Tako kot po vsem svetu je tudi na Kitajskem leto zaznamovano z novim koronavirusom. Tam še posebej, ker se je tam najprej pojavil. "Takrat, januarja, ko so oblasti še prikrivale razsežnost izbruha virusa, je bil kitajski predsednik na obisku v Kambodži in se je vrnil na Kitajsko na začetku januarja. In šele takrat, ko se je vrnil, so sklicali sestanek v Pekingu, kjer so sprejeli ukrepe in se odločili, da bodo zaprli celotno območje, posebno pa mesto Vuhan," pripoveduje Uroš Lipušček, dolgoletni novinar in urednik na RTV Slovenija, ki zadnja leta živi na Kitajskem.

Takrat je vuhansko lokalno vodstvo, ki so ga pozneje odstavili, ljudi že dan pred zaprtjem opozorilo, da bodo mesto zaprli. V tistem času se je začel eksodus. "Ljudje so z avtomobili začeli odhajati iz mesta, bogatejši pa so kupovali letalske vozovnice in odšli tudi v tujino. Menim, da se je tedaj virus pomembno razširil tudi drugje, in to v le nekaj urah. Kitajska je zato seveda odgovorna za začetek širjenja," dodaja Lipušček, ki je vsako leto spremljal pojav pljučnice in število obolelih za gripo. "Časopisi vsako leto opozarjajo, da je samo vprašanje časa, kdaj bo izbruhnila huda pandemija. 7. januarja letos, ko sem videl obvestila o prvih primerih, sem sklepal, da je očitno to začetek ene pandemije. Poslal sem prvo poročilo na radio o neki skrivnostni pljučnici iz začetka decembra, takrat so oblasti rekle, da je vse pod nadzorom."

Kmalu je bilo jasno, da se bolezen hitro širi. Uroš Lipušček je o tem poročal vsak dan, ker so začeli ljudje tudi umirati. 550 ljudi je zbolelo do 15. januarja in kitajske oblasti so prvič dopustile možnost, da se bolezen širi s človeka na človeka. "Napovedi epidemije so bile na podlagi izkušenj izpred 18 let, ko je izbruhnil virus sars, ki je takrat povzročil več kot 800 smrti. Takrat so bili že prepričani, da je to uvod v neko množično in nevarno zadevo in da je le vprašanje časa, kdaj bo izbruhnil neki nevarnejši virus."

En posameznik iz gospodinjstva v trgovino enkrat na teden

Peter Zupanc v mestu Nanning na jugu Kitajske živi že več kot 10 let. Tja je najprej odšel na potovanje za eno leto, doživetja je nato nameraval preliti v potopis. A odhod domov se je z vsakim letom bolj odmikal. Spoznal je svojo bodočo ženo, ob popisovanju kitajskega življenja in kulture dobil službo učitelja angleščine in ostal. Tako ga je letos na začetku leta doletela dvomesečna karantena zaradi epidemije covida-19.

Konec januarja sta z ženo še uživala radosti kitajskega novega leta: "S skuterjem sva se vozila iz enega dela Nanninga v drugega, dejansko prvi dan kitajskega novega leta, in to je bilo zadnjič, da sva bila malce dlje od stanovanja za približno dva meseca."

Ukrepi so bili zelo strogi: "En posameznik iz gospodinjstva je lahko šel v trgovino enkrat na teden, le z masko, merjenjem temperature in zeleno kodo. Zelena koda, to so aplikacije, ki v barvah semaforja prikazujejo zdravstveno stanje posameznika, je bila potrebna tudi za vstop v trgovino."

Dom številnih prebivalcev kitajskih mest so stanovanjske skupnosti, ki so se izkazale za učinkovito orodje v boju proti virusu. Peter Zupanc pripoveduje: "Vedno, ne glede na virus, so stanovanjske skupnosti obkrožene z zidom ali ograjo, ob vsakem vhodu je varnostnik. Zato je te skupnosti izredno lahko zapreti in nadzorovati. Je malo slab občutek, dejansko je videti kot taborišče, po zvočnikih so nam dnevno razglašali, kaj moramo in česa ne smemo. Ampak sem se že takrat na samem začetku zavedal, da to ni šala, in sem razumel, zakaj sprejemajo ukrepe in čemu so namenjeni ter sem se z njimi bolj ali manj strinjal. Podobno tudi moji kitajski prijatelji. Protestov proti ukrepom, kot jih vidimo v Evropi, na Kitajskem ni bilo."

Življenje na Kitajskem se vrača v običajne tirnice, a pretrese je še čutiti. "Če greš v tem tenutku v Nanningu na ulico, približno polovica ljudi nosi masko, razen na javnem prevozu, kjer jo imajo vsi, drugače pa samo življenje, kot je sprehajanje po ulici, nakupovanje v trgovini, obiski restavracij, tudi manjša praznovanja, poteka normalno."

