Po iraško-iranski vojni v 80. letih je bil Bagdad močno zadolžen, tudi pri Kuvajtu. Upal je, da mu bo ta bogata država odpustila več deset milijard dolarjev dolga, ki ga je sicer skušal poplačati tudi z dohodkom iz nafte, toda ker je Kuvajt močno povečal črpanje črnega zlata, je cena padla, načrti Iraka pa so se izjalovili. Med državama je bilo tudi nerešeno mejno vprašanje in Irak ni nikoli priznal samostojnosti Kuvajta, ki je pred prvo svetovno vojno spadal pod pokrajino Basra.

Drugega avgusta 1990 je 100.000 iraških vojakov s 300 tanki vdrlo v Kuvajt in v le nekaj urah premagalo upor le 16.000 kuvajtskih vojakov, šejk Al Sabah pa je pobegnil v Savdsko Arabijo. Še isti mesec si je Irak priključil ozemlje kot svojo 19. provinco.

17. januarja so ameriške sile začele operacijo Puščavski vihar. Mesec dni pozneje je Irak privolil v premirje, ki ga je predlagala Sovjetska zveza, Američani pa so začeli vojno na tleh. Ob umiku iraških sil Američani niso spoštovali svoje obljube in so jih pri tem več ur bombardirali, kar je več strokovnjakov označilo za vojni zločin. Vojna je zahtevala od 25.000 do 75.000 iraških žrtev, ameriških pa naj bi bilo 378.

Po vojni je bil Irak tarča hudih gospodarskih sankcij. Zaradi programa hrana za nafto je po podatkih Unicefa umrlo okoli 90.000 ljudi na leto, predvsem otrok in dojenčkov. 16 let pozneje je iraški voditelj Sadam Husein napad na Kuvajt posredno plačal tudi z življenjem.