Kakršno koli morebitno presenečenje na prihajajočih predsedniških volitvah izključuje. Kot pravi, "na izčiščenem političnem polju, na katerem so ostale samo podobno misleče in delujoče osebnosti in stranke, so radikalne spremembe težko predstavljive". Putinu tako napoveduje gladko zmago.

Stopar, ki po vrnitvi iz Moskve zaseda položaj urednika Prvega programa Radia Slovenija, je prejšnji mesec za Mladino napisal posebno številko, posvečeno Vladimirju Putinu, v kateri korenito obdela vse od predsednikovega otroštva, let v KGB-ju do njegove politike v Kremlju.

Z našim sogovornikom smo se pogovarjali tudi o ameriških obtožbah na račun Rusije oz. njenega domnevnega vmešavanja v volitve, o tem, kako se Donald Trump primerja s Putinom, o ruski priključitvi Krima in o dveh obrazih Alekseja Navalnega.

Putin je skrajno kompleksen voditelj, včasih paradoksalen, težko ga je prebrati, ideološko se zdi izmuzljiv, ljudje nanj lahko projicirajo tako rekoč vse. Gre to enigmatičnost pripisati njegovemu KGB-jevskemu zaledju? Kako ga vi vidite?
Če spremljate Putina in razvoj njegove politike, pravzaprav ni tako enigmatičen. Je dokaj predvidljiv in se drži začrtanih smernic. Res pa je, da imamo lahko težave z definicijo njegove ideološke usmeritve, še posebej če se naslanjamo na standardne predstave političnih ideologij. Putin je človek, ki izvira iz sovjetskega sistema. Še več, iz njegovega "najtršega" dela, saj je bil podpolkovnik KGB-ja. Ves čas se sklicuje na državniško tradicijo Rusije in na kontinuiteto s Sovjetsko zvezo, obenem pa ni privrženec komunistične ideologije. Zunanjemu opazovalcu je to morda težko razumeti. Putin je konservativen politik, po standardni delitvi bolj desen, gotovo ne lev. Združuje vlogo religije in Pravoslavne cerkve v ruski družbi z etatizmom, podedovanim iz sovjetskih časov. Poudarja državo, njeno veličino in moč.

V primerjavi z ZDA so ruske ekspanzije in posegi v suverene države, če izvzamemo izlet na Krim, v resnici minimalni. Tudi jedrsko orožje ni v vprašanju ali neposredne grožnje z vojno, zakaj torej Putin in Rusija Zahodu predstavljata tako veliko grožnjo?
Ob zadnjih informacijah o novih oblikah orožja, ki ga premore Rusija kot jedrska sila, jo bo Zahod težko razumel drugače. Po razpadu Sovjetske zveze je Rusija v regiji skušala obdržati vpliv, ni pa vojaško posegala zunaj meja. V tem pogledu je bila prelomna kratka avgustovska vojna v Gruziji oz. Južni Osetiji leta 2008. Krim ni bil samo "izlet", ampak zelo spretno izvedena akcija, s katero so povsem prekršili pravila mednarodnega prava, na katerega se Rusija sicer zelo rada glasno sklicuje. Je pa upravičila pričakovanja zelo velikega dela svojih državljanov, ki nikoli niso mogli razumeti, da Krim ni več del Rusije. To vprašanje je bilo po razpadu Sovjetske zveze stalnica. Putin ga je dobro razumel, obenem pa je leta 2014 želel Zahodu pokazati, do kod lahko gre s svojo politiko in vplivom.