Zupanc spremlja tudi dogajanje v Evropi. Kot pravi, se vedno najdejo tudi možnosti za preskok kitajskega informacijskega zidu, če je treba. A Zahod v luči pandemije, kot ugotavlja, slika zelo omejeno podobo Kitajske. Poleg tega pa opozarja na prepočasno in nedosledno izvajanje ukrepov. "Kitajska izkušnja uči, da je preventiva boljša kot kurativa. To so počeli tu. Orožje virusa je, da se širi, in ravno to je treba ustaviti."

Pomembna vloga znanosti

Profesor Roman Jerala, ki že več let spremlja kitajsko znanost, ocenjuje kitajski znanstveni odziv na epidemijo kot izjemno dober. Zelo hitro so identificirali genom ter ga vsem ponudili na razpolago; hitro so našli rešitev za počasne PCR teste. V večmilijonskem Vuhanu ni bilo veliko časa: "Takrat so PCR-testi še trajali par ur in Kitajci so prek CT-skena uvedli identifikacijo bolnikov, s tem so tako pospešili, da so v petih minutah vsakega bolnika določili. Tako so takoj ugotovili, ali ima poškodbo na pljučih. To je neki organizacijski, tehnološki preboj, ki – mislim – ga nikomur ni uspelo zares posnemati."

Pri množičnem testiranju kitajski medicinski delavci še vedno uporabljajo PCR-teste, brise pa jemljejo iz ust, ne iz nosu, razlaga profesor Jerala, sintezni biolog s Kemijskega inštituta v Ljubljani: "Če govorimo o množičnem testiranju, ki so ga demonstrirali v zadnjih nekaj primerih, ko so testirali nekaj milijonov, v tem primeru niti ni tako zelo bistveno, da je rezultat v eni ali dveh urah, lahko je tudi v dnevu. V tem primeru so uporabljali PCR-teste, ki so zelo občutljivi. Lotevali so se t. i. tehnologije 'pullinga', to pomeni, da so združili vzorce po 10 skupaj in na ta način je ta test tako občutljiv, da tudi če je eden od 10 združenih vzorcev pozitiven, ga bo ta test zaznal. Ta tehnologija je zelo primerna, če je zelo majhen delež okuženih. Žal pri nas, kjer je trenutno tako razširjen virus, to ne pride v poštev."

Takšni testi bi bili primerni za analizo vseh zaposlenih v podjetjih ali pa analizo celotnega prebivalstva, kot se je tega lotila Slovaška. Poleg tega pa pri finančnem vložku, ki ga Kitajska namenja znanosti, takšni testi pomenijo drobtinico za njihov BDP, dodaja profesor Jerala: "Kitajska znanost je mogoče na drugem mestu, ampak je v bistvu trend tak, da bodo ali pa so po določenih kazalcih že presegli tudi ZDA. Privabljajo precej kakovostnih tujcev, ampak predvsem se naslanjajo na lastne ljudi, tudi na Kitajce, ki so živeli v tujini."

"Druga stvar je, kakšen je strateški interes kitajske države, ki ciljano vlaga v znanost. Tudi v najvišjih vrhovih partije so predstavniki akademije, ki so vrhunski znanstveniki. Na dobri kitajski univerzi moraš biti vsaj toliko dober kot za dobro ali pa odlično ameriško univerzo. Daleč od tega, da bi bili samo tisti, ki kopirajo in nič ne prispevajo, seveda tudi oni prispevajo v svetovno zakladnico znanja," tako še na en pomembni vidik na Kitajskem kaže profesor Jerala.

Kitajska korenček in palica

Znanost na Kitajskem je močno prepletena z razmerami v gospodarstvu, predvsem pa s politično voljo Komunistične partije.

"Kitajska je v bistvu na to pandemijo odreagirala podobno, kot bi odreagirala na finančno krizo. Najprej se je začela ukvarjati z vzrokom krize, najprej je obvladala širjenje virusa covid SARS-CoV-2, torej virusa SARS-CoV-2, ki povzroča bolezen covid, potem je pa začela z zelo obsežnimi monetarnimi in fiskalnimi ukrepi stimulirati gospodarstvo," kitajsko gospodarstvo in politiko že dlje časa spremlja novinar zunanjepolitične redakcije Informativnega programa Televizije Slovenija, trenutno pa tudi eden od urednikov Odmevov, Aleš Malerič.

V tretjem četrtletju je imela Kitajska skoraj petodstotno rast. A ni vse zlato, kar se sveti. Dveh stvari namreč ne vemo: ali bo Kitajska rasla tudi v prihodnje in kako zelo jo bo pandemija prizadela – država je namreč močno odvisna od izvoza. Malerič pojasnjuje: "Kitajska za svojo rast, za svojo gospodarsko uspešnost potrebuje tujino. Potrebuje izvoz, potrebuje zaupanje. In v tistem trenutku, ko je to zaupanje načeto, ima Kitajska težavo. In ta težava se prenese tudi na domače področje. Namreč, če Kitajska ni gospodarsko uspešna, potem ima partija težavo, ker ne more svoje avtoritarne oblike vladavine več opravičevati, češ 'Poglejte, uspešni so, živimo.'"

