Predsedniku Šiju seveda lahko samo pritrdimo – v zadnjih nekaj letih se je, na primer, pokazalo, da ameriška liberalna demokracija ni tako trdna, kakor smo si mislili v drugi polovici 20. stoletja; da ruska moč ni tako brezzoba, kakor smo si mislili po padcu berlinskega zidu; da bosta računalniška revolucija in globalno segrevanje še bolj, kakor smo si kadar koli mislili, spremenila pogoje za človeka dostojno življenje na vseh celinah.

Seveda pa v ta niz sprememb, ki so zamajale naše razumevanje sveta, spremenila naša pričakovanja glede prihodnosti in vnesla obilo negotovosti v mednarodne odnose, lahko ali celo moramo prišteti še en dejavnik – vsestranski vzpon Ljudske republike Kitajske. Gospodarska in vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj trideset let nezadržno naraščata, s tem pa se, jasno, z vse večjo ostrino postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila? Kaj pravzaprav hoče doseči? Kako si predstavlja idealno urejene meddržavne odnose v 21. stoletju – in kje v kontekstu te ureditve navsezadnje vidi samo sebe?

Ob koncu pekinških olimpijskih iger smo se do odgovorov na ta pereča vprašanja skušali dokopati v pogovoru z Zorano Baković, legendarno zunanjepolitično dopisnico časopisne hiše Delo in morda najboljšo poznavalko Kitajske v postjugoslovanskem prostoru.

Gospa Zorana Baković, že trideset let spremljamo osupljiv vzpon kitajske moči – tako na gospodarskem kakor na vojaškem področju. Sprašujem pa se, kako se ta vzpon potem odraža v kitajski zunanji politiki? Katere cilje zdaj zasleduje vlada v Pekingu? Kam na mednarodnem odru hočejo v prihodnjih nekaj desetletjih postaviti Ljudsko republiko? Bi mogli reči, da težijo k temu, da bi, če parafraziram predsednika Trumpa, Kitajsko zopet naredili veliko?

Glede na to, kar me sprašujete, bi bilo morda najbolj prav, če na začetku prav na kratko spregovorim o zgodovini kitajske zunanje politike oziroma kitajskih stikov z zunanjim svetom. Vrniti se je torej treba v sredino 19. stoletja, ko so v kontekstu opijskih vojn britanske topnjače priplule do kitajskih obal. Pomenljivo se zdi, da je takratni kitajski cesar, Daoguang, prosil svoje dvorske uradnike, naj preverijo, kakšna država pravzaprav je ta Velika Britanija, ali Kitajska sploh meji nanjo in ali bi bilo mogoče vojsko nad Britance poslati kar po kopnem. Iz vsega tega lahko razberemo, da so Kitajci svojo državo, ki ji rečejo osrednje cesarstvo, takrat resnično videli kot umeščeno v samo središče sveta, medtem ko so vse druge šteli za malo pomembne barbare. To po svoje niti ni tako presenetljivo, če pomislimo, da Kitajsko od preostalega sveta ločujejo visoke gore Himalaje na jugozahodu, komaj prehodne puščave na zahodu in severu ter morja na jugu in vzhodu.

Zanimivo pa je, da je tudi v naslednjih letih in desetletjih – v obdobju torej, ko se je Kitajska po tisočletjih vladavine cesarjev preobrazila v republiko, pa tudi še pozneje, ko so oblast prevzeli komunisti pod Mao Zedongom – ostajala večidel zaprta. Dobro, v Maovem obdobju so res skušali skleniti nekaj zavezništev – v tem kontekstu velja posebej izpostaviti tisto s Sovjetsko zvezo pa tudi z nekaterimi državami v razvoju –, vendar se nobeno izmed njih ni dobro končalo. Pravzaprav se zdi, da so ta zavezništva Kitajsko samo še globlje potisnila v nekakšno samoizolacijo.

Čeprav je bila Kitajska navzočnost na mednarodnem odru torej do pred vsega nekaj desetletji skromna, pa je vendarle treba reči, da so že opijske vojne pustile globoko in trajno rano na kitajski kolektivni psihi oziroma v njihovi mentaliteti. Samo pomislite, Kitajska je bila dolga obdobja zgodovine dejansko najmočnejša, najbolj razvita država na svetu, po gospodarski plati je pogosto prekašala vse druge dežele in tako najbrž ni presenetljivo, da so Kitajci svojo državo dolgo šteli za veličastno, nepremagljivo cesarstvo, ki je upravičeno vzvišeno nad vsemi drugimi. Toda potem je to cesarstvo nenadoma, ob svojem prvem pravem stiku z zahodnimi državami, ki so Kitajsko najprej hotele pripraviti do tega, da odpre svoj trg, pozneje pa so si jo prizadevale spraviti v položaj polkolonialne ali že kar kolonialne odvisnosti, doživelo katastrofalno ponižanje.

Vse to je, skratka, treba imeti pred očmi, ko razmišljamo o kitajski zunanji politiki, kakršna se je oblikovala v zadnjih treh desetletjih. Za ta čas lahko mirno rečemo, da je Kitajska zelo aktivna na mednarodnem odru. Prvo polovico tega obdobja ali malo več si je predvsem prizadevala tvorno se vključiti v najrazličnejše mednarodne organizacije, si ustvariti boljšo predstavo o tem, kakšen pravzaprav je ta veliki svet onkraj njenih meja, in spoznati, kdo so njeni prijatelji, kdo pa njeni ... no, ne bom rekla sovražniki, saj sovražnikov v pravem pomenu besede na srečo sploh ni imela, a gotovo je hotela ugotoviti, kdo so njeni rivali.

To je trajalo nekako do leta 2012, ko je oblast prevzel Ši Džinping in postal vodja partije, leto pozneje pa še predsednik države in vrhovni poveljnik vojske. Takrat je na oni strani velikega zidu polagoma začelo prevladovati stališče, da Kitajska sicer je del sveta, vendar njegov zelo specifičen del. Uveljavljati se je začela ocena, skratka, da bi morala Kitajska, ker je pač tako velika, tako številčna, kratko malo narekovati pravila igre. Tako imamo danes opravka z državo, ki goji visokoleteče ambicije postati svetovna velesila številka ena, pri čemer pa, zanimivo, obstoječega mednarodnega reda ne želi po vsej sili razrušiti ali preobrniti na glavo, temveč ga skuša le prilagoditi ali prekrojiti po svojem okusu. In prav to je tudi v jedru današnje kitajske zunanje politike – pa naj gre za mednarodno trgovino, za mednarodno pravo, za boj s pandemijo, za spopadanje z raznovrstnimi gospodarskimi, energetskimi in okolijskimi krizami, ki pretresajo svet, ali za vzpostavljanje mednarodnih varnostnih mehanizmov.

Je pa k temu najbrž treba dodati, da v operativnem smislu lahko prepoznavamo več obrazov kitajske zunanje politike. Enega lahko vidimo v njenem odnosu do ZDA, kjer Kitajska zase terja položaj enakopravne sogovornice oziroma status Ameriki enakovredne sile, česar pa ji ZDA seveda nočejo dati – ne danes ne jutri. Spet drugače pa se obnaša v razmerju do drugih delov sveta. Ko gre za njene odnose z Evropo, Japonsko in drugimi razvitimi državami, se Kitajska nespregledljivo obnaša kot močenjša partnerica, ki se dobro zaveda, da smo vsi skupaj odvisni od nje – pa čeprav si očitno želi nadaljnjega tvornega sodelovanja. No, spet tretji kitajski obraz pa lahko prepoznavamo v kontekstu njenih odnosov s tako imenovanim tretjim svetom. Tu Kitajski pride prav, da že desetletja govori o sami sebi kot o največji državi v razvoju, spričo česar se potem drugim takim državam razmeroma uspešno predstavlja kot skrben starejši brat, ki nesebično daje pomoč in odpira svoj domači trg za proizvode, ki prihajajo iz dežel tretjega sveta. Obilo, jasno, tudi vlaga v te države, vse to pa počne tako, da ni nikakršnega dvoma – Kitajska je absolutno superiorni partner.

