Že dolgo je jasno, da ima ta razvita azijska država hude težave z demografsko piramido, a novi podatki so naslikali še bolj črno sliko. Sredi tedna je južnokorejski statistični urad objavil podatek, da je bila stopnja rodnosti v državi lani le še 0,72, kar je precejšen padec glede na leto 2022, ko je Južna Korejka v plodnem obdobju v povprečju rodila 0,78 otroka. Da bi država ohranjala trenutno število prebivalcev, ki znaša 51 milijonov, bi moralo biti to število 2,1. "Leta 2023 se je rodilo 230.000 otrok, kar je 19.200 manj kot leto predtem. To predstavlja skoraj osemodstotni padec," je dejal statistik Lim Young-il. Za najplodnejše leto velja leto 1971, ko se je med babyboomom rodilo milijon otrok.

Južna Koreja je že od leta 2018 edina država članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), v kateri ženska v povprečju rodi manj kot enega otroka. Da bi bila slika še toliko slabša, je povprečna starost žensk, ki prvič postanejo matere, v Južni Koreji 33,6 leta, kar je prav tako največ med vsemi državami članicami OECD-ja, je poročal Guardian.

Za reševanje demografskega vprašanja namenili že 250 milijard evrov, a rešitve ni

Številke so zelo jasne – ob nadaljevanju nizke stopnje rodnosti bo peto največje azijsko gospodarstvo iz leta v leto imelo manj ljudi, saj bo glede na zdajšnje podatke leta 2100 v državi živelo le še 26,8 milijona ljudi, kar je skoraj polovica zdajšnje številke. To bo seveda imelo hude posledice tako za družbo na splošno kot delovno silo, sploh če vemo, da ima država zelo strogo politiko glede priseljevanja tujcev. Napovedi so skorajda grozeče – v 50 letih se bo število delovno aktivnih ljudi prepolovilo, število tistih, ki jih bodo lahko poslali na obvezno služenje vojaškega roka, bo padlo za 58 odstotkov, skoraj polovica prebivalstva pa bo starejša od 65 let.

Razmere glede negativnega naravnega prirastka so že tako skrb vzbujajoče, da demografsko krizo politiki vseh nazorov označujejo za "izredne razmere" in glavno prioriteto države, zato predstavljajo nove in nove programe in sheme pomoči, s katerimi želijo prepričati pare, da bi se le odločili za naraščaj. Različne vlade so od leta 2006 za reševanje demografskih razmer namenile že približno 250 milijard evrov. Tu gre za različne spodbude, od denarnih subvencij in subvencij za stanovanja, brezplačnih prevozov s taksiji do podpore pri zdravljenju neplodnosti.

Trenutna vlada pod vodstvom konservativnega premierja Yoon Suk Yeola je jasno povedala – ustaviti padanje stopnje rodnosti mora biti prednostna naloga. Decembra so sprejeli sveženj ukrepov, ki bi rešili to perečo težavo. Pravzaprav vse politične stranke kar tekmujejo med seboj, katera bo pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo potekale aprila, predstavila izvirnejši predlog za obrnitev smernic. Med predlogi so javna najemna stanovanja in lažja pot do posojil, tu so tudi precej neobičajne rešitve, kot sta oprostitev moških obveznega služenja vojske, če ima do 30. leta tri otroke, in najemanje slabo plačanih varušk iz vzhodnoazijskih držav.

A vse zaman. Mladi korejski zakonci oziroma ženske se vse težje odločijo, da bi si ustvarili družino, čeprav jih oblasti zasipavajo z denarjem.

"Južna Koreja ni prijazen kraj za vzgojo otrok in odraščanje"

Razlogov za to imajo veliko – ali kot so v pogovorih za BBC odkrito povedali nekateri: preprosto menijo, da Južna Koreja s svojim načinom življenja ni primeren in prijazen kraj za odraščanje in vzgojo otrok. To je v pogovoru za AP poudaril tudi strokovnjak za demografska vprašanja Lee So-Young, ki je dejal: "Povedano popolnoma preprosto: ljudje menijo, da v naši državi ni lahko živeti. Menijo tudi, da njihovi otroci ne bi imeli boljšega življenja, kot so ga imeli sami."

