Kot verjetno na milijone drugih obiskovalcev se nas je ob približevanju Oswiecimu (poljsko ime za Auschwitz), kamor nas je peljala krajevna cesta iz Krakova, polaščala tesnoba, sprva živahen pogovor z družino je z vsakim kilometrom bolj zamiral. Na obisk koncentracijskega taborišča na Poljskem smo se, verjetno bolj nezavedno kot zavedno, pripravljali, odkar smo sklenili, da ga obiščemo. A dejstvo je, da te nič ne more pripraviti: ne poznavanje zgodovine, vključno z grozljivimi številkami, ne ogledi dokumentarnih oddaj ali filmov, posnetih na to temo.

Pot v smrt
Ko smo se pripeljali v Oswiecim, so nas table usmerile najprej k Auschwitzu II - Birkenauu. Na vroč poletni dan je bilo na bližnjem parkirišču le nekaj avtobusov in avtomobilov, pogled na obiskovalce pa je razkril širok generacijski spekter: družine z vseh koncev Evrope ter avtobusi ostarelih in mlajših Američanov, ki so se podali po poteh evropskih prednikov. Zgodba se je ponovila: bližje vhodu smo bili, bolj se je med nas zažirala tišina. Ko smo se po pešpoti bližali vhodu, smo prečkali tračnice železnice, ki smo jo že kilometre prej opazovali s ceste: to so tračnice, po katerih se je v ujetništvo in smrt pripeljalo na stotisoče nedolžnih. Obstajala je le ena smer.

Ob vstopu v taborišče, ki ga od zunanjega sveta loči bodeča žica v več nadstropjih, me je najbolj pretresla njegova razsežnost: taborišče, ki so ga začeli graditi oktobra 1941, je bilo veliko 2 x 2,5 kilometra. Pogled na levo in desno je odstiral natančno postavljene taboriščne enonadstropne zgradbe (nekoč vojaške barake), obkrožene z bodečo žico. V daljavi ležijo ostanki zgradb, med zgradbami pa tračnice vodijo prav na drug konec taborišča, kjer je bil kraj nepojmljivega zločina. Vsako od štirih plinskih celic, ki so bile narejene za eksekucijo do 2500 ljudi hkrati, in krematorij so nacisti ob koncu vojne uničili, da bi tako izbrisali sledi grozovitih zločinov. Poljske oblasti so nekatere objekte delno prenovile in taborišče odprle kot muzej, posvečen žrtvam nacizma.

Takoj po prihodu ločitev zapornikov
Table, ki stojijo po celotnem kompleksu, s fotografijami in besedilom korak za korakom odstirajo grozljiva dejstva o taborišču. Takoj ko so Jude in druge zapornike z vlaki pripeljali v Auschwitz, so jih razvrstili v dve koloni: v eni so bile ženske in otroci, v drugi pa moški. Vsako kolono so pregledali nacistični zdravniki, takoj ob prihodu in potem še enkrat, in jih razvrstili: zdrave moške so ločili od starejših, bolnih in otrok. Tiste, ki so po pregledu dobili zeleno luč, so poslali v delovno taborišče. Druge, v večini primerov je bilo to med 70 in 75 odstotkov vseh, ki so prišli z vlaki, so čakale plinske celice.

Med ogledom smo vstopili v različne bivalne, nekatere lesene, druge betonske, zgradbe, kjer so se na lesenih posteljah gnetli ujetniki in čakali na smrt ali prisilno delo. Maksimalna kapaciteta taborišča je bila 100.000 zapornikov, Nemci pa so sprva načrtovali celo 200.000 zapornikov. Obstajale so tudi t. i. karantenske celice, katerih glavni namen je bil poskrbeti za morebitno odkritje bolezni pri bodočih delavcih, poleg tega pa so delovale tudi kot zastraševalni ukrep za nove zapornike.

Kot razkrivajo arhivi, so nekateri vlaki odpeljali neposredno, torej brez razvrščanja, naravnost do plinskih celic. Tam so spominske plošče v številnih jezikih kot opomin, da naj se taki zločini ne ponovijo nikoli več. Na desni se je v soncu bleščalo jezerce, spreletel me srh, ko sem na plošči poleg njega prebrala, da je tam končal pepel iz bližnjega krematorija. Pepel so uporabili tudi kot gnojilo na poljih.

Ko sem stopala po idilični potki, osenčeni s krošnjami dreves, sem pomislila, kako absurdno nasprotje predstavlja bujna narava neizbrisljivi preteklosti, ki jo skrivajo bližnje stavbe. Že precej skrit v objemu dreves se je pojavil sklop zgradb: tam so zapornike, ki so jih določili za delovno silo, "registrirali" (popisali in jim odvzeli vse premoženje) in jih dezinficirali. V taboriščnih celicah je bila namreč slaba higiena, zato so esesovci periodično izvajali tudi "očiščevalne kampanje". Najprej so jih dezinficirali pod prhami, jim odstranili vse dlake, potem pa jim nadeli uniforme. Ujetniki so ostali brez identitete: na ramo so jim odtisnili številko, ki je bila od takrat naprej njihova edina identifikacija. Še zadnja stopnja razčlovečenja. To je bil tudi kraj, kjer so zdravniki opravili še dodaten izbor: noseče ženske so takoj poslali v plinske celice. Danes so tam zidovi s stotinami fotografij ujetnikov pred vojno, na ogled pa so tudi številni predmeti, ki so jih Nemci pobrali od ujetnikov, od čevljev, zlata in drugih malenkosti, ki so jih poslali v državno banko.