Ko govorite o kitajskih vlaganjih v deželah globalnega juga, nemudoma pomislim na njihove investicije v Afriki, kjer v številnih državah gradijo pristanišča, železnice in ceste, kjer vlagajo v razvoj rudnikov pa tudi kjer so zakupili ogromne površine obdelovalne zemlje in zdaj pridelujejo hrano za kitajski trg. Ampak po drugi strani lahko vidimo, da te gospodarske investicije spremlja tudi gradnja kitajske vojaške infrastrukture. V Džibutiju, na primer, je Ljudska republika že pred skoraj šestimi leti ustanovila pomorsko bazo, od koder je mogoče nadzirati južni vstop v Rdeče morje, za nameček pa še severne vode Indijskega ocena. In če je verjeti ameriškim virom, naj bi prav zdaj potekala sklepna pogajanja med Ljudsko republiko in Ekvatorialno Gvinejo, ki bodo azijski velesili omogočila gradnjo prve mornariške baze v Atlantiku. V Pekingu so sicer dolga leta zagotavljali, da Kitajska išče pot k miroljubnemu razvoju v prid vsega človeštva, a kako potem razumeti take novice?

Najprej se je treba vprašati, ali se država z milijardo in štiristotimi milijoni prebivalcev, država s površino 9.6 milijonov kvadratnih kilometrov, država, ki se ponaša z drugim največjim gospodarstvom na svetu – njen BDP se na letni ravni zdaj približuje že 18000 milijardam dolarjev –, sploh lahko obnaša neagresivno? Vprašanje je toliko bolj na mestu, če pomislimo, da Kitajska nikakor nima dovolj ne domačih surovin, ne kmetijskih obdelovalnih površin, ne energetskih, ne vodnih virov. Vse te stvari mora pač iskati oziroma si jih zagotoviti v deželah onkraj svojih meja. To pomanjkanje pa se, razumljivo, prevaja oziroma spreminja v težko varnostno vprašanje. Kitajska, ki bi nekega dne ne mogla več uvažati nafte, bi se nemudoma znašla v velikih težavah.

Zaradi vsega tega Kitajska preprosto mora segati onkraj svojih meja z vsemi orodji, ki jih ima na voljo, tudi z vojaško močjo torej. Le tako namreč lahko zavaruje nemoten dostop do vseh teh surovin, brez katerih razvoj, kakršnega ima sicer v načrtu, kratko malo ne bo mogoč. Natanko v ta kontekst je po mojem mnenju treba tudi umestiti gradnjo kitajskih vojaških oziroma pomorskih oporišč po svetu. V tem smislu bi rada opozorila še na že precej staro misel njihovega pokojnega premiera, Zhou Enlaija, ki je pred pol stoletja izjavil, da se varnost tako velike države, kot je Kitajska, pač zagotavlja tisoč kilometrov stran od njenih meja. Če Kitajska ne bo poskrbela za nemoten dostop do vseh surovin, ki ji manjkajo, bo na kocko postavila svoj gospodarski razvoj, to pa bi kaj hitro ogrozilo tudi družbeno in politično stabilnost dežele na oni strani velikega zidu. Položaj je toliko bolj zapleten, ker se kitajska odvisnost od energentov, hrane in podobnega iz leta v leto povečuje.

Ironija je, da se celo tiste stvari, ki jih ima Kitajska v obilju in ki predstavljajo enega izmed temeljev njene današnje moči – recimo 3000 milijard dolarjev deviznih rezerv –, lahko hitro spremenijo v njeno novo Ahilovo peto. Pri tolikšnih deviznih rezervah je namreč jasno, da Kitajska del tega denarja preprosto mora nekam investirati. Za to pa, kajpada, potrebuje preostali svet. Od sveta je odvisna tudi, ko gre za izvoz – nekdo pač mora kupiti njene proizvode, če hoče še naprej gospodarsko rasti. Tako so voditelji v Pekingu spoznali, da Kitajska kratko malo mora biti navzoča v deželah onkraj lastnih meja in da si mora prizadevati, da bi bil ta svet, kolikor je le mogoče, stabilen. Objektivno gledano torej Kitajska nima veliko drugih možnosti, kakor da se opira tudi na svojo vojaško moč.

Zato lahko vsi skupaj pričakujemo, da bomo v prihodnje vse pogosteje videvali očitna znamenja njene oborožene navzočnosti. Drži pa, seveda, da bo tega največ v njej bližnjih regijah, saj je natanko v teh predelih sveta v zadnjem času tudi najbolj povečala svoj angažma. No, saj, kaj drugega pa naj stori? – Če so se, na primer, Američani umaknili iz Afganistana, ki tako ali tako meji na Kitajsko, Peking mora navezati stike s talibani. Z njimi se sicer ni prav enostavno pogajati, ampak Kitajska mora paziti, da bi slučajno ne postala nova tarča kakšnih ekstremističnih skupin, ki jih je na svetu še vedno kot listja in trave. Skratka: kitajska vojaška ... ne bom rekla ekspanzija, ampak kitajski vojaški nastop na določenih geopolitičnih nevralgičnih točkah ... to je kratko malo neizbežno.

Pravite, da si Kitajska želi stabilnosti in miru v mednarodnih odnosih – le tako naj bi se, če sem vas dobro razumel, lahko še naprej razvijala, le tako se naj bi se krepila njena gospodarska moč in blagostanje njenih državljanov. In če je ta mir treba podpreti tudi z oboroženo silo, je Peking pripravljen to tudi storiti. To se sicer sliši dovolj logično, ampak kako potem razumeti kitajsko rožljanje z orožjem okoli Tajvana? Saj Peking menda razume, da se vsakokrat, ko pošljejo svoja letala v zračni prostor nad Tajvanom, jastrebom v Washingtonu dvigne krvni pritisk. Čemu torej zavestno hitijo v konfrontacijo z ZDA? Je oblast nad Tajvanom simbolno tako zelo pomembna za Peking, da je zaradi prestiža pripravljen na maksimalno tveganje, ali pa gre raje za strateški premislek, skladno s katerim hoče Ljudska republika nadzorovati tiste pomorske poti, po katerih se ključni ameriški zaveznici v vzhodnoazijskem prostoru, Južna Koreja in Japonska, oskrbujeta z energenti in drugimi surovinami, in tako dodatno oslabiti geostrateško moč Združenih držav?

Pravzaprav je vse, kar ste omenili, v igri. Tajvan predstavlja tisto točko, na kateri se odloča o kitajski prihodnosti oziroma, da ne bom zdaj zvenela preveč patetično, na kateri se odloča o kakovosti kitajske prihodnosti. Od tega, kaj se bo zgodilo s Tajvanom, je namreč odvisno, ali se bo Kitajska izkazala za velesilo, ki je obsojena na večno drugo mesto, ali pa bo dejansko mogla narekovati pravila igre v globalnem merilu.

