Di Rupo, prvi predsednik vlade s francosko govorečega dela v zadnjih 30 letih, je ob izvolitvi najprej obljubil, da bo izboljšal svojo nizozemščino, ki jo govori večinska flamska skupnost v Belgiji.
60-letni Di Rupo, sin italijanskih priseljencev, se je poklicno in politično razvijal v južnem, francosko govorečem področju, kjer je uporabljal le osnovno nizozemščino. Odhajajoči premier Yves Leterme je pred dnevi dejal, da je "jasno, da predsednik vlade, ki le s težavo govori jezik večine prebivalstva, predstavlja težavo".

Številni nasprotniki
Imenovanje socialista Di Rupa za premierja pa je izzvalo burne odzive tudi v tamkajšnji javnosti, zlasti med desničarji, saj gre za prvega deklariranega homoseksualca na čelu kakšne vlade v EU-ju. In medtem ko gre desnici pri novem premierju v nos njegova spolna opredelitev, nekatere politike moti tudi njegovo poreklo.

Spolna opredelitev Di Rupa je prišla na dan leta 1995, za časa odmevne afere "Marc Dutroux" (zloglasni belgijski serijski morilec in posiljevalec otrok), ko je mlad homoseksualec obtožil takrat vzhajajočega politika, da mu je plačal za spolni odnos. Čeprav je policija kmalu ugotovila, da je Di Rupo nedolžen, pa je ta med medijsko gonjo proti njemu za časa škandala javno priznal, da je homoseksualec. "Stopil sem na ulico, pa so ljudje za menoj kričali, 'Ti si peder, ti si peder'. Obrnil sem se in rekel: 'Sem. In?' Zavladala je tišina. Bili so presenečeni nad mojim iskrenim odgovorom," razlaga danes Di Rupo.

Težko, a srečno otroštvo
Di Rupo se je rodil kot eden sedmih otrok siromašnih italijanskih priseljencev, ki so se v iskanju boljšega življenja v Belgijo priselili iz majhnega mesta San Valentino v pokrajini Abruzzo. Oče se je smrtno ponesrečil v prometni nesreči, ko je bil Elio star komaj leto dni.
A kljub siromašnosti in tragediji, ki sta zaznamovali njegovo otroštvo, Di Rupo pravi, da njegovo odraščanje ni bilo nesrečno: "Mama nam ni mogla kupiti praktično nič, a sreča se ne kupuje. Ona nas je osrečevala, čeprav smo živeli v revščini. Spominjam se, kako je za praznike kupovala sendviče, ki jih je delila na pol, da bi bilo dovolj za nas sedem. Za nas je bilo to, kot da bi dobili največje darilo."

Proti pretežno flamski poslanci
Medtem pa je šestčlanska koalicija treh flamskih in treh valonskih strank pod vodstvom Di Rupa z 89 glasovi od 143 prisotnih poslancev tudi uradno dobila zaupnico. Proti je bilo 54 poslancev pretežno flamskega porekla. Di Rupova vlada, koalicija socialistov, krščanskih demokratov in liberalcev, ki jo sestavlja šest ministrov iz flamskega in šest iz valonskega dela države, je sicer prisegla v torek, a se od vsega začetka spopada s težavami pri premagovanju politične krize v državi.

Belgija, kjer je sicer prestolnica EU-ja in številnih mednarodnih organizacij, kot je zveza Nato, namreč ostaja na flamski in valonski del razdeljena ne le jezikovno in kulturno, temveč tudi politično in ekonomsko. Prebivalci gospodarsko razvitejšega flamskega dela države vse bolj nejevoljno financirajo valonski del.
Vlado je Di Rupu tako uspelo oblikovati šele po tem, ko so iz koalicijskih pogajanj izključili močno separatistično stranko N-VA. N-VA je Di Rupovo vlado sicer zavrnila tudi na današnjem glasovanju, prav tako kot skrajno desničarska flamska stranka Vlaams Belang, francosko govoreči federalisti in zeleni obeh regij.

"Naša vlada bo vlada globinskih in trajnih sprememb, a ne bo razbijala našega socialnega modela, življenja v skupnosti in federalnega modela," je kljub temu v govoru pred današnjim glasovanjem poudaril Di Rupo, prvi socialist na čelu belgijske vlade po letu 1974. Prva naloga na njegovem dnevnem redu bo sprejem najostrejših varčevalnih ukrepov v Belgiji v zadnjih 70 letih, s katerimi želi Di Rupo v enem letu privarčevati 11,3 milijarde evrov. Primanjkljaj naj bi se tako znižal pod mejo treh odstotkov BDP-ja, do leta 2015 pa naj bi uravnotežili proračun.

Nujnosti sprejema varčevalnih ukrepov in konca brezvladja so se belgijski politiki sicer zavedeli šele po tem, ko je bonitetna agencija Standard&Poor's Belgiji konec novembra znižala kreditno oceno z AA+ na AA, državi pa so se nevarno povišali stroški zadolževanja. Belgijski javni dolg je sicer že lani znašal 96 odstotkov BDP-ja, višjega pa sta v območju evra imeli le še Grčija in Italija.