Kar zadeva odnose z Zahodom, pa se zdi, da je po razpadu Sovjetske zveze nastal nesporazum. Rusija je takrat preživljala izjemno težko obdobje. Gospodarstvo je bilo v razsulu in so ga skušali reformirati s t. i. šokterapijo. Politični sistem se je vzpostavljal na novo. Kratko obdobje v prvi polovici 90. let je bilo eno redkih v zgodovini, ko je bila ruska zunanja politika izrazito prozahodno naravnana. V zgodnjem Jelcinovem obdobju so bili številni prepričani, da Rusija lahko postane in mora postati demokracija zahodnega tipa. Zgovorna je epizoda, o kateri je v svojih spominih pisal nekdanji ruski premier in zunanji minister Jevgenij Primakov, namreč kako je tedanji ruski zunanji minister Andrej Kozirjev nekdanjega ameriškega predsednika Richarda Nixona spraševal za nasvet, kaj naj Rusija stori za lasten razvoj. Še nikoli v zgodovini se ni zgodilo, ne prej ne pozneje, da bi ruski zunanji minister na tak način iskal nasvete tujega državnika. Na Zahodu se je izoblikoval pogled na poraženko, ki prehaja v območje zahodnega vpliva. Že leta 1996 se je pokazalo, da to ne drži. Čeprav je bil Boris Jelcin še zmeraj na oblasti, se je ton ruske zunanje politike, takrat že s Primakovom na čelu ruske diplomacije, spremenil. Rusija želi biti velesila, suverena, mogočna, velika država, ki se jo mora v mednarodnem prostoru spoštovati in slišati. In v tem pogledu je pričakovano, da je Zahod v ruskih očeh vedno sovražen in Rusija vedno nasprotnica Zahoda.

Se vam zdijo upravičeni vsi očitki na račun Putinove Rusije, ki so silovito vzniknili že pred OI v Sočiju in se nadaljujejo tudi po njih – homofobija, zatiranje opozicije in človekovih pravic, avtokratski prijemi … navsezadnje vse to lahko najdemo tudi v naši okolici?
Ne glede na to, da te pojave najdemo tudi drugje, so očitki upravičeni. Ruska družba je v svojem bistvu konservativna s tradicionalno avtoritarno strukturirano oblastjo in šibko tradicijo demokratičnih institucij. Demokratični primanjkljaj je v svojem nedavnem govoru ugotavljal tudi sam Putin. Kljub željam liberalnejših krogov po spremembah politične kulture je videti, da se Rusija vedno znova vrača k svojemu izročilu. S svojim konservativnim notranjim impulzom je to država s homofobnimi tendencami v javnosti, kar pa ne pomeni, da tam ni LGBT-združenj in življenja teh skupnosti. Rusija ima težave s človekovimi pravicami in z neodvisnostjo sodišč. Politična opozicija je tako rekoč uničena, močnih opozicijskih strank ni. Putin sicer formalno ni član nobene stranke, a dumske stranke, čeprav vse, razen Enotne Rusije, trdijo, da so v opoziciji, delujejo v sozvočju s Kremljem. Zunajparlamentarna opozicija je diskreditirana in razpršena. Stare, t. i. liberalne stranke so popolnoma brez podpore. Predsedniški kandidat Grigorij Javlinski, politični veteran z idejami gospodarskih in socialnih reform, bo komaj dobil odstotek ali dva. Tu je še Aleksej Navalni, karizmatični politik, ki je edini v tem trenutku sposoben na ulice pripeljati množice ljudi, a ga zaradi pogojne obsodbe niso pripustili k volitvam. Njegov program temelji na boju proti korupciji, nekega jasnega idejnega, ideološkega naboja pa tudi on nima. Srčika njegovega sporočila je nasprotovanje Kremlju za vsako ceno. Uspeva mu mobilizacija množic za proteste, vprašanje pa je, ali obstajajo še večje množice volivcev, ki bi odločilno glasovale zanj na voliščih.