A bodiva določnejša. Dobro vemo, kako je tako imenovano tajvansko vprašanje sploh vzniknilo. Ko so leta 1949 komunisti pod Mao Zedongom zmagali v državljanski vojni, se je del poražene kuomintanške vojske s Chiang Kaishekom na čelu umaknil na Tajvan, ki so ga morali Japonci štiri leta prej, po porazu v drugi svetovni vojni, vrniti Kitajcem. No, ob koncu državljanske vojne so bile Maove čete tako izčrpane, da novo-razglašena ljudska republika preprosto ni mogla izpeljati še logistično izjemno zahtevne invazije čez ožino, ki Tajvan ločuje od azijske celine. Ko so torej Mao in njegovi pribočniki razpravljali, kaj storiti z otokom, so – tudi pod vtisom korejske vojne, ki je izbruhnila leta 1950 – navsezadnje spoznali, da tajvanskega oreha ne bo moč streti čez noč. Pravzaprav so ocenili, da tega vprašanja ne bo mogoče razrešiti prej kakor v stotih letih. No, zdaj pa le preračunajte – od leta 1949 je minilo že skoraj tri četrt stoletja, ura neizprosno tiktaka in Pekingu ne ostaja več prav veliko časa.

Kako zelo se kitajskim oblastem pravzaprav mudi, lahko spoznate, ko ugotovite, da v prav vseh dokumentih komunistične partije črno na belem piše, da je temeljna dolžnost partijskega vrha poskrbeti za vrnitev Tajvana v, kot se radi izrazijo, naročje domovine, se pravi pod izključno suverenost Pekinga. Znano je, da naj bi se to zgodilo – pa če tako povsem eksplicitno piše v teh dokumentih ali ne – najpozneje do leta 2049, to je najpozneje sto let po ločitvi Tajvana od preostale Kitajske, združene pod vodstvom komunistične partije. Katerikoli kitajski voditelj, ki bi si nehal naprezati v tej smeri, bi torej obveljal za grešnika, krivega pred zgodovino samo. K temu vtisu pomembno prispeva tudi precej ekstremna doktrina suverenosti, ki jo že dolgo zagovarjajo kitajske oblasti in po kateri kratko malo nikoli ni mogoče pristati na izgubo niti pedi državnega ozemlja. In, seveda, na zemljevidih, ki jih rišejo v Pekingu, kitajska državna meja vselej poteka vzhodno od Tajvana.

No, zanimivo se zdi, da je na oni strani velikega zidu v zadnjem času mogoče slišati tudi nekatere glasove, ta hip sicer precej osamljene, ki trdijo, da bi na podoben način morali risati tudi državne meje na severu, tako da bi – vsaj na zemljevidih – tudi Mongolija, ki je bila del Kitajske vse do padca cesarstva in vzpostavitve republike na začetku 20. stoletja, spet sodila pod suverenost Pekinga. To v zvezi z Mongolijo sicer omenjam bolj kot zanimivost, ampak glede Tajvana pa prav gotovo ni šale; v očeh Ljudske republike Kitajske status otoka namreč funkcionira kot nekakšen simbolni lakmusov papir, ki pove, ali je država na pravi poti ali ne. Če bi Kitajska sprejela tajvansko samostojnost, bi to Kitajci sami razumeli kot neizpodbiten dokaz, da je njihova država pravzaprav v zatonu.

Je pa to seveda le ena razsežnost tajvanskega vprašanja. Tu gre tudi za tekmovanje z ZDA in drugimi močnimi državami v vzhodnoazijskem prostoru, predvsem z Japonsko. Če namreč pogledate, kje je Tajvan na zemljevidu, boste hitro uvideli, da natanko ob tem otoku poteka večina morskih poti, po katerih v deželo vzhajajočega sonca prihajajo življenjsko pomembni energenti in druge surovine, ki jih Japonska premore še bistveno manj kakor Kitajska, zaradi česar je tretje največje gospodarstvo na svetu seveda še prav posebej ranljivo. Analitiki ocenjujejo, da ladje, ki plujejo po Južnem kitajskem morju pa mimo Tajvana in nato naprej na sever, proti Japonski, vsako leto prepeljejo za približno 5000 milijard dolarjev strateško ključnih surovin in drugega blaga. To pomeni, da geostrateškega pomena otoka skorajda ni mogoče predimenzionirati, to pa vam lahko tudi pove, zakaj je Tajvan, ki je v primerjavi s celinsko Kitajsko tako po površini kakor po številu prebivalcev pravi palček, tako zelo pomemben.

Otok sicer že vse od leta 1949 uživa ameriško vojaško in gospodarsko podporo in na vrhuncu hladne vojne je Mao o Tajvanu govoril kot o nepotopljivi ameriški letalonosilki, s pomočjo katere Združene države pritiskajo na Ljudsko republiko Kitajsko, jo izsiljujejo. No, to se je začelo počasi spreminjati, ko je leta 1972 Henry Kissinger presodil, da Amerika nikoli ne bo zmagala v hladni vojni, če Ljudske republike Kitajske ne pridobi na svojo stran, če je torej dokončno ne obrne proti Sovjetski zvezi, s katero je bila Kitajska tako ali tako v precej napetih, vse prej kot prijateljskih odnosih. Šele v kontekstu tega preobrata v ameriški zunanje-politični doktrini so zahodne države potem kot zakonitega predstavnika Kitajske prepoznale vlado v Pekingu in ji, na primer, omogočile vstop v Organizacijo združenih narodov. Pred tem so, jasno, za legitimno zastopnico celotne Kitajske štele vlado v Tajpeju. Tajvan je tako, kot vemo, izgubil mednarodno priznanje, ne pa tudi drugih oblik ameriške podpore, zahvaljujoč katerim otok vendarle ostaja v tistem statusu quo, ki se je vzpostavil že ob koncu 40-ih let prejšnjega stoletja.

Zdaj se nemara sprašujete, kaj natanko je ta status quo? Gre za to, da so do nedavna vsi bilateralni odnosi med Pekingom in Tajpejem potekali v okviru nekega prav posebnega razumevanja, saj sta obe vladi govorili o eni sami Kitajski. Ko je govorila tista komunistična v Pekingu, je govorila, kakor da pod njeno suverenost sodi tudi Tajvan. In obratno. Ko je govorila kuomintanška vlada v Tajpeju, je govorila, kakor da pod njeno pristojnost sodijo tudi vsa neznanska prostranstva Ljudske republike Kitajske. No, ker pa je že davno postalo očitno, da kuomintanške sile, ki so se leta 1949 zatekle na Tajvan, nikoli ne bodo mogle vojaško poraziti Ljudske republike, in ker je na Tajvanu demokracija, taka čisto prava, resnično delujoča demokracija, politični nasledniki Čanga Kaj-Šeka prebivalcem Tajvana ne morejo več prav veliko ponuditi. Pravzaprav tajvanske volivce danes nagovarjajo z eno samo obljubo: če bo Kuomintang na oblasti, zagotovo ne bo prišlo do vojne. Glede tega imajo najbrž kar prav, saj Peking res brez posebnih težav tolerira tiste politične sile na Tajvanu, ki – vsem drugim ideološkim razlikam navkljub – otok navsezadnje vidijo kot del ene same, celovite Kitajske.