S tem se strinja tudi Eva Vučkovič, asistentka na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je v tej državi preživela pet let. V pogovoru za MMC je dejala: "Ne samo Korejke, vsi mladi so se znašli pred izbiro ali kariera in družina. Življenje v Južni Koreji je postalo tako drago, da si mladi težko predstavljajo prihodnost."

V Seulu stopnja rodnosti le še 0,55 na žensko

Mladi, predvsem ženske, tudi opozarjajo, da jih politiki preprosto ne slišijo in ne razumejo njihovih težav, ki so globlje zakoreninjene v družbi in niso rešljive le z mesečnimi nakazili. Velika težava so izjemno visoke najemnine, sploh v desetmilijonski prestolnici Seul. V mestu ali v njegovi okolici živi več kot polovica vsega prebivalstva. Številni si kljub službam lastniškega stanovanja ne morejo privoščiti, najemnine pa se zaradi izjemnega povpraševanja še dvigajo. Seul je pravo mravljišče priložnosti, a tudi bojišče za preživetje. In v mestu je stopnja rodnosti padla le še na 0,55 otroka na žensko, kar je najmanj v državi. Mesto se zato trudi po svoje – februarja so oblasti napovedale nov program za spodbujanje rojstev, kar pomeni, da so pripravljene za dvig rodnosti nameniti 1,35 milijarde dolarjev. Zakoncem, ki se bodo odločili imeti otroka, bodo vsak mesec do otrokove prve svečke na bančni račun nakazali po 750 dolarjev, je poročal Business Insider. Poleg tega so ženskam obljubili subvencije, če zamrznejo svoja jajčeca, javne prostore so ponudili v najem kot poročne dvorane, podjetja, ki bodo vodila do družin prijazno politiko, pa si bodo lahko obetala določene ugodnosti.

Seul je tako sledil politiki celotne države, ki od začetka letošnjega leta prav tako ponuja poročenemu paru po 750 dolarjev na mesec od otrokovega rojstva do prvega leta starosti. Predtem je bil ta znesek 520 dolarjev. V drugem letu otrokove starosti so starši še vedno upravičeni do 375 dolarjev mesečnega dodatka. Če otrok v tem času že obiskuje vrtec, se ta znesek razdeli, da pokrije plačilo varstva.

Na veliko urbanizacijo opozarja tudi Vučkovič: "Težava je v tem, da si večina prebivalstva želi živeti v velikih mestih, predvsem v Seulu, saj je življenje tam zanje zanimivejše in udobno. Seul ima namreč odličen sistem podzemne železnice, ki je hiter, cenovno dostopen in dobro organiziran, kar pomeni, da so deli Seula dobro povezani. Poleg tega je v mestu več priložnosti, tako za delo kot tudi za preživljanje prostega časa – športne dejavnosti, kulturne dejavnosti, kavarne, restavracije. So se pa cene stanovanj v Seulu v zadnjih desetih letih tako dvignile, da si jih mladi preprosto ne morejo več privoščiti." Število prebivalcev Seula se je zaradi omenjenih razlogov v zadnjem desetletju zmanjšalo za več kot 860.000; preselili so se v druga mesta.

"Poleg tega ni preveč dobro poskrbljeno za starejšo generacijo, leta 2020 je stopnja revščine med prebivalci, starejšimi od 66 let, presegla 40 odstotkov, kar pomeni, da morajo številni prebivalci v srednjih letih skrbeti tudi za svoje starše. Zato se mladi odločajo vlagati vase in v svoje življenje, sledijo motu, da se živi le enkrat, in ne razmišljajo o otrocih," je dodala Vučkovič.

Otroci dopoldne v šoli, po pouku pa do poznega večera na različnih tečajih

Eden najpomembnejših razlogov za upadanje rojstev so tudi izredno visoki stroški, ki jih morajo družine nameniti za vzgojo in izobraževanje otroka. Južna Koreja namreč slovi po tem, da je izjemno tekmovalna družba, kar pomeni, da je za otroke tako rekoč nujno, da poleg rednega obiskovanja javnih šol v popoldanskem času obiskujejo še več tečajev. V korejski družbi je namreč zakoreninjeno prepričanje, da jim bo le tako lahko uspelo priti na dobre fakultete, ki jim bodo prinesle tudi uspešne in dobro plačane službe. Južna Koreja je glede tega res unikat v svetu. Otroke od četrtega leta starosti namreč "bombardirajo" z različnimi dodatnimi izobraževanji in tečaji, od matematike in angleščine do glasbe in borilnih veščin. Nedavna raziskava je pokazala, da le dva odstotka staršev ne plačujeta nobenih tečajev za svoje otroke, 94 odstotkov pa jih je priznalo, da je zunajšolsko izobraževanje otrok zanje veliko finančno breme. Čeprav si tega ne morejo privoščiti, plačujejo tudi do 800 evrov na mesec za tečaje, saj so prepričani, da v nasprotnem primeru njihov otrok ne bo uspešen.