Dobro, tu bi, razen v primeru Navalnega, lahko govorili o apatičnosti, neaktivnosti volivcev, ne pa nujno o zatiranju opozicije …
Bi bilo bolje reči onemogočanje ali oteževanje delovanja in obstoja? Številna združenja, stranke in druge organizacije se težko financirajo. V Rusiji, denimo, ni zanimanja za nevladne organizacije, ki jemljejo pod drobnogled volitve. Nobena izmed teh skupin se ne more povezovati s tujino, ker se morajo pri tem v skladu z zakonom deklarirati kot tuji agenti. V okolju, ki se že tako tradicionalno čuti ogroženega zaradi vplivov od zunaj in povsod vidi zunanje sovražnike, je zelo težko delovati. Ljudje jim ne zaupajo več in včasih upravičeno. Mnogokrat pa tudi ne. Ljudi, ki se ne strinjajo z državno politiko, takoj razglasijo za nedomoljubne in začnejo iskati njihove povezave s tujino. Ker gre večinoma za intelektualne kroge, se povezave s tujine vedno najdejo – ljudje potujejo, predavajo, raziskujejo v tujini, so člani mednarodnih organizacij in društev … Vse postane stvar interpretacije. Tudi javni diskurz ni naklonjen opozicijskemu razmišljanju. Obstaja nekakšen monopol na poveličevanje države, armade, močne zunanje politike, izrecno se poudarjajo domoljubna in religiozna čustva. Drugi pogledi se ne prebijejo v ospredje ali pa so hitro tarča očitkov pomanjkanja domoljubja. Zanimivo je, da v tem ozračju niti skrajna nacionalistična opozicija ne cveti, pa bi težko našli bolj "domoljubne" skupine. Ampak tudi te lahko kvarno vplivajo na razmere, kajti v večnacionalni državi, kot je Rusija, se tako sooči množica nacionalizmov, ki nikoli ne bodo našli skupnega jezika. Tudi to ni v interesu Kremlja. Poleg naštetega obstajajo zelo stroga in selektivna pravila javnega zbiranja. Oblasti odrejajo, kje in kdaj se lahko kdo zbira. V Moskvi na primer dovoljujejo opoziciji, da zbere svoje privržence izključno na obrobju mesta ali pa v parku Sokolniki, neke vrste moskovskem Hyde Parku, kjer ni prostora za množične proteste. Težko je reči, da opoziciji dajejo neko možnost. Politični prostor je tako res zelo izčiščen.
Bili ste dopisnik iz Rusije. Je tam občutiti neko represijo, s katero povezujemo avtokratske režime, ali je ruski narod preprosto iskreno vdan Putinu? Da je to pač njihova mentaliteta, da so zvesti tistemu, ki je trenutno na oblasti?
Sistem, ki neguje policijsko državo in moč uniformiranih struktur, seveda ima poudarjene elemente represivnosti. Pa ne le restriktivna zakonodaja in močni organi pregona, Rusija se je v zadnjih dveh, treh desetletjih soočila z velikimi izzivi, ki so privedli do politične apatičnosti večine prebivalstva. Ljudje se umikajo v zasebnost in niso pripravljeni delovati javno. Priznati pa je treba, da je ob pogledu na življenjski standard danes v Rusiji bolje kot v 90. letih. Veliko ljudi si želi le, da ne bi bilo slabše. Takšni ljudje pa bodo običajno volili obstoječe oblasti. Rezultati javnomnenjskih raziskav so precej poenoteni, čeprav jih izvajajo različne institucije. Možnost manipulacij seveda obstaja, dvomim pa, da bi šlo pri tem za popolno razhajanje s stvarnostjo.

Omenili ste Navalnega. Zdi se, da se v zahodnih medijih veliko piše o njem kot o nekakšnem nesojenem ruskem voditelju, kot demokratična opozicija Putinu. Se vam ne zdi to preveč poenostavljen pogled na kompleksno osebnost, ki je v številnih pogledih radikalnejša in manj strpna od Putina? Tu imam v mislih njegove nastope na shodih neonacistov, označevanje prebivalcev Kavkaza za ščurke ipd.
Navalni je nedvomno večdimenzionalna osebnost. Je opozicijski politik, ki je v tem trenutku še najbolj sposoben mobilizacije večjih skupin ljudi. Predstavlja se kot borec proti korupciji in znanilec sprememb. Postaven, odločen, razmeroma mlad - skorajda stereotipna podoba ruskega moškega. Zato ga številni vidijo kot potencialnega ruskega predsednika. Morda celo bolj v tujini kot v sami Rusiji. Ne le, da večina zahodnih medijev Rusijo obravnava kritično, k pogostosti pojavljanja nasprotnikov Kremlja v zahodnih medijih vodi tudi dostopnost teh ljudi za komunikacijo z novinarji. Predstavniki in zagovorniki ruskih oblasti so bistveno manj dostopni in zgovorni. Slabo, pogosto nespretno komunicirajo, dajejo zavajajoče izjave ali predolgo molčijo. Vse to sproža nenaklonjenost, napačna sklepanja, nesporazume. Kot dopisnik sem se s tem zelo pogosto srečeval. Nekateri predstavniki za javnost posameznih državnih institucij so te napake priznavali, ampak njihovi predstojniki so sledili svoji logiki. Druga, čeprav bistveno šibkejša stran pa daje celo paleto mnenj, ki sicer tudi niso zmeraj verodostojna. Glede na veliko pripravljenost kritikov Kremlja na pogovore s tujimi novinarji pogosto slišimo očitek, da dejansko živijo le v tujih medijih. Drži, ampak tudi zato, ker jih ruski mediji, spet neprimerno, ignorirajo.

