V naslednjih stoletjih so evropski trgovci s sužnji na "pot solza" čez Atlantski ocean poslali na milijone Afričanov, vključno z ženskami in otroki. Številni so umrli v grozljivih razmerah na ladjah, tisti, ki so mukotrpno plovbo preživeli, pa so preostanek svojih življenj trpeli kot orodje v rokah belcev.

Za številne izmed njih se je celotna odisejada začela v osrčju Gane. Ko so jih lovci na sužnje ujeli, so jih po blatnih kolovozih gnali 200 kilometrov peš do suženjskih utrdb na atlantski obali, kjer so jih nato vkrcali na ladje za Severno Ameriko. Svoje domovine niso videli nikdar več.

O krutosti belega človeka

Nana Assenso stoji ob grobu svojega strica in se spominja moškega, ki ga je imel rad, a tudi preteklosti, ki je preganjala njegovo družino več generacij. Njegovemu stricu je bilo ime Kwame Badu, ime, ki se prenaša iz roda v rod v spomin na prednika istega imena, ki so ga pred stoletji zajeli in prodali v suženjstvo.

"Ko sem odraščal, so mi pripovedovali zgodbo dveh mojih prapraprastricev Kwameja Baduja in Kofija Aboagyeja, ki so ju prodali v suženjstvo," pripoveduje 68-letni Assenso, poglavar Adidwana, vasice v notranjosti Gane. Assenso je sledil tradiciji in svojega najmlajšega sina poimenoval Kwame Badu.

Od tod v Adidwanu so sužnje gnali proti jugu, mimo rudarskega mesta Obuasi. Kwaku Agyei je tukajšnji pastor in starešina ter mladim delavcem v svoji soseski z mešanico ogorčenja in ponosa pripoveduje bridke zgodbe trgovine s sužnji.

"Zajeli so nas, ker so se zavedali, da smo zelo močni," pripoveduje 71-letnik. "Naše prednike so pošiljali na delo na sladkorne plantaže. Trgovina s sužnji nam je odprla oči, da je beli človek krut."

Okoristili so se tudi afriški vladarji

A s trgovino s sužnji se niso okoristili samo belci, ampak tudi številni vladarji zahodnoafriških imperijev, kot je kraljestvo Ashanti, katerega potomci še vedno živijo v tem delu današnje Gane. Afriški vladarji so zajete sužnje prodajali v zameno za pištole, tekstil, alkohol in druge zahodnjaške dobrine.

"Naše starešine so izmenjavali svoje otroke v zameno za "lepe stvari", kot so bile škatlice za vžigalice," pripoveduje Agyei, ki pa vseeno ves čas ohranja obilico ponosa. "Lahko rečem, da so bili naši predniki tisti, ki so razvili Ameriko," pravi.

40-letni Abdul Sumud Shaibu, prav tako iz Obuasija, pripoveduje o moči in krepkosti svojih prednikov, pri čemer kaže fotografije svojega dedka. "Moji predniki so bili velikani. Bili so krepko grajeni in močni. Samo poglejte, kako visok je bil moj dedek."

Kot pravi Shaibu, se njegovi predniki niso predali brez boja, čeprav so potegnili kratko in bili pri tem bodisi ubiti bodisi prodani v suženjstvo.

Vrata brez vrnitve

Ob koncu poti v Gani so ujetnikom omogočili zadnje, obredno kopanje v reki, preden so jih prodali.

Danes so ta močvirja mangrov, imenovana Assin Manso, sveti kraj spominjanja. Fotografija vklenjenih sužnjev obljublja "Nikdar več".

Potem ko so se okopali, so ujetnike odgnali še na zadnji odsek ganskega dela poti, do zadnjega kraja, ki so ga še videli v svoji domovini: suženjskih utrdb z razgledom na Atlantik, kot sta Cape Coast in Elmina.

30-letna frizerka Saviour Asante ni veliko razmišljala o suženjski zgodovini, ko je odraščala. To se je spremenilo, ko je nekoč obiskala utrdbo Cape Coast. "Ves dan sem jokala. Zelo boleče je bilo slišati te zgodbe," je povedala.

Iz grajskih utrdb, kjer so evropski oblastniki živeli v največjem udobju tik nad grajskimi ječami s sužnji, so se zajeti Afričani nato sprehodili skozi "vrata brez vrnitve" na ladje, ki so jih popeljale do Amerike.

Koliko Afričanov je bilo prodanih v suženjstvo, ni znano. Številke so prevelike. Ocenjujejo pa, da jih je samo med prevozom v novi svet umrlo med 1,2 in 2,4 milijona.