Od kod izvira ta obsedenost po stalnem učenju in obiskovanju dodatnih tečajev? Eva Vučkovič je pojasnila: "Nuja po stalnem izobraževanju izvira iz časa dinastije Goryeo. Kdor je želel biti del elite, ki je bila blizu kralju in je imela več vpliva, je moral opraviti državni izpit. Od tam izvira prepričanje, da morajo vsi, tudi revni, študirati, zato da postanejo uspešni. Prijav na izpit je bilo veliko, izbrali pa so le malo ljudi. Izpit so lahko opravili le tisti, ki so obiskovali šolo, vlagali čas in denar v izobraževanje. Izobraževanje je bilo tako izrednega pomena za vsakogar, ki je želel v družbi uspeti in napredovati po družbeni lestvici. V Južni Koreji sta marljivost in iskrenost pomembni vrlini, kar je mogoče najti v načelih konfucianizma. Takšno mišljenje se je združilo z industrializacijo po korejski vojni, ko je bila država opustošena. Zelo hitro so želeli državo znova zgraditi in preurediti, zato je bila celotna družba usmerjena v napredek. Veljalo je, da bo napredek prišel le s trdim delom, v katerega mora vlagati celotno prebivalstvo."

Potrdila je, da Južni Korejci ogromno denarja zapravijo za izobraževanje. "Otroci poleg rednega pouka obiskujejo zasebne šole, ki se imenujejo hagwon, saj si vsi želijo, da bi bili njihovi otroci sprejeti na najboljše korejske univerze, saj bi imeli s tem boljše možnosti pri iskanju zaposlitve. Leta 2023 so skupni stroški univerzitetnega štiriletnega izobraževanja (šolnina, življenjski stroški) za študente zasebnih univerz v Seulu znašali 72.200 ameriških dolarjev. Zato se trudijo starši čim več zaslužiti."

Poleg tega se Korejci vedno želijo naučiti nekaj novega. "Tudi po diplomi se vpišejo na različna izobraževanja, zato da pridobijo dodatne veščine, ki jih niso mogli dobiti na univerzi, si s tem izboljšajo življenjepis in povečajo možnost zaposlitve v velikih podjetjih, kjer se je najtežje zaposliti. Sama priprava na zaposlitev tako že vzame precej časa. Nato preteče še nekaj let, preden pridejo v službi do delovnega mesta, ki bi bilo dovolj visoko, da se leto porodniškega dopusta ne bi poznalo, zato se starost Korejk, ki prvič postanejo matere, viša," je še pojasnila asistentka s FF-ja.

Otrok največ "stane" v Južni Koreji in na Kitajskem, Evropa daleč zadaj

Nič čudnega, da je nedavna raziskava kitajskega inštituta YuWa Population Research Institute s sedežem v Pekingu pokazala, da je Južna Koreja tista država, v kateri so stroški vzgoje otroka najvišji na svetu. Ti stroški so od rojstva otroka do njegovega 18. leta za 7,79-krat višji od bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca. Na drugem mestu na tej lestvici je Kitajska, kjer je strošek 6,9-kratnik BDP-ja na prebivalca. Za primer, na Kitajskem vzgoja otroka do 18. leta stane več kot 75.000 ameriških dolarjev, univerzitetna izobrazba pa še dodatnih 22.000 dolarjev, navaja študija. Ta številka je več kot dvakrat višja od stroškov v državah, kot so Nemčija, Avstralija in Francija, kjer so ti stroški 3,64-, 2,08- oziroma 2,24-krat višji od BDP-ja na prebivalca, je poročal South China Morning Post.