Ampak zdi se, da ta argument, na katerega v tajvanskem notranje-političnem življenju stavi Kuomintang, v očeh večine tamkajšnjih volivcev preprosto ni več dovolj prepričljiv. Tisti Tajvanci, ki so se na otoku rodili in na njem odrasli – pa čeprav so nemara njihovi starši na Tajvan prišli šele leta 1949 s Čang Kaj-Šekom –, so namreč sčasoma razvili prav posebno, tajvansko identiteto. Če jim, na primer, rečete, da so pravzaprav Kitajci, da je uradno ime njihove države Republika Kitajska in da so neločljivo povezani s tisto Kitajsko na zahodni strani tajvanske ožine, vas bodo precej debelo pogledali. Kitajska je za njih slej ko prej nekaj oddaljenega, tujega. Sebe pač vidijo predvsem kot Tajvance, imajo novo identiteto in zdi se, da v njihovem imenu govorita predsednica Caj Ingven in njena Demokratsko-progresivna stranka.

No, to pa je tisto, česar se voditelji v Pekingu kar najbolj bojijo. Dokler je vlado v Tajpeju vodila generacija ljudi, katerih identiteta je bila – njihovemu zagrizenemu antikomunizmu navkljub – neločljivo povezana s celinsko Kitajsko, je partijsko vodstvo Tajvan še lahko toleriralo. Zdaj, ko je vajeti oblasti in družbene moči na otoku prevzela drugačna generacija, pa so resnično zaskrbljeni. Najbolj jih je strah, da bi na Tajvanu izvedli referendum, na katerem bi ljudje glasovali, ali naj se otok uradno še naprej imenuje Republika Kitajska, ali pa naj se tudi de iure preimenuje v Republiko Tajvan. Strah jih je seveda zato, ker zadnje čase tako rekoč vse raziskave javnega mnenja kažejo, da bi se več kot 60 odstotkov volivk in volivcev opredelilo za preimenovanje.

Če torej potegnem črto pod vse, kar sem povedala, hitro postane očitno, da je zaradi Tajvana partijsko vodstvo v Pekingu pod strahotnim pritiskom. In to z vseh strani. Po eni strani čutijo pritisk od znotraj, saj državljani in državljanke Ljudske republike sami pričakujejo, da se bodo zgodovinske sanje naposled uresničile in se bo Tajvan torej vrnil pod suverenost Pekinga. Po drugi strani na kitajske voditelje pritiskajo tudi Američani in Japonci, ki sporočajo, da za nobeno ceno ne bodo dovolili združitve Tajvana s celinsko Kitajsko. No, potem pa je tu, kot rečeno, še Tajvan sam, kjer se procesi izgradnje identitete razvijajo v smer, ki je natanko nasprotna tisti, ki bi si jo Kitajska želela videti.

Položaj okoli Tajvana je torej sila zapleten, sil, ki tu kljubujejo Ljudski republiki, pa očitno ne manjka. Mislil bi si, da v takih okoliščinah Kitajska potrebuje močne zaveznike, in večina ljudi bi najbrž rekla, da je enega resnično močnega in pomembnega zaveznika Peking tudi našel – Moskvo. Ob Putinovem obisku v Pekingu ob začetku olimpijade smo videli dobro usklajen nastop obeh državnih voditeljev. Pa vendar se mi zdi, ko si ogledujem zemljevid Azije, da to zavezništvo morda le ni tako trdno, kakor se na prvi pogled zdi … Zdi se mi namreč, da bi se lahko ob vprašanju prevladujočega vpliva v post-sovjetskih, srednjeazijskih državah med obema silama tudi zaiskrilo. Še več: sumim, da bi se kdaj v prihodnje lahko celo zastavilo vprašanje suverenosti nad Sibirijo, saj nisem prepričan, da ima Moskva – pač v luči zelo slabih demografskih trendov v Rusiji – ta prostranstva pod tako trdnim nadzorom, da bi lahko zaustavila prodor kitajskega kapitala in kitajskih državljanov v Sibirijo. Kako pa vi vidite odnose med Pekingom in Moskvo?

To je tipičen zakon iz koristi, ki bo trajal, vse dokler bo obstajala še tretja stran, ki ogroža tako Rusijo kakor Kitajsko, ali, če se hočete drugače izraziti, ki tako eni kakor drugi državi preprečuje izpolnitev imperialnih ambicij. Ko torej govorimo o Ameriki, lahko pričakujemo, da bosta Rusija in Kitajska delovali v tandemu. Po potrebi bosta, na primer, z vetom blokirali ameriške pobude v Varnostnem svetu ZN-a. Nazadnje se je to zgodilo prav pred kratkim, ko so v senci serije raket, ki jih je izstrelila Severna Koreja, Združene države terjale uvedbo sankcij proti petim visokim funkcionarjem Kimovega režima. Kitajska in Rusija sta v Združenih narodih delovali usklajeno tudi, ko je šlo za Sirijo. Državi dobro sodelujeta tudi na številnih drugih področjih, kjer se njuni interesi ne prekrivajo.

Moj vtis je, da je to sodelovanje možno, ker je Kitajska sila v vzponu, pri čemer pa se je njen vzpon komaj šele začel in tako njeno primarno interesno območje ne sega predaleč onkraj geografskih meja vzhodne Azije. Rusija je, nasprotno, sila v zatonu, ki na vse načine skuša preobrniti ta trend in ponovno zavzeti svoj nekdanji globalni položaj, pri čemer je glavnina njene pozornosti in njenih prizadevanj usmerjena proti Zahodu. To, drugače rečeno, pomeni, da se Rusija predvsem posveča Krimu in Ukrajini, razmeroma malo pa se vpleta v dogajanje na daljnem vzhodu. In dokler bo tako, je Kitajska pripravljena negovati odnose z Rusijo – pa čeprav ji ni niti malo všeč, kar počne Vladimir Putin.

Dovolite, da spomnim, kako je ruski predsednik leta 2008 prišel v Peking na slovesno odprtje poletnih olimpijskih iger in svoje gostitelje obvestil, da je pravkar začel vojno v Južni Osetiji oziroma Gruziji. Za Kitajce je bilo to zelo neprijetno presenečenje. Pa tu ni šlo le za nečimrno užaljenost, ker je Kremelj izkoristil pekinške igre kot nekakšen paravan, za katerim je prikril svoj kavkaški poseg, ne, šlo je tudi ali celo predvsem za to, da je ključna doktrina, ki jo v zunanji politiki zagovarja Kitajska, doktrina državne suverenosti. Mednarodno priznane državne meje so za vlado v Pekingu malodane svete; so nedotakljive in nespremenljive. Zato Kitajske tudi malo ne mika, da bi Putinu rekla: "Prav imaš, Krim je tvoj," pa čeprav sicer scela deli rusko prepričanje, da je treba Natovo širjenje na vzhod preprečiti oziroma ustaviti. A ponavljam, nasprotovanje Natu je eno, nekaj povsem drugega pa je podpora Putinu, ko bi se ta odločil spustiti se v novo vojaško avanturo, podobno tisti v Gruziji ali na Krimu. V tem smislu res velja podčrtati, da Kitajska nikoli ni eksplicitno podprla oziroma uradno priznala ruske aneksije Krima.