Putinova biografija pove, da nikdar ni lezel v ospredje, nikdar ni kazal megalomanskih ambicij, nikdar ne poviša glasu, oblast ga značajsko ni spremenila … Kako je lahko tak človek najmogočnejši in za številne strah vzbujajoč svetovni voditelj?
Ker ga je zanimala oblast, le razumel jo je nekoliko drugače. Zgodba iz šole, ko je učiteljica le z natančnim opazovanjem ugotovila, kdo je voditelj razreda, je zelo zgovorna. Ves razred se je prepiral, pretepal, on pa je stal ob strani in opazoval položaj. Zelo učinkovit način upravljanja ljudi. To so močne osebnosti z organizacijskimi in voditeljskimi sposobnostmi, ki dolgo upravljajo zadeve iz ozadja in se pri tem zelo veliko naučijo. So običajno zelo dobri opazovalci, in ko so enkrat na površju, ne delajo napak. Putin je napredoval postopoma, čeprav razmeroma hitro. Ne nujno zato, ker je bil v KGB-ju, morda celo kljub temu. Nedvomno pa z zvezami in znanji, ki jih je pridobil v KGB-ju. Kot se je izkazalo pozneje, se Putin zanaša predvsem na ljudi iz obveščevalskih krogov. Ve, na kakšen način razmišljajo in kako so jih usposabljali. Zanj so predvidljivi in nanje se lahko zanese. Na tak način je oblikoval krog svojih tesnih sodelavcev in t. i. vertikalo oblasti, sistem, ki ga danes nekateri označujejo za "putinizem".

Na Zahodu je v zadnjih letih vzniknilo kar nekaj "malih Putinov", od Orbana do Trumpa. A obema manjka prave Putinove avtoritete. Kaj je tisto, kar daje Putinu prednost pred posnemovalci?
Običajno je original vedno boljši od vseh kopij. Javnosti so všeč Putinov vsaj na videz asketski način življenja, njegova športna narava in telesna pripravljenost, zadržanost, hladnokrvnost. Ljudje pri državnikih cenimo sposobnost samoobvladovanja in dostojanstveno držo, ne glede na to, kaj se dogaja. To je Putinova značilnost, kar koli si že mislimo o njem.

No, to pač ni Trumpova značilnost.
Ni, čeprav – če se vrnem k prejšnjemu vprašanju – Trumpa ne bi označil za "malega Putina". Gre za drugačen tip voditelja, "mačoiziranega", pogosto vulgarnega politika oz. prej poslovneža. Težko ju primerjamo. Putin o sebi zelo malo govori, odgovarja neposredno, ostro, celo nekoliko ofenzivno, čeprav vedno dovolj zadržano. To mu daje neko avreolo skrivnostnosti in vse to ima neki učinek.

Putinu priznavate izjemno sposobnost komuniciranja, prepričljivost argumentacije, suvereno obvladovanje informacij, trdnost, samozavest, karizmo … Ali voditelj s takimi vrlinami res potrebuje za utrjevanje položaja vojno tako proti opoziciji kot proti medijem oz. novinarjem, kar mu kritiki očitajo/očitate?
Očitno potrebuje. Argumentacija mora imeti neko vsebino. S tematizacijo nasprotnika je lažje dokazovati svoj prav. Seveda pa ni nujno, da je točno in resnično vse, kar Putin tako prepričljivo pove. Številni poznavalci so pri preverjanju izrečenega pogosto ugotovili, da ni vse tako, kot govori predsednik. Ampak gledalec tega običajno ne ve.