"Vso mladost sem preživela tako, da sem se učila," je za BBC dejala Minji iz Busana, ki se je nato pri 28 letih le dokopala tudi do službe. "Ves čas sem morala tekmovati z drugimi, se dolgo v noč mučiti z matematiko, čeprav sem sanjala o tem, da postanem umetnica. Moje življenje je bilo eno samo tekmovanje in komolčenje, a končni cilj ni bil izpolniti svoje sanje, ampak si le zagotoviti povprečno življenje slehernika. Prav zato se zdaj, ko končno imam službo, temu ne mislim odpovedati."

Delavnik od 9.00 do 18.00, a nadure so prej pravilo kot izjema

Ko dobijo zaposlitev, se garanje seveda ne konča, prav nasprotno. Južnokorejski delavnik običajno traja od 9.00 do 18.00, velikokrat se potegne tudi dlje – dokler pač nadrejeni ne odloči, da je delo končano. Predvsem moški se nato s kolegi in sodelavci odpravijo še na pijačo, ki se pogosto zavleče v pijančevanje. Če imajo doma partnerice, to pomeni, da tako rekoč vse dni preživijo same z otroki. Nekatere so to opisale kot "samohranilstvo v zakonu", saj jim partnerji ne pomagajo ne pri vzgoji otrok ne pri gospodinjskih opravilih.

"Težko je najti primernega moškega, takšnega, ki bo skrbel za otroka in pomagal pri hišnih opravilih. Če ženska vzgaja otroka sama, pa ni lepo sprejeta," je za BBC dejala 25-letna Yejin, ki živi v predmestju Seula in se je odločila, da si ne želi imeti otrok. "Rada imam svoje delo, izpolnjuje me. Uradno delam do 18.00, a običajno ne zapustim pisarne pred 20.00. Ko pridem domov, lahko le na hitro pospravim ali telovadim. Služba pri nas je res naporna, saj smo vsi ujeti v začarani krog dela," je dejala.

Dodala je, da so tako sama kot njeni zaposleni vrstniki obremenjena z mislijo, da morajo delati še več in še bolje ter se ob delu še naprej dodatno izobraževati, da bi lahko morda kdaj upali na napredovanje. "V nas je zakoreninjena miselnost, da boš, če se ne posvečaš ves čas sebi in pridobivanju novih znanj, začel zaostajati in kmalu boš pozabljen. Zaradi tega strahu vsi delamo dvakrat več. Včasih grem ob koncih tedna na vitaminski koktajl le zato, da se bom v ponedeljek v službo vrnila s še več energije. To počnemo vsi."

Tistim, ki kljub trudu ni uspelo priti na dobre šole ali se pririniti do dostojnih služb, imajo ves čas občutek, da so odpadniki, ki ne morejo biti srečni v življenju, tudi če lahko za svoj uspeh navedejo to, da so se poročili in imajo otroke. "V Južni Koreji ni napredne socialne varnosti," je pojasnil Choi Yoon Kyung, strokovnjak na inštitutu za vzgojo in izobraževanje otrok. Dejal je, da Južna Koreja med hitro gospodarsko rastjo v obdobju od 60. do 80. let prejšnjega stoletja preprosto ni vzpostavila takšnih programov socialnega varstva.

Na dolg delavnik je opozorila tudi Eva Vučkovič: "Podjetja bi morala spoštovati delovni čas – ta je trenutno omejen na 40 ur na teden, delavec pa lahko opravlja največ 12 ur nadur. Omejitev delovnega časa na 52 ur je bila zagotovljena leta 2018, pred tem je imel delovni teden lahko tudi do 68 ur. Čeprav redni delavnik predstavlja 40 ur dela, še vedno veliko delavcev opravlja nadure, predvsem v zdravstvu in v podjetjih, ki poslujejo s tujino in morajo upoštevati časovne razlike med državami, kar pomeni, da so njihovi delavniki precej dolgi. To pa pomeni, da bi bila skrb za otroke za redno zaposlene matere na drugem mestu."

Veliko žensk po rojstvu otroka ostane doma, čeprav so visoko izobražene

Poleg tega se ženske srečujejo s pritiskom, da morajo doma ostati dve ali tri leta po porodu – ali se sploh ne več vrniti na delovno mesto, številna podjetja pa jih zato postavijo pred vrata in raje zaposlijo moške, ki jim ni treba usklajevati kariere z družinskim življenjem. "Veliko podjetij pritiska na ženske, da morajo po naraščaju ostati doma in službo prepustiti drugim," je dodala Yejin. Po zakonodaji sicer tako moškim kot ženskam pripada enoletni očetovski oziroma materinski dopust, ki ga lahko izkoristijo v prvih osmih letih otrokove starosti. A v letu 2022 je to možnost izkoristilo le sedem odstotkov novopečenih očkov in 70 odstotkov novopečenih mater.