Toliko torej o kitajskem odnosu do ruske politike v vzhodni Evropi, zdaj pa poglejva še k tistim točkam na zemljevidu, kjer se ruski in kitajski interesi prekrivajo ali počasi celo že prerivajo. Najprej je tu za zdaj še mirno tekmovanje med obema silama za vpliv v Srednji Aziji. Kolikor je mogoče presoditi takole, s strani, se mi zdi, da bi se tu stvari kdaj v prihodnje lahko tudi še zaostrile, a ker v Kremlju ta hip gledajo predvsem proti zahodu, ta problem zaenkrat ostaja bolj ali manj latenten. Poglejte, na primer, Kazahstan. To je država, ki je v zadnjem času močno povečala obseg sodelovanja s Kitajsko. Na tem ni seveda nič presenetljivega, saj si brez Kazahstana – pač zaradi njegove geografske lege tik ob kitajski zahodni meji – pravzaprav ni mogoče predstavljati uspeha pobude pasu in ceste, tega orjaškega projekta posojil, investicij in gradenj, s katerimi bi Peking rad prometno, trgovinsko in industrijsko tesno povezal vzhodnoazijski prostor z zahodno Evropo. Kitajska je, skratka, v minulih letih ogromno vložila v Kazahstan. Od te države kupuje tudi enormne količine energentov. Vse to pa pomeni, da si Kitajska vroče želi, da Kazahstan ostane mirna in stabilna država.

In vendar smo januarja ob tamkajšnjih krvavih nemirih lahko opazili, da so se kazahstanski oblastniki po pomoč obrnili na Rusijo oziroma, natančneje rečeno, na Organizacijo dogovora o skupni varnosti, se pravi na vojaško povezavo pod nespornim ruskim vodstvom. To je pomenljivo zato, ker bi se bili prav tako lahko obrnili na Šanghajsko organizacijo za sodelovanje, v kateri pa si Rusija vpliv deli s Kitajsko. Očitno je torej, da si Rusi nikakor ne želijo, da bi Kitajci gospodarsko sodelovanje s tem delom sveta nadgradili še z neposredno vojaško prisotnostjo.

No, Kitajci so ta razvoj dogodkov opazovali molče; vse kaže, da so za zdaj Putinu pripravljeni prepustiti zoprne naloge, kot je zatiranje regionalnih nemirov s puško in pendrekom, ampak pozornim opazovalcem seveda ni ušlo, da je Ši Džinping potem že 25. januarja sklical vrh med Kitajsko in srednjeazijskimi državami. Na tem vrhu je Kitajska svojim srednjeazijskim partnericam donirala 50 milijonov doz cepiva. Izrazila je tudi željo po poglobitvi gospodarskega sodelovanja in napovedala nove obsežne investicije v teh državah. Očitno so torej v Pekingu presodili, da lahko svoj vpliv v regiji bistveno okrepijo tudi brez neposredne vojaške navzočnosti. Ta premislek se zdi tehten – toliko bolj seveda, ker kitajska vlada pravilno ocenjuje, da Rusija gospodarsko ni dovolj močna, da bi se lahko zares kosala s Kitajsko, ko gre za to, da potencialnemu zavezniku namesto palice ponudiš korenček.

Zdaj pa se posvetiva še potencialnemu rusko-kitajskemu rivalstvu na skrajnem vzhodu azijske celine. Tam so se v zadnjem času odnosi med obema silama sicer nekoliko pomirili, ker ni videti, da bi Rusija še naprej z vso resnostjo gojila tiste stare načrte o gradnji novih, velikih pristanišč na svojih daljnovzhodnih obalah, pristanišč, s pomočjo katerih bi postali ruski energenti in druge surovine bistveno lažje dostopni na pacifiških trgih. Vseeno pa so se številni Rusi začeli nelagodno spraševati, kako pravzaprav interpretirati dejstvo, da vsako leto v rusko pacifiško primorje prihaja živet in delat vse več Kitajcev. Zanimivo je, da se tudi na oni strani velikega zidu zadnje čase vse večkrat spomnijo, da so bili kraji južno od velike reke Amur, ki sicer že vse od sredine 19. stoletja pripadajo Rusiji – tu govorim o pomembnih mestih, kot sta Habarovsk in Vladivostok –, nekoč pravzaprav del Kitajske.

Če se zdaj spomnite, kaj sem govorila o kitajski strogi doktrini državne suverenosti, to je, da se nihče nikoli ne sme polastiti niti koščka kitajske zemlje, tedaj lahko razumete, da bi tudi tu nekega dne lahko prišlo do težav med obema velikima državama. Rusi se tega sicer dobro zavedajo, ampak po vsem sodeč nimajo dovolj ljudi, dovolj prebivalcev, s katerimi bi zdaj gosteje poselili to območje in ga tako "demografsko" zavarovali pred potencialnimi kitajskimi apetiti. Ko se torej Kitajci v vse večjem številu "vračajo" v te kraje, tam kupujejo obdelovalno zemljo, odpirajo gospodarske obrate, začenjajo, skratka, tam živeti, si vse več ruskih analitikov zastavlja vprašanje, kdaj bo napočil trenutek, ko bo Kitajska rekla: "Poslušajte, to je v bistvu naša zemlja, mi smo jo poselili, mi jo obdelujemo in zdaj bi jo radi dobili nazaj." Tudi tu bi se torej kdaj v prihodnje lahko zaiskrilo med Rusijo in Kitajsko, ampak konflikt na tej nevralgični točki ostaja pritajen in o njem danes ne slišimo tako rekoč ničesar.

Doslej sva govorila o Kitajski in njenih povezavah z afriškimi državami pa z Japonsko, Ameriko in Rusijo, ničesar pa še nisva rekla o Evropski uniji. Zato me seveda zanima, kako si v Pekingu predstavljajo razvoj nadaljnjih odnosov z Brusljem?

V Pekingu so bili sicer vselej naklonjeni poglabljanju evropskih integracijskih procesov, saj tudi Kitajska sodi med tiste države, ki si želijo, da bi obstajala ena sama telefonska številka, ki jo je treba zavrteti, da bi izvedeli, kaj si o tem ali onem mednarodnem problemu mislijo v Evropi. Zdajšnja, multilateralna narava organiziranosti EU-ja pa Kitajcem ni prav pogodu; zato povečini stavijo na bilateralne odnose. Ker se v Bruslju nikakor ne morejo dogovoriti o resnično enoviti trgovinski politiki celotne Unije, pa tudi zato, ker ni videti, da bo v dogledni prihodnosti ratificiran sporazum o investicijah med Unijo in azijsko velesilo, je za Kitajce enostavneje in pametneje, če se pogajajo z vsako evropsko državo posebej.

No, to ni čisto res – Kitajska se je namreč pred časom odločila, da se bo z državami srednje in vzhodne Evrope pogovarjala v kontekstu skupne platforme 16+1, ki se je nato s pristopom Grčije preimenovala v 17+1, a je lani maja, po umiku Litve, ponovno postala 16+1. Kakorkoli že, za tak kitajski pristop obstaja več razlogov. Prvi je slej ko prej ta, da so v Pekingu ocenili, da so v tej združbi predvsem revnejše države stare celine, ki sicer krvavo potrebujejo novih investicij, če hočejo razviti svojo večidel zastarelo gospodarsko in prometno infrastrukturo, a težje kakor države evropskega zahoda privabljajo mednarodne vlagatelje. Po drugi plati pa je kitajska vlada pričakovala, da bo lažje našla skupni jezik z državami, ki so v preteklosti izkusile socializem, kakor pa s tistimi, ki so se med hladno vojno znašle na zahodni strani železne zavese.

