Število rojstev na Kitajskem je lani upadlo za skoraj 15 odstotkov, s čimer so se v najbolj poseljeni državi na svetu še okrepili strahovi zaradi upadanja rodnosti.

Po podatkih ministrstva za javno varnost so lani uradno našteli 10,3 milijona novorojenčkov, medtem ko so jih leto pred tem 11,79 milijona. Do novice prihaja, potem ko je lani Kitajska imela najnižjo rodnost od ustanovitve Ljudske republike leta 1949.

Demografske stiske Kitajske bi lahko predstavljale resne težave za drugo gospodarstvo sveta, ko trenutno aktivno prebivalstvo doseže upokojitveno starost. Strokovnjake skrbi, da bi se, če se bo trend nadaljeval ali če se bo prebivalstvo začelo krčiti, Kitajska lahko prej postarala kot obogatela, poroča CNN.

Po zadnjih podatkih kitajskega statističnega urada je bilo lani na Kitajskem 250 milijonov ljudi, starejših od 60 let – okoli 18 odstotkov prebivalstva.

Stuart Gietel-Basten, profesor sociologije in javne politike na hongkonški univerzi znanosti in tehnologije, pravi, da čeprav se je zaradi pandemije leta 2020 v večini držav pričakoval upad rojstev, je kitajska statistika v skladu s splošnim trendom upadanja. "Vpliv covida-19 je vse skupaj verjetno okrepil, v naslednjih letih pa upadi verjetno ne bodo tako hudi, se pa bo ta trend padanja najverjetneje nadaljeval. Število novorojenčkov v prihodnje ne bo nikdar tako veliko, ker število žensk v rodnem obdobju upada – in bo v prihodnje upadalo še hitreje."

Usodna politika enega otroka

Čeprav je demografski obrat na Kitajskem še vedno minimalen v primerjavi z nekaterimi njenimi sosedami z izrazito starim prebivalstvom (Japonska in Južna Koreja), pa še vedno predstavlja potencialne težave v prihodnosti, še posebej, ko se bo postarala generacija "enega otroka".

Politika enega otroka, ki je bila veljala med letoma 1979 in 2015, je večini parov na Kitajskem postavila omejitev enega samega otroka, v sklopu poskusa nadzorovati naglo rastoče prebivalstvo v času, ko se je država še razvijala. Ob drakonskem uveljavljanju tega pravila so staršem, če so imeli več kot samo enega otroka, naložili vrtoglave visoke kazni, na milijone žensk pa prisilili v splav.

Posledica politike enega otroka je bil dramatičen upad rodnosti, od povprečja skoraj šest otrok na žensko med letoma 1960 in 1965 na 1,5 med letoma 1995 in 2014. Hkrati se je število prebivalcev, starejših od 65 let, povečalo s 3,4 odstotka leta 1965 na skoraj 10 odstotkov leta 2015, ko so politiko enega otroka razrahljali in dovolili dva otroka. Leta 2019 je delež prebivalcev nad 65 let predstavljal 12,6 odstotka celotnega prebivalstva.

Od leta 2016 dalje imajo pari lahko dva otroka, a se zdi, da prepozno, da bi to zavrlo upad, saj so tudi kitajski starši sledili svetovnemu trendu večine razvitih držav, kjer imajo pari manj otrok. Že ob naslednjem popisu prebivalstva novembra letos bi tako lahko Indija prehitela Kitajsko kot najbolj poseljena država sveta.

Do leta 2050 naj bi bila že tretjina prebivalstva (okoli 480 milijonov) starejših od 60 let, pri čemer mora mnogo mlajših iz družin z enim otrokom preživljati svoje starše in stare starše, saj je na Kitajskem socialna služba za starejše občane še vedno močno slabo razvita.

Rojevanje – nacionalna zadeva

Kitajski voditelji se dobro zavedajo potencialnega davka starajočega se prebivalstva in obremenitve na kitajsko gospodarstvo ravno v času, ko je na tem, da postane največje na svetu. Zato so po desetletjih sankcij obrnili ploščo in zdaj pare spodbujajo, naj imajo otroke. Leta 2018 je časopis People's Daily, uradni medij vladajoče Komunistične partije, objavil celostranski uvodnik z naslovom "Rojevanje je družinska stvar – a tudi nacionalna", v katerem so opozorili, da se "posledice nizke rodnosti na gospodarstvo in družbo že kažejo".

Na udaru so predvsem ženske, ki so jih oblasti desetletja spodbujale, naj se vklopijo v delovno silo, zdaj pa nanje izvajajo vse večji pritisk, naj se poročijo in imajo otroke – in to v času, ko sta koncepta zakona in družine za mlajše ženske vse manj mikavna. Med letoma 2013 in 2019 je število ljudi, ki so se prvič poročili, upadlo za 41 odstotkov, s 23,8 milijona na 13,9 milijona.

"Z izobrazbo so si ženske pridobile finančno neodvisnost, zato za ženske poroka ni več nuja, kot je bila zanje v preteklosti," je povedal za CNN Vej Džuan Jeung, sociolog z Nacionalne univerze SIngapurja, ki je proučeval zakon in družino azijskih skupnosti. "Ženske si zdaj pred poroko najprej želijo kariere."

"Ženski ostanki"

A norme, ko gre za spola, in patriarhalna tradicija se tem spremembam niso prilagodile. Na Kitajskem številni moški in tasti še vedno pričakujejo od žensk, da bodo po poroki prevzele večji del skrbi za otroke in gospodinjsko delo – tudi če hodijo v službo polni čas. "Samo razobesiti letake, kako je imeti dva otroka super, ni dovolj – niti približno," pravi Gietel-Basten.

Kitajska ob upadu rodnosti vse bolj pritiska na mlade, še posebej ženske, da se poročijo in ustvarijo družino. Leta 2007 so oblasti celo skovale pojem, ki bi se lahko prosto prevajal kot "ženski ostanki", s katerim opisujejo neporočene ženske, starejše od 27 let. Pojem za sramotenje takih žensk redno uporabljajo tako ministrstvo za izobraževanje kot vladni mediji.

Vlada je tudi otežila ločitve, ko so lani uvedli 30-dnevno obdobje "razmisleka" za pare, ki vložijo zahtevek za ločitev. Poteza je bila deležna precej kritik, še posebej, ker v zadnjih letih narašča tudi nasilje v družini na Kitajskem.

Gietel-Basten meni, da siljenje žensk v več otrok ne bo obrodilo sadov in bi se morala Kitajska raje posvetiti skrbi za obstoječe prebivalstvo, z reformami zdravstvenega sistema, pokojninskega sistema in izobraževalnega sistema.