Iz vaše biografije – pa tudi iz številnih drugih pisanj – je razbrati, kot da bi se podjetja rušila čez noč, novinarji izginjajo, Putinu nenaklonjeni oligarhi so hitro strpani v zapor …
No, ni bilo ravno čez noč, se pa je v primeru Mihaila Hodorkovskega, Vladimirja Gusinskega, pa tudi Borisa Berezovskega ta film res hitro odvil.

Ko tako berem, se zdi, kot da bi šlo za Putinove kaprice. Je res tako malenkosten?
To niso malenkosti. Gre za izjemno veliko denarja, za moč, oblast. Treba je razumeti, da je bila Rusija v 90. letih država z oligarhičnim sistemom. Oligarhi so imeli izjemen vpliv na politiko. Navsezadnje oligarh Berezovski, ki je za Putina leta 1999 iz nič ustvaril politično stranko Enotnost, predhodnico Enotne Rusije, je bil nekaj časa poslanec in celo namestnik sekretarja sveta za državno varnost. Bistvo Putinovega sistema pa je v enem in edinem centru vpliva in odločanja, ki nima nikakršne konkurence. Oligarhi so ustanavljali oz. podpirali določene stranke, vplivali na poslance in državne uradnike. Seveda je bil eden prvih Putinovih ukrepov pri oblikovanju vertikale oblasti obračun z oligarhi. Ne z vsemi naenkrat, ampak z najbolj motečimi. S Hodorkovskim kot najbogatejšim, pa tudi najdrznejšim in najglasnejšim, poleg Berezovskega, s katerim se je Putin tudi zelo hitro razšel. Berezovski in Gustinski sta bila med drugim tudi medijska mogotca. In kdor obvladuje medije, obvladuje družbo. Da, te poteze so bile na videz zelo hitre, a dobro premišljene, taktično izpeljane in – z vidika Kremlja – uspešne. Vsi najbolj problematični oligarhi so ali pokojni ali pa v izgnanstvu.

Vi pišete o tem, kako je Trumpova administracija naglo razočarala Kremelj, v ZDA pa odnos Trump - Putin prikazujejo kot ljubezensko afero. Kaj je res?
V tem trenutku nočem ugibati, v kolikšni meri, če sploh, in če da, na kakšni ravni so se Rusi vmešavali v ameriški volilni proces. Zmeraj več indicev kaže na to. Ampak pomislite, prvič se je zgodilo, da je nekdo sploh tematiziral vmešavanje v ameriške volitve od zunaj. In to ne vmešavanje kogar koli, ampak prav Rusije, tradicionalne nasprotnice ZDA številka ena. Seveda je bilo jasno, da Hillary Clinton ni kandidatka, ki bi ustrezala Moskvi. Clintonova je sinonim za zunanjo politiko Baracka Obame, ki je pripeljala odnose med državama do ledišča in še v slepo ulico hkrati. V Moskvi so nestrpno čakali na konec mandata Obame, ker se sploh ni več dalo pogovarjati z Washingtonom. Zmaga Clintonove bi za Rusijo pomenila kontinuiteto te politike. Obenem pa je z možnostjo Trumpove zmage prihajala na površje neka zelo podjetniška logika hitrejšega, morda celo nezapletenega dogovarjanja. Kar se je – jasno – izkazalo za zelo naiven način razmišljanja. Ne glede na to, kdo jo vodi, je Amerika še zmeraj Amerika, država s specifičnim pogledom na svet, svojo vlogo v njem in svojstvenim razumevanjem zaščite svojih interesov. Vse to seveda nima veliko skupnega z večpolarno vizijo svetovne ureditve, značilno za Moskvo in nekaj drugih velikih prestolnic.