Sprva je kazalo, da je Kitajska dobro prebrala položaj, da torej platforma 16+1 resnično omogoča substancialno poglabljanje sodelovanja med azijsko velikanko in staro celino in da se bodo tudi v zahodnoevropskih državah, ko bodo videli, kakšne sadove pravzaprav žanje vzhodna Evropa, zahvaljujoč sodelovanju s Kitajsko, naposled ogreli za poglobitev stikov s Pekingom. Na tem mestu bi posebej poudarila, da Kitajska platforme 16+1 nikakor ni hotela uporabiti, da bi z njo tako ali drugače razbijala Evropsko unijo. Veste, kitajski odnos do EU se vendarle dovolj opazno razlikuje od ruskega. Kitajska bi rada sčasoma postala pomembna igralka na evropskem zahodu in v tem smislu je vzhodno Evropo videla kot nekakšna vrata, ki vodijo naprej proti zahodu. V Pekingu so razmišljali nekako takole: "Če, na primer, hitro, učinkovito in kakovostno zgradimo most na Pelješac, če tako torej dokažemo, da Kitajska zares premore znanje in dosega standarde, ki jih Evropejci pričakujejo, tedaj nas bodo tudi na zahodu EU-ja v bodoče angažirali pri gradnji primerljivih projektov."

Za nameček so se vsi ti gradbeni projekti na vzhodu stare celine, tako v članicah kakor ne-članicah Unije, odlično vklapljali v širšo kitajsko vizijo, povezano s pobudo pasu in ceste. In kaj natanko je ta pobuda? – Najprej se morate zavedati, da je Evropa poleg ZDA – oziroma takoj za njimi – najpomembnejša trgovinska partnerica Kitajske. Ko, na primer, slišite, da ima Kitajska več kot 3000 milijard dolarjev deviznih rezerv, se morate zavedati, da je ogromen del te zaloge ustvarila na teh dveh tržiščih, na ameriškem in evropskem. Poleg tega v Evropi kupuje tehnologije, ki jih sama še ne zna razviti. V tem kontekstu je treba opozoriti, da so Kitajci kupili kar nekaj evropskih podjetij, ki se ubadajo z razvojem robotike. Prav tako ne gre spregledati, da imajo številne kitajske gospodarske družbe, tudi tiste največje, najpomembnejše, svoje razvojne oddelke locirane v Evropi; razvojni center Huaweija je, na primer, stacioniran v Franciji. Vse to pa pomeni, da ima azijska velikanka od Evrope večstransko korist, ki je v tej fazi njenega razvoja ključnega pomena. Pobudo pasu in ceste lahko torej razumemo kot resnično daljnosežen, z vseh strani natančno pretehtan predlog, ki naj Kitajsko še tesneje poveže z najrazvitejšimi regijami Evropske unije in pomaga vzpostaviti enovit evro-azijski ekonomski prostor. Ampak, zanimivo, ko je Kitajska predstavila svojo iniciativo, se je pokazalo, da Evropska unija ne ve, kako nanjo odgovoriti.

Mislim, da je evropsko zadrego treba razumeti na temle ozadju: Kitajska pričakuje, da bo levji delež gradbenih projektov, ki bi jih bilo v kontekstu pobude pasu in ceste treba izpeljati, pripadel tistim podjetjem, ki bodo na mednarodnem natečaju ponudila najboljšo – se pravi: najnižjo – ceno. To pa bi bila, jasno, prav kitajska podjetja, ki niso le orjaška, temveč jih – tega sicer ne vemo "uradno", vseeno pa to lahko mirno predpostavimo – vse po vrsti subvencionira njihova vlada, spričo česar bi na omenjenih razpisih njihovi evropski konkurenti ne imeli prav nikakršnih možnosti. In ker EU ne favorizira združevanja svojih podjetij v nekakšne mega-korporacije, ki bi še utegnile biti konkurenčne kitajskim – v tem kontekstu bi vas prav na hitro spomnila, kako je propadla ideja, da bi se nemški Siemens pri gradnji železnic in proizvodnji vlakovnih kompozicij povezal z enim izmed francoskih podjetij, saj si Unija ne želi, da bi takšni industrijski giganti s trga zrinili vsa manjša podjetja –, se je Evropejcem navsezadnje posvetilo, da pravo sodelovanje med Kitajsko, kakršna je danes, in Unijo, kakršna je danes, preprosto ni možno. Kakor stvari stojijo, bi EU Kitajski lahko kvečjemu odstopila projekte, odstopila tržišče oziroma ji dovolila, da projekte izvaja pod svojimi pogoji, kar bi seveda pomenilo, da bi Kitajci na evropska tla pripeljali svoje inženirje, svoje delavce, svoj gradbeni material in tako dalje.

Zato na prihodnost odnosov med Evropsko unijo in Kitajsko ne gledam s pretiranim optimizmom. Mislim, da se ne bodo bistveno poglobili. Tako, kot je ta hip, je najbrž največ, na kar sploh lahko realistično računamo. Še verjetneje pa je, da se bo v odnosu do Kitajske EU začela zapirati in da bo vse pogosteje prihajalo do kratkih stikov med obema silama. In to ne le glede že znanih vprašanj, ki nas razdvajajo, se pravi glede Šindžjanga, kršitev človekovih pravic ali odpiranja tajvanskih predstavništev.

Ta moj pesimizem glede evropsko-kitajskih odnosov pa izrašča še iz enega preudarka: EU kot celota pa tudi posamezne države članice so od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej vzpostavile obsežno blagovno menjavo s Kitajsko, ogromno pa je bilo tudi neposrednega vlaganja – v prvih letih so seveda predvsem Evropejci investirali na Kitajskem, no, v zadnjem času pa so se kapitalski tokovi nekoliko obrnili in tako smo bili priča povečanim kitajskim vlaganjem na stari celini. Vse to se je zgodilo, ne da bi se evropske države pri tem kaj prida ozirale na ZDA, ki so Evropejce pozivale, naj to sodelovanje vsaj omejijo, če že nočejo uvesti sankcij zoper deželo na oni strani velikega zidu (poleg tistih, seveda, ki so jih v povezavi s prodajo orožja tako ali tako razglasili leta 1989 po pokolu na Tiananmenu in veljajo še danes). Evropejci so, skratka, dolgo ostajali gluhi za ameriške pozive, saj je bilo v njihovem neposrednem interesu, da se ekonomsko-gospodarsko sodelovanje med staro celino in Kitajsko razvija naprej. Ampak v zadnjih nekaj letih je Amerika vsemu svetu dala zelo jasno vedeti, da je Peking njen poglavitni rival, spričo česar od svojih zaveznic zdaj pričakuje, da to v svojih povezavah s Kitajsko tudi upoštevajo. V nasprotnem primeru – so še zagrozili v Washingtonu – bo Amerika Evropi odtegnila svojo vojaško oziroma varnostno zaščito. To bi staro celino seveda pahnilo v težak in nevaren položaj, ko bi se morala sama soočati s svojimi rivali oziroma, natančneje rečeno, evropske države bi nenadoma morale bistveno povečati vlaganje v lastno obrambo, to pa bi postavilo pod vprašaj nadaljnjo proračunsko vzdržnost evropskih socialnih programov. Lep, blag evropski način življenja, kakršnega smo poznali doslej, bi bil, skratka, ogrožen.

Očitno je torej, da se položaj vse bolj zapleta. Kitajska, ki si gotovo želi zariti klin med Evropo in Ameriko, sicer odločno poziva Evropsko unijo, naj zunanjo politiko vodi neodvisno od Združenih držav in Evropejcem tudi vztrajno dopoveduje, da so pomembna sila, ki lahko razvije svojo lastno geopolitično doktrino, vendar pa mislim, da to ni zares možno. No, je možno, ampak cena, ki bi jo Evropska unija za kaj takega morala plačati, je zelo visoka. Mislim, da bo EU navsezadnje sklenila, da je kratko malo previsoka.