"Ker je Koreja dinamična družba in se izredno hitro spreminja, se je ob prekinitvi kariere težko vrniti na delovno mesto. Poleg tega so matere do zdaj ostajale doma in skrbele za otroke. Tudi ko gredo otroci v šolo, se od mater pričakuje, da otroke pri tem podpirajo in jih pri izobraževanju usmerjajo, kar vzame precej časa in truda. Ker imajo moški višjo povprečno plačo, je bil tudi to razlog, da je bila prav mati tista, ki je ostala doma," je odgovorila Vučkovič na vprašanje, zakaj se je Južnim Korejkam po materinstvu tako težko vrniti na delo.

Poleg tega številne ženske od svojih partnerjev ne morejo pričakovati velike pomoči. "Za vse sem sama, za otroka skrbim izključno jaz. To me navdaja z veliko jezo. Mislila sem, da smo ženske enakopravne, a to ne drži. Zaradi takšnega načina življenja smo matere prikrajšane za čudežne trenutke, kakršne bi morala prinašati družina," je opozorila Jungyeon, mama sedemletnice in štiriletnika, ki moža vidi le redko, ko otroka že spravi spat.

Je tudi Eva Vučkovič med svojim bivanjem v Južni Koreji opazila, da so družinske vloge še vedno zelo tradicionalno razdeljene? "Res je, da med starejšimi ljudmi prevladuje tradicionalna delitev družinskih vlog, ki pride do izraza predvsem pri praznovanjih družinskih praznikov (na primer lunarnega novega leta ali korejskega zahvalnega dne, imenovanega chuseok). Takrat se celotna družina zbere pri moževih starših in po navadi ženske skrbijo za to, da je vsa hrana pripravljena, kar vzame precej časa in energije. Med mlajšimi pa mislim, da se razmere izboljšujejo in je mnenje o delitvi družinskih vlog odvisno od vsakega posameznika. Vseeno pa raziskave kažejo, da ženske še vedno opravijo več gospodinjskih opravil kot moški."

Korejski statistični urad je lani objavil, da ženske v gospodinjstvu opravijo več domačih opravil kot drugi do 84. leta starosti, moški pa se začnejo zanašati na druge družinske člane, da prevzamejo večji delež gospodinjskih del, ko so stari 47 let.

Zunaj zakona se rodita le dva odstotka otrok

Nekateri pari pa se preprosto strinjajo, da namesto otrokom raje dajo prednost drugim potrebam. "Oba z možem imava zelo rada otroke. A če bi imela svoje, bi se morala odpovedati toliko stvarem. Morala sva se temeljito pogovoriti in izbrati, česa si bolj želiva. In odločila sva se, da se bova bolj posvetila samemu sebi in drug drugemu," je za AP dejala 30-letna Yoo iz Seula. Dodala je, da številni mladi Korejci v nasprotju s svojimi starši in starimi starši ne čutijo več obveznosti, da morajo ustvariti družino.

Ne smemo zanemariti še enega dejavnika – otrok, ki se rodijo v zunajzakonskih zvezah, je bilo leta 2022 v Južni Koreji le dva odstotka. (Povprečje OECD-ja je 40 odstotkov, v Franciji pa se kar 60 odstotkov otrok rodi v zunajzakonski zvezi.) Poroka tako velja praktično za predpogoj, da si par ustvari družino, a tudi število tistih, ki se odločijo za sklenitev zakonske zveze, je v padcu. Tudi za to so za številne glavni razlog vse višji življenjski stroški.

Uradnih podatkov, koliko Južnih Korejcev se je odločilo, da se ne bodo poročili ali imeli otrok, seveda ni. Statistika pa kaže, da je bilo v državi leta 2022 193.000 porok, na vrhuncu leta 1966 pa kar 430.000.

Ironično, Južne Korejke so med najbolj izobraženimi med vsemi ženskami iz držav članic OECD-ja, kljub temu pa ima država največji razkorak v plačah med spoloma in mnogo višji odstotek žensk, ki nikoli ne vstopijo na trg delovne sile od drugih držav. Zaposlenih je namreč za 20 odstotkov manj žensk kot moških. Številni strokovnjaki opozarjajo, da je družba Južne Korejke preprosto postavila pred izbiro – kariera ali družina. In vse več jih daje prednost karieri. Tudi tiste, ki so poročene, se ne želijo odreči službi, ki jih izpolnjuje, ter tečajem in druženjem po njej.

