čokolade in pri organizaciji Make Chocolate Fair so za nemški trg izračunali, da ima od cene enega evra za tablico čokolade pridelovalec kakava le osem centov zaslužka.

Pri organizaciji opozarjajo, da imajo vsi igralci v celotni verigi dobiček, le afriški kmetje na dnu verige komaj shajajo s stroški pridelave in življenja. Po njihovih ocenah šestčlanska družina s štirimi hektarji nasadov zasluži 191 dolarjev na mesec v povprečju, medtem ko bi jih eksistencialni minimum zahteval še enkrat toliko.

Težava ostaja, da afriške države še zmeraj zagotavljajo le surovi kakav in se ne premaknejo višje v vrednostni verigi z vstopanjem v proizvodnjo kakavovega prahu, paste, masla ali končne čokolade, kar zdaj obvladuje le peščica družb iz razvitih zahodnih držav. Profesor Ken Opalo z Univerze Georgetown v Washingtonu je za svoj portal African Perspektive zapisal, da bi moral biti naslednji korak afriških držav intenzivna komercializacija sektorja z namenom zajeti večji delež v vrednosti svetovne industrije čokolade, kjer naj se vlade za začetek lotijo domače dodane vrednosti in vplivanja na trgovanje s kakavom.

Prva poteza je po besedah Opala preprosta, prehod s pridelave kakavovih zrn k njihovi predelavi, pri čemer ne bi smel biti tabu niti proizvodnja čokolade, medtem ko je druga poteza težja, saj pomeni spopad z neusmiljenimi trgovci s surovinami. Trgovanje namreč zahteva sofisticirane veščine na področju financ, logistike, podjetništva, mreženja in obvladovanja tveganj, ki se jim afriške vlade do zdaj niso posvečale in so se raje ukvarjale zgolj z izvozov surovega blaga.

Če bi zahodnoafriškim državam uspelo vplivati na trgovanje in postati del njega, bi se lahko spremenile v svetovne določevalce cen, kar bi jih naredilo privlačnejše za prihod proizvajalcev čokolade v regijo, ocenjuje Opalo, ki pa poudarja veliko oviro za preboj afriških proizvajalcev na svetovni trg čokolade, ki ga večinoma nadzoruje pet velikanov, pravila pa določajo glavni uvozniki kakava – ZDA, Evropska unija in Japonska.

Opalo poudarja, da je uspelo glavnim uvoznicam v sektorju kakava ohraniti ničelno stopnjo uvoznih dajatev za uvoz surovih kakavovih zrn, a se nato carine začnejo hitro stopnjevati. Tako EU zaračunava 30 odstotkov dajatev za predelane kakavove izdelke, kot je na primer kakav v prahu, in 60 odstotkov za nekatere druge rafinirane izdelke, ki vsebujejo kakav. Evropske vlade, pravi Opalo, imajo vso pravico zaščititi svoja podjetja, delavce in potrošnike, kar pa ne bi smelo zaustaviti afriških držav pri sprejemanju ukrepov za doseganje pomembnejšega deleža v svetovni industriji čokolade.

Prvi mlin sveta

Nekaj se vendarle premika, saj so afriške države po pisanju portala The Africa Report dosegle preboj na enem področju, in sicer pri mletju zrn, kar predstavlja prvo stopnjo pri proizvodnji čokolade. Z ustreznimi politikami je Slonokoščeni obali in Gani uspelo v zadnjih letih privabiti tuje družbe k vlaganjem v tamkajšnjo proizvodnjo, kar je Afriki omogočilo, da z Azijo tekmuje za drugo mesto po količini zmletega kakava, kjer še vedno na prvem mestu prevladuje Evropa. Vseeno je Slonokoščena obala s prizadevanji od leta 2016 Evropi odtegnila vsaj en primat, saj je postala vodilna pri mletju kakavovih zrn in s prvega mesta zrinila Nizozemsko.