In če to drži – kaj se bo zgodilo potem? – Evropa bo začela iskati načinov, kako postati bolj samozadostna in se otresti odvisnosti od kitajskega trga. To seveda velja predvsem za Nemčijo, no, v manjši meri pa tudi za Francijo, Italijo, Španijo in tako naprej. Mislim pa tudi, da se bo Evropa pod pretvezo zagotavljanja svobode plovbe skušala na protikitajski strani vojaško angažirati v Južnem kitajskem morju in v Indijskem oceanu, kamor bo, mimogrede rečeno, menda že v kratkem poslala svoje flote. Vse to sicer še ne pomeni, da je neposredna konfrontacija za prvim vogalom, ampak evropska dolgoročna pozicija vendarle postaja vse bolj jasna.

Ko vas takole poslušam, gospa Baković, se mi zdi, da ima Kitajska veliko nasprotnikov in le malo zaveznikov – pa še ti zavezniki so slej ko prej zavezniki s pridržkom. Vtis je, skratka, kakor da Kitajska na svetovnem odru stoji sama. Pa je to dovolj? Lahko v 21. stoletju sploh katerakoli država – pa naj bo še tako bogata, velika ali številčna – sama, opirajoč se le na lastne sile, dejansko postane velesila?

Drži, Kitajska je osamljena sila. V tem trenutku sicer zatrjuje, da ima polno prijateljev in partnerjev po svetu, vendar je v bistvu sama. No, v Afriki ne manjka držav, ki so ji hvaležne za investicije, vendar to še ne pomeni, da se bo ta hvaležnost kar avtomatično prevedla v strateško zavezništvo, če bi se slučajno svetovne razmere začele zelo zaostrovati. Nekaj podobnega lahko rečemo tudi za države jugovzhodne Azije, se pravi za članice Aseana, ki si prav tako ne želijo izbirati med Ameriko in Kitajsko. Te države si slej ko prej želijo še naprej gojiti dobre odnose z obema velesilama. In čeprav gojijo precej dobre odnose s Pekingom, ni pričakovati, da bodo nedvoumno stopile v kitajski tabor, če bi prišlo do kakšnega konflikta, saj ima vendar vsaka izmed njih – pa naj gre za Vietnam, za Malezijo, za Indonezijo ali Brunej – nerešeno mejno oziroma ozemeljsko vprašanje z Ljudsko republiko.

To je, seveda, posledica zapletenih oziroma nejasnih mejnih črt v Južnem kitajskem morju. Dokler je kitajska zunanja politika sledila Deng Šjaopingovim priporočilom, ki je bil vselej pripravljen odgoditi dokončno rešitev kakega meddržavnega spora v prid obojestransko koristnega sodelovanja tu in zdaj, je bilo vse v najlepšem redu, ampak zdaj se pa zdi, da manevrskega prostora za prelaganje reševanja odprtih vprašanj na poznejše generacije počasi zmanjkuje. Tako se v nekaterih izmed teh držav, recimo v Vietnamu in na Filipinih, očitno krepi protikitajsko razpoloženje. Torej bi se kar strinjala z vami – Kitajska nima pravih zaveznikov, na katere bi se lahko zanesla tako ob lepem kakor ob nevihtnem vremenu.

Res pa je, da Kitajska tudi ne računa na nikogar; njen cilj je namreč tako zelo razviti lastno državno moč, da bo nekega dne vse svoje cilje lahko dosegla, zanašajoč se le na samo sebe. Če, na primer, pogledate v strateške dokumente, v katerih je Kitajska očrtala svojo vojaško doktrino, boste hitro uvideli, da v Pekingu za nobeno ceno nočejo biti odvisni od nikogaršnje pomoči. Ključno vprašanje, ki se pri vsem tem postavlja je pa tole: ali sta svet nasploh in Amerika posebej pripravljena sprejeti dejstvo obstoja močne Kitajske? – Združene države so zelo jasno in odločno povedale, da niso, Evropa pa je po vsem sodeč blizu temu, da pritrdi Ameriki.

Lahko vam tudi povem, zakaj se na stari celini nagibajo k takemu odgovoru: Evropejce je pač strah, da se bo Kitajska v 21. stoletju obnašala natanko tako, kot so se v 18. in 19. stoletju obnašale evropske kolonialne države. Ta strah ni docela iz trte izvit – kadar namreč današnja Kitajska potrebuje to ali ono surovino, bo storila vse, da bo do te surovine tudi prišla, pa čeprav bo zaradi tega morala poteptati prav vse ekološke standarde v državi, kjer željeno surovino pridobivajo. Poglejte, ko se je treba udeležiti kakšne mednarodne konference, kakršen je bil lanskoletni COP26 v Glasgowu, imajo v Pekingu sicer polna usta besed o boju proti podnebnim spremembam in tudi obljube, ki jih dajejo glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov znotraj meja same Kitajske, so spodbudne, je pa pomenljivo, da se ob tem nikdar ne obvežejo, da bodo podobne standarde upoštevale tudi pri tistih svojih projektih, ki jih vodijo ali razvijajo onkraj meja Ljudske republike. Prav tako se požvižgajo na delavske pravice v tretjih državah; na srbskem primeru smo lahko dobro videli, v kakšnem položaju se navsezadnje znajdejo delavci, ki jih Kitajci najamejo za svoje projekte. Poglejva še naprej: ne le da jim je vseeno za protikorupcijsko zakonodajo v tretjih državah, lahko bi celo rekli, da si s korupcijskimi pritiski naravnost pomagajo povsod tam, kjer se lotevajo resnično velikih projektov. Evropa si, skratka, ne želi, da bi taka Kitajska diktirala globalna pravila igre.

Vse to sicer še ne pomeni, da niso v Pekingu pripravljeni korigirati svojega pristopa, svojega načina delovanja. So – a slej ko prej le toliko, kolikor je minimalno treba, da bi zahodnoevropske in najbolj razvite azijske države Kitajski navsezadnje dovolile vstopiti na njihova ozemlja in tam svobodno delovati. Tako bi namreč pred celim svetom razgalila Ameriko kot edino državo, ki trmasto nasprotuje kitajskemu vzponu, od katerega imajo sicer vsi drugi korist. Tako bi, drugače rečeno, Ameriko osamila. No, priznati je treba, da se stvari za zdaj ne odvijajo nujno po tem načrtu – in to ne le na stari celini ampak tudi v Aziji. Ne vem, ali ste spremljali vso zgodbo, povezano s Šri Lanko in tamkajšnjim pristaniščem, ki je vlado v Colombu spravilo v hudo dolžniško odvisnost od Kitajske ... Celo v Mjanmaru, kjer je hunta sicer v pomembni meri odvisna od Pekinga, je pred časom zavrelo, ko je Kitajska tam gradila velike jezove, ne da bi se za en sam hip vprašala, kakšne bodo ekološke posledice njenih projektov. Zaostruje se tudi konflikt z Indijo, ki je prav tako povezan z gradnjo jezov. Gre namreč za kitajske jezove na rekah, ki s Tibetanske planote tečejo na Podcelino, pri čemer v Ljudski republiki niso nikogar vprašali, kako bodo njihovi projekti pravzaprav vplivali na oskrbo milijardne Indije z vodo.