Ob tem opozarja, da so zaradi pandemije ogroženi tudi veliki kitajski projekti, kot je En pas, ena cesta in drugi: "Zagotovo se bodo spremenile dobavne verige. Dobavne verige pa pomenijo, da bodo na primer velike multinacionalke iz Kitajske, svetovne multinacionalke, ki imajo dobršen del proizvodnje na Kitajskem, začele dele te proizvodnje seliti bližje domu, to pa bi za Kitajsko pomenilo manj delovnih mest. Skratka, zadeva sploh ni enostavna."

Na Kitajsko že od začetka pandemije z vseh strani letijo tudi očitki o tem, da so na začetku predolgo skrivali oziroma prikrivali prave podatke o novem koronavirusu. Predvsem še vedno ne poznamo točnega števila žrtev, ki jih je v prvem valu terjal covid-19. Malerič pravi, da je ta kritika do neke mere upravičena: "Kitajska v resnici nikoli ne sporoča povsem točnih podatkov, vedno je neka politična agenda za tem zadaj." Pojasnjuje, da se je Kitajska tega lotila na dva načina: "Rekel bom s politiko palice in korenčka. Na eni strani se je šla diplomacijo z zaščitno opremo oziroma diplomacijo zaščitnih mask, kot so rekli, to je pomenilo, da je pošiljala zaščitno opremo, zaščitne maske, respiratorje, zdravnike, svetovala državam po svetu, kaj morajo narediti, in tako naprej. Na drugi strani je bila pa precej agresivna v svojih odzivih, v tistem trenutku, ko jih je Donald Trump obtožil, češ, kitajski virus, so oni rekli: 'Ne, Združene države Amerike namerno širijo teorije zarote in obtožujejo Kitajsko.' Ko so rekli, da so umetno povzročili virus, so rekli, naj predložijo dokaze. Zelo agresivni so bili."

Cepivo več kot tekma za vesolje

"Prav bi bilo, da bi bila to še večja tekma kot za vesolje, ker ne nazadnje gre pri tem ne samo za prestiž, ampak tudi za človeška življenja, za to, da bo toliko in toliko ljudi ostalo brez dela, da bo toliko in toliko podjetij propadlo, da bo recesija, če ne dobimo cepiva dovolj hitro." Tako napeto tekmo za cepivo proti covidu-19 vidi profesor Roman Jerala.

Aleš Malerič dodaja, da Kitajska cepivo krvavo potrebuje: "Iz preprostega razloga, ker mora oprati svoj ugled, ker mora svetu dokazati, da mu je poleg virusa sposobna ponuditi tudi odrešitev. Kitajska je visoko motivirana pri razvoju teh cepiv, ker potrebuje zaupanje sveta, ker je njihov gospodarski model enostavno tak, da potrebuje izvoz." Ob tem pa opozarja, da ko bo enkrat imela cepivo, ga bo skušala izrabiti kot politično orodje v mednarodnih odnosih: "Skratka, če ne igraš čisto po kitajskih notah, boš mogoče imel težave na kitajskem trgu. Če bomo na primer mi na Zahodu dobili zahodna cepiva, vprašanje, kaj se bo zgodilo v Afriki, v Južni Ameriki, v Srednji Ameriki, v manj razvitih azijskih državah – tam bo Kitajska prišla kot dedek Mraz. Rekla bo: 'Poglejte, damo vam cepivo.' Če ga bo sposobna zagotoviti v čim več državah po čim ugodnejših cenah, potem bo izboljšala svojo javno podobo in bo rekla: 'Poglejte, tako kot mi pravimo, pri naših velikih infrastrukturnih projektih gre za obojestransko korist, ne gre za to, da mi ščitimo samo svoje koristi.' In Kitajska bo s tem definitivno propagirala svojo dobroto," napoveduje urednik in bo tem dodaja, da bo propagirala tudi to, da je kitajski razvojni model učinkovit in dober. "Kitajski model je utemeljen na močni oblasti, na avtoritarni oblasti, ne spoštuje prav zelo človekovih pravic, prej obratno. Drugače od zahodnega liberalnega modela, ki temelji na parlamentarni demokraciji, človekovih pravicah in svoboščinah. Kitajska se že zdaj, podobno kot Rusija, na neki način malce smeji ob pogledu na ameriške volitve in tedensko preštevanje glasov ter reče: 'Poglejte, ali si želite to imeti na Kitajskem ali bi radi imeli naš utečeni sistem, ko mi pač zadevo zelo jasno izpeljemo do konca?' Skratka, tukaj bo kar nekaj različnih implikacij pri tem cepivu, mislim pa, da bo tekma za prestiž."

A cepivo, tudi ko oziroma če ga bomo dobili, ne bo čarobna palica za uničenje covida-19, opozarja profesor Jerala. "Moramo vedeti, da je za zdaj še prezgodaj, da bi vedeli, da bo cepivo dejansko tudi preprečilo nadaljnje okužbe. Ali bo samo preprečilo bolezen oziroma smrti, drugo vprašanje pa je, kdaj bo to cepivo na razpolago. Nedvomno je to izjemno močno orožje. Razen takih ukrepov, ki jim jih uspe uvesti na Kitajskem, žal marsikje drugje ne, te pandemije v bistvu ne moremo ustaviti."