Če se vrnem na prejšnje vprašanje – v ZDA so zdaj tako rekoč vsi, od demokratov do republikancev, prepričani, da se je Rusija vmešavala v ameriške volitve. Mislite, da gre tu za nekakšno obupano ameriško iskanje krivca za zmago nekoga tako "nepredsedniškega", kot je Trump, ali za kredibilne očitke, da so Rusi hoteli v Belo hišo resnično spraviti "kogar koli razen Hillary", ki bi bila verjetno res najbolj protiruska predsednica ZDA?
Na to res težko odgovorim. Po eni strani je Donald Trump očitno uspešno nagovoril množice prezrtih Američanov, na potrebe in zahteve katerih je politična elita pozabila. Po drugi strani pa je potencial hekerskih vdorov z ruske strani velik. Rusi so v tem pogledu zelo močni. Tovrstno vpletanje bi bilo nekakšna nova etapa ruske politike v mednarodnem prostoru. Zato me resnično zanima, kaj bo pokazala preiskava o ruskem vmešavanju. Če bomo izvedeli resnico ... V tem primeru bi si lahko ustvarili še boljšo predstavo, česa je Rusija danes dejansko sposobna.

Mislim, da se preiskava zdaj bolj loteva stikov, ki naj bi jih imela Trumpova administracija z Rusi …
Seveda, ampak vprašanje je, v kolikšni meri so bili ti stiki odločujoči. Veliko špekuliramo.

Ena glavnih zamer, ki jih ima Rusija do Zahoda, se zdi, je širjenje Nata vse bolj na njen prag. Vi pišete, da v Kremlju ne znajo ali nočejo razmišljati o suverenih sosedah, ki imajo pravico oblikovati samostojno politiko. Pa gre pri politiki Poljske, baltskih držav ipd. res za neko samostojno politiko ali zgolj bežanje od enega imperija v objem drugega?
Izhajam iz prepričanja, da so te države – in pri tem sem bolj kot o Poljski razmišljal o baltskih republikah, Ukrajini in Gruziji – razglasile neodvisnost in dosegle mednarodno priznanje. Pravico imajo do suverenih odločitev, vmešavanje od zunaj, pa naj gre za poteze Zahoda ali Rusije, je še zmeraj bolj ali manj prepričljivo in obvezujoče vmešavanje. Če so se politične sile, ki so z volitvami pridobile mandat vodenja teh držav, prepričane, da je usmeritev proti Zahodu pravilna, imajo pravico do te politike. Lahko seveda razglabljamo, do kolikšne mere so te oblasti marionete velikih. Ampak ali naj mi namesto državljanov teh držav sodimo, objem katerega imperija je zanje primernejši?

Tudi večina prebivalcev Krima je hotela nazaj k Rusiji …
To je sicer res. V Rusiji ter številni v sovjetskem času na polotok priseljeni ljudje in njihovi potomci se niso nikoli strinjali s potezo Nikite Hruščova, ki je leta 1954 predal Krim Ukrajini. Obenem pa je ruska aneksija Krima travmatična za najbolj avtohtone prebivalce polotoka, Tatare. Danes je to manjšina prebivalstva, potomci v Stalinovem obdobju prisiljeno, množično izseljenih Tatarov, ki so se polagoma začela vračati v domovino od konca 80. let naprej. V vseh teh desetletjih je bilo narejenega veliko za netenje in pomirjanje napetosti in čustev. Na koncu so jih zanetili. Verjetno si predstavljamo, da živimo v svetu, v katerem veljajo neka pravila. To, da ljudje v neoznačenih uniformah okupirajo neko ozemlje in takoj nato priredijo referendum, da bi legitimirali svoje početje, ne spada med določila mednarodnega prava. Rusija in Ukrajina pa sta obsojeni na soseščino. Težka zgodba.