Tako se, skratka, ustvarja vtis, da bo Kitajska vsakokrat storila, kar hoče, ne glede na posledice. Ni čudno torej, da se med njenimi sosedami vse pogosteje postavljajo vprašanja, ali je to res sila, ki premore dovolj odgovornosti in empatije do drugih, ki so pač manjši, šibkejši? Postavlja se, skratka, vprašanje, ali je Kitajska s svetom res pripravljena deliti usodo, kakor sicer piše v Ši Džingpingovi zunanjepolitični doktrini?

Ko takole opisujete kitajsko ravnanje v mednarodnem okolju, se mi zdi, da resnično ne manjka razlogov, zaradi katerih politikam in prijemom Ljudske republike marsikje nasprotujejo. Ampak po drugi strani se tudi Američani pogosto obnašajo kot agresivni sloni v trgovini s porcelanom – pa jim to številni lažje in hitreje odpustijo. Tvegal bi oceno, da Združene države svoje "odpustke" kupujejo tako poceni tudi zato, ker ne razpolagajo samo z močno vojsko in še vedno največjim gospodarstvom na svetu, ampak ker je zavidljiva tudi njihova mehka moč. Vsi gledamo ameriške filme in televizijske serije, vsi poslušamo ameriško glasbo, vsi uporabljamo izdelke in storitve ameriških podjetij, kot so Microsoft, Apple, Google, Facebook, Twitter … Kitajsko na drugi strani poznamo bistveno slabše, njeni kultura in umetnost nam ostajata večidel neznani, kitajski spletni giganti ostajajo "le" kitajski spletni giganti. Ko gre za vpliv na svetovno javno mnenje, je Amerika, skratka, v precejšnji prednosti. Pa se v Pekingu tega zavedajo? In če se: kaj nameravajo glede tega storiti?

Seveda je to problem, na katerega misli tudi kitajsko državno-partijsko vodstvo. Če pa me sprašujete, kako bi v deželi na oni strani velikega zidu mogli začeti nastajati kulturni produkti, ki bi uspešno nagovarjali globalno občinstvo, je odgovor kot na dlani; oblast bi ljudem morala dopustiti svobodo – svobodo govora, svobodo ustvarjanja, svobodo umetnosti. Samo pomislite, kako bi bilo, če bi bil Aj Vejvej resnično sprejet v svoji domovini? – Če bi lahko tudi v domačih galerijah razstavljal, karkoli bi hotel, tedaj bi bil največji ambasador kitajske kulture na svetu. Toda Kitajska se ne more in ne more spustiti v odprt dialog s svobodnimi misleci, ustvarjalci oziroma umentiki. Na ta način se sama vnaprej odreka delu svoje mehke moči. To je velik problem. Ko bi nekdo na Kitajskem posnel serijo, kakršna je južnokorejska Igra lignja (Squid game), bi ga nemudoma odstanili s scene, kaj šele da bi tako nadaljevanko prikazovali na televiziji.

Ironija pri vsem skupaj pa je seveda v tem, da Kitajski nikakor ne primanjkuje nadarjenih ljudi, sposobnih ustvariti kaj takega; prav nasprotno. Kitajska premore izjemne ustvarjalce v polju resne kulture – na primer slikarje, književnike in režiserje –, prav tako pa se lahko pohvali tudi z zelo živahno estradno sceno, na kateri bi se načeloma mogli pojaviti novi BTS in – prav kakor ta južnokorejska pop skupina – že jutri osvojiti svet. Ampak vsakokrat, ko se v polju kitajske kulturne produkcije približamo občutljivim temam, ali ko si kateri izmed ustvarjalcev drzne neposredno ali celo samo posredno kritizirati kitajsko politiko, partijo ali kaj podobnega, je igre konec. Tak človek lahko pričakuje, da bo – natanko tako kot se je primerilo tudi Ai Weiweiju – na njegova vrata sredi noči potrkala policija, da mu bodo razbili glavo, ga za 80 dni vrgli v keho in ga z grožnjami navsezadnje prisilili, da zapusti državo. Kitajska, skratka, na področju mehke moči onemogoča samo sebe in tako vse bolj in bolj zaostaja za državama, kot sta Južna Koreja in Japonska.

Poglejte, ko sem bila na Japonskem, sem spoznala mlade ljudi z Zahoda, ki so prišli tja študirat preprosto zato, ker so se bili že prej navdušili nad japonskimi stripi, mangami, ali risankami – animejem. Nobenega razloga ni, da bi Kitajska na podoben način na navduševala milijonov mladih na vseh celinah. Nedavno so v Brescii odprli razstavo enega izmed izjemnih kitajskih karikaturistov – njegovo umetniško ime je Badiucao –, čigar delo pa je v domovini tako zelo prepovedano, da so kitajske oblasti celo pritiskale na italijansko vlado, naj posreduje in prepove njegovo razstavo. To le še krepi vtis, da Kitajci sami zavračajo dobršen del presežkov, ki nastajajo v polju njihove kulture, in si na vse kriplje prizadevajo, da bi ta dela ne predstavljala njihove države v svetu.

Zdi se mi, da na ta način Kitajska pravzaprav najprej in najbolj škodi kar sama sebi, kajti – kaj namesto tega pa ponujajo svetu? – No, naj jim bo, priznam, pande so simpatični, otroci jih radi gledajo, ampak ali se zaradi tega državam po svetu resnično zdi smiselno plačati nekaj milijonov dolarjev, da bi v svoj živalski vrt dobile pando na posodo? S čim se Kitajska še postavlja pred svetom? – Odkar so opazili, da je pizza postala globalno prepoznavni znak Italije in da Indijo vsi povezujemo z jogo, si prizadevajo, da bi bolj promovirali svojo kulinariko in starodavno meditativno veščino gibanja taijiquan, ampak priznati je treba, da brez posebnega uspeha. Kitajski kulturni vplivi na globalni ravni tako ostajajo razmeroma skromni – preprosto se ne uspejo zasidrati v srcih oziroma zavesti ne-Kitajcev.

Poglavitni razlog, da je tako, tiči v dejstvu, da Kitajci sami niso zares svobodni. Samo poglejte, na primer, kako po vsem svetu delujejo Konfucijevi instituti. Enega imate tudi v Ljubljani in tu bi se lahko tkali številni plodni stiki med obema okoljema, a v Institutu preprosto ne smejo govoriti o vseh tistih stvareh, ki bi v zvezi s Kitajsko utegnile zanimati mlade pa tudi številne starejše Slovence. Nič drugače ni drugod po Evropi. Takoj ko omenite Tibet ali dalajlamo – molk in cenzura. Veste, svoje kulture nikakor ne boste mogli nikamor izvoziti, z njo ne boste mogli nikogar prepričati, če je podvržena cenzuri. Po mojem mnenju je to eden ključnih kitajskih problemov – da se namreč ne more odreči cenzuri ali, kakor smo lahko videli v Hongkongu, da se ne more odreči zatiranju. Rekla bi celo, da je mogoče potegniti določene vzporednice med trdimi metodami, s katerimi se kitajske oblasti borijo proti širjenju epidemije novega koronavirusa, in striktnim vztrajanjem pri ideološki čistosti, neoporečnosti, ko gre za kitajsko kulturo. In ta pritisk na ustvarjalce se na Kitajskem iz leta v leto samo povečuje. To je pri vsem skupaj pravzaprav najbolj žalostno; vsi skupaj smo namreč pričakovali, da bosta cenzura in nadzor z gospodarskim razvojem, pojavom interneta in vrtoglavim povečanjem števila kitajskih državljanov, ki potujejo v tujino, neizbežno morala popustiti. Zgodilo pa se je, seveda, ravno obratno.