Nekateri kot razlog za to, da želijo ostati brez otrok, navajajo tudi vse večjo nevarnost spletnih kriminalnih dejanj, ki prežijo na ženske, kot so na primer skrite kamere na javnih straniščih, in družba, ki ostaja gluhe za pozive k večji socialni pravičnosti.

Povojni babyboom, nato pa nagovarjanje k majhnim družinam

Kot je za Financial Times zapisal profesor prava na seulski univerzi Jaemin Lee, se je težava z nizko rodnostjo v Južni Koreji začela pojavljati po prelomu tisočletja. Leta 2005 so statistiki presenetili z ugotovitvijo, da je bila tistega leta stopnja rodnosti le 1,2. Takratna vlada je takoj razumela razsežnost te težave in ustanovila odbor za starajočo se družbo in demografsko politiko, ki deluje še danes in še vedno bedi nad nacionalnimi ukrepi. "A kljub vsem prizadevanjem je Južna Koreja dosegla točko, ko je demografska kriza postala težava številka ena, ki jo je treba reševati z izrednimi ukrepi," je dodal.

Po njegovem mnenju so imele kampanje iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja, ki so nagovarjale k majhnim družinam, pomembno vlogo pri zdajšnjih težavah. Njihov slogan takrat je bil: "En otrok na družino je za Korejo še vedno preveč." Kljub temu pa tudi sam kot glavna vzroka za tako nizko rodnost navaja (pre)visoke stroške izobraževanja otrok in krizo na nepremičninskem trgu, saj si mladi pari v strahu pred temi izdatki ne upajo imeti in vzgajati otrok.

Država je nekje do sredine 90. let izvajala programe za nadzor rojstev, ki so bili sprva uvedeni, da bi upočasnili povojno eksplozijo prebivalstva. Država je brezplačno razdeljevala kontracepcijske tablete in kondome v javnih zdravstvenih centrih in moškim, ki so se odločili za vazektomijo, ponudila oprostitev služenja vojske. Podatki Združenih narodov kažejo, da je povprečna Južna Korejka v 50. in 60. letih rodila od štiri do šest otrok, v 70. letih od tri do štiri, v 80. letih pa že manj kot dva.

Še vedno dela četrtina ljudi, ki so starejši od 70 let

Takšne razmere pa vplivajo tudi na drugi konec starostne piramide, na starejše. Kot je poročala revija Time, kar 24,5 odstotka tistih, ki so starejši od 70 let, v Južni Koreji še vedno dela, ta odstotek pa se od leta 2005 stalno povečuje. Med 24,5 odstotka delovno aktivnih je celo polovica takšnih, ki so stari najmanj 75 let. Večina starostnikov opravlja nekvalificirana dela, za katera je dovolj le nekajdnevno učenje, 30 odstotkov jih dela v kmetijstvu, ribištvu in gozdarstvu, 23 odstotkov pa v socialnih storitvah in servisnih dejavnostih.

Leta 2023 je število 70-letnikov prvič v zgodovini države preseglo število 20-letnikov, leta 2044 pa naj bi po napovedih Južna Koreja postala tudi država z najstarejšim prebivalstvom na svetu. Za zdaj je država z največjim deležem starejših še vedno Japonska, saj je tam vsak deseti prebivalec star 80 let ali več, ljudje nad 65. letom pa so že leta 2022 predstavljali skoraj 14 odstotkov delovne sile. Na Kitajskem, za primerjavo, starejši od 60 let predstavljajo približno 20 odstotkov prebivalstva in 8,8 odstotka delovne sile. Tudi Singapur naj bi do leta 2026 postal "superstara družba", saj je stopnja delovne aktivnosti med prebivalci, starimi 65 let in več, že leta 2022 znašala 31 odstotkov. Starajoča družba seveda za vse omenjene azijske države predstavlja več izzivov, med njimi so vse večji stroški zdravstvenega varstva in socialne varnosti.

Pri tem je zanimivo, da je v Južni Koreji upokojitvena starost še vedno 60 let – leta 2017 so jo zvišali z 58 let.