Zdi se mi, da malce minimalizirate element Natovih sil na ruskem pragu. Kaj pa, če bi zamenjali vloge – recimo, da bi Severna Koreja začela kopičiti sile in postavljati svoja oporišča tik pred ameriško obalo, se ne bi tudi ZDA odzvale zelo defenzivno?
Motite se, dobro razumem strateška vprašanja. Seveda bi bilo za rusko strateško varnost nevzdržno, če bi sevastopolska baza postala morsko oporišče Nata. In vprašanje o Severni Koreji je res … retorično. Zmeraj se mi je zdelo zanimivo, s kakšno neznosno lahkotnostjo in samoumevnostjo opazovalci dajemo prav eni ali drugi velesili, ki si na račun šibkejših držav ustvarja svoja "vplivna območja". Kaj pa, ko so se velike sile "igrale" z nami? Geostrateške analize dajejo popolnoma drugačno zgodbo kot notranjepolitične napetosti posameznih držav, ki so žrtve političnih zemljevidov. Zato skušam povedati nekaj drugega: zaveznike bi si morali zagotavljati drugače. Rusija ni nudila prepričljivega razvojnega modela za velik del Ukrajincev. Zahod države, predvsem pa bolj izobraženi sloji so poroka kakovostnih sprememb ukrajinske družbe videli na Zahodu. Ni toliko pomembno, ali je bilo to upravičeno ali ne. O tem vsak posameznik razglablja po svoje, zlasti če je razočarani državljan katere izmed članic EU-ja, ki se je že utrdil v svojem evroskeptičnem razmisleku. V pregretem trenutku druge revolucije, ko so predstavniki ukrajinskega Vzhoda v podobi predsednika Viktorja Janukoviča vnovič izgubili oblast, so razmere dosegle vrelišče. Rusiji se je zdelo nezaslišano, da bi se Ukrajina, njeno tradicionalno "dvorišče", lahko odločila za nasprotno stran. Moskva Kijevu tega ne bo nikoli odpustila. Ukrajinci pa so pozabili, da bo Rusija zmeraj njihova soseda, celo sorodnica. In da je bolje iskati skupni jezik. Ampak Kijev je prestolnica suverene države. Ukrajina je subjekt mednarodnega prava. Popolnoma mogoče je, da je njena politika napačna, zavedena, celo zlorabljena. Ampak to je njena politika. To, kar se je zgodilo na vzhodu Evrope, je poraz civiliziranih mednarodnih odnosov.

Veliko pišete o tem, kako Putin v resnici nima nekega pravega naslednika, njegova predsedniška izzivalka, Ksenja Sobčak, kar koli si že mislimo o njej, pa je pred kratkim dejala, da je treba v resnici zreti v leto 2024, ko se bodo Rusi morali zares odločiti, v katero smer zapeljati državo. Vem, da je še precej zgodaj, ampak kakšne so vaše napovedi, kaj čaka Rusijo po Putinu?
Na izčiščenem političnem polju, na katerem so ostale podobno misleče in delujoče osebnosti in stranke, so radikalne spremembe težko predstavljive. V takih okoliščinah se težko bojujejo izraziti, neodvisni in verodostojni protikandidati. V Putinovem krogu je v zadnjih letih bilo nekaj sprememb. Ostali so le prepričani, predvsem pa zelo poslušni izpolnjevalci. Ljudje z lastnimi vizijami, ki so sodelovali bolj ali manj zaradi lastnih karier, so se umaknili. Ampak tudi leta 2007 se je naslednik Vladimirja Putina pojavil nenadoma. Dmitrij Medvedjev prej ni bil tako znan, širši javnosti sploh ne. Tudi Putina do leta 1999 ruska javnost ni poznala, dokler ni direktor FSB-ja nenadoma postal premier in predčasni predsedniški kandidat. Res je treba zreti v leto 2024. V predvidljivosti, s katero deluje Kremelj, bomo lahko presenečeni, če se scenarij ne bo ponovil. Seveda so nepričakovani zasuki zmeraj mogoči. Po vseh teh letih se je težko umakniti, predvsem pa v državi, kakršna je Rusija, oditi varno. Boris Jelcin si je želel zagotoviti varen umik zase in za svojo družino. Putin mu je to omogočil in držal besedo. Zdaj bo Putin moral najti nekoga, ki bo to zagotovil tudi njemu. Obenem pa je prav mogoče, da se je Rusija vendarle utrudila, ne glede na večinsko podporo Putinu, in bo leta 2024 dejansko želela spremembo. Kakšno, pa si je v tem trenutku težko predstavljati.