Streljaj naprej stojijo ostanki krematorija II, v katerem je bilo umorjenih več sto tisoč moških, žensk in otrok, v njem pa so sežigali tudi trupla ujetnikov, ki so umrli zaradi bolezni in iz drugih razlogov. Kljub izjemno strogemu nadzoru je v taborišču izbruhnil upor. 7. oktobra 1944 so člani t. i. Sonderkommande, posebnega oddelka judovskih zapornikov, ki so bili prisiljeni izpraznjevati plinske celice po množičnih uplinjanjih in sežgati trupla, organizirali edini oboroženi upor v Auschwitzu in uspelo jim je uničiti plinske celice ter krematorij IV. Več kot 450 zapornikov, ki so sodelovali v uporu, so esesovci umorili: nekaj med samim uporom, druge pozneje, kot opozorilo drugim.

Proti koncu vojne so esesovci skušali odstraniti vse dokaze grozodejstev v Birkenauu: novembra 1944 so razstrelili glavne plinske celice in krematorij, kar je ostalo, pa so z dinamitom pognali v zrak 20. januarja 1945. Uničili so tudi Kanado, kakor se je imenovalo skladišče stvari, ki so jih zaplenili ujetnikom. Ime ni bilo izbrano naključno, namreč Kanada je bila sinonim za bogastvo.

Čez teden dni je v iztrebljevalno taborišče, v katerem je umrlo okoli milijon ujetnikov, vkorakala Rdeča armada in okoli 7000 izmučenih taboriščnikov je bilo osvobojenih. Nekateri so bili tako slabotni, da so kljub dočakani osvoboditvi podlegli izčrpanosti.

Oktobra 1941 ustanovljen Auschwitz I
Tri kilometre stran je koncentracijsko taborišče Auschwitz I, v katerem je znameniti napis Delo osvobaja (Arbeit macht frei). To taborišče je v primerjavi z Birkenauom zelo drugačno: na prvi pogled je videti kot kompleks tovarn. Ustanovljeno je bilo 1940, sprva pa je delovalo kot zapor za poljske politične zapornike in intelektualce, pozneje sovjetske ujetnike in nemške homoseksualce ter Jude.

V taborišče je oktobra 1941 prišlo tudi okoli 10.000 sovjetskih vojnih ujetnikov: čez pol leta je bilo živih samo še 945. Večina med njimi je umrla zaradi lakote, trdega dela in esesovske brutalnosti, številne med njimi pa je ustrelila ali uplinila posebna gestapovska komisija. Tiste, ki so se uprli prisilnemu delu, so gole postavili pred stavbe in jih poškropili z vodo: številni so zaradi mraza zmrznili. 945 preživelih so prepeljali v novozgrajeni Auschwitz II - Birkenau, kjer jih je večina v nekaj mesecih umrla zaradi lakote in bolezni.

Z bodečo žico varovan kompleks je vseboval več deset zgradb. Tudi fotografije tega dela razkrivajo nepojmljive krutosti. Če je iz taborišča pobegnil poljski zapornik, so aretirali člane njegove skupine in jih poslali v Auschwitz, kjer so morali stati pod znakom, na katerem je pisalo, zakaj so bili aretirani, in da bodo ostali v taborišču, dokler ne najdejo pobeglega zapornika.

Blok 11 je veljal za zapor znotraj zapora: vanj so zaprli zapornike, ki so kršili pravila, za kazen pa so morali v stoječo celico - celico, ki je bila tako majhna, da so lahko v njej samo stali. Septembra 1941 je bil zloglasni blok 11 spremenjen v improvizirano plinsko celico, prvo v Auschwitzu: 900 zapornikov so umorili s pesticidom ciklon B. Pandorina skrinjica se je odprla: v omenjenem bloku so umorili več tisoč Judov, sovjetskih ujetnikov in bolnih zapornikov, potem pa zaradi zapletov z zgradbo usmrtitve preselili v krematorij I, kjer so lahko naenkrat usmrtili 700 zapornikov. Skupno je v krematoriju I umrlo 60.000 ljudi.

Po ustanovitvi Birkenaua so esesovci usmrčevanje v Auscwhitzu I postopoma opustili, julij 1943 pa prenehali ter stavbo spremenili v zaklonišče. Dimnik, orodje za uplinjevanje in nekatere zidove so podrli, luknje, skozi katere so spuščali smrtonosni plin, pa zadelali. Po vojni so plinsko celico in krematorij delno rekonstruirali, da je na ogled javnosti.

Med mrtvimi tudi 1331 Slovencev
Celoten kompleks koncentracijskega taborišča Aushwitz je poleg treh glavnih taborišč (Auschwitz I, Auschwitz II - Birkenau in delavsko taborišče Auschwitz III - Monowitz) obsegal še od 45 do 50 manjših taborišč. V njih je skupno umrlo okoli 1,1 milijona ljudi, med njimi največ, 90 odstotkov, Judov. V taboriščih je umrlo največ madžarskih Judov (več kot 430.000), potem poljskih Judov (300.000) ter med 70.000 in 75.000 Poljakov. Zaprtih je bilo tudi 2346 zapornikov iz Slovenije, 1331 jih je tam umrlo.

Auschwitz je opomin človeštvu, kam lahko pripelje sprevržena miselnost o nadvladi nad sočlovekom, in da se kaj takega ne sme nikoli več ponoviti.