Protesti proti položaju žensk v Iranu se po smrti 22-letne Mahse Amini, ki je 16. septembra umrla po tem, ko jo je pridržala t. i. moralna policija, širijo in krepijo. Potekajo že v 31 provincah po državi. V nekaj več kot tednu dni je bilo na njih ubitih najmanj 35 ljudi, aretiranih je na stotine ljudi, morda celo tisoče. Medtem ko so v državi v zadnjih letih potekali številni množični protesti, tudi neredi, naj bi bili tokratni posebni, saj so osredotočeni predvsem na položaj žensk v državi. Tako meni iranska predavateljica in raziskovalka Azadeh Akbari z nizozemske Univerze v Twenteju, ki je med drugim raziskovala načine nadzorovanja žensk v Iranu.

Sogovornica je poudarila ključnost nadzora nad ženskami, nad njihovimi telesi, za ideologijo Islamske republike, ki je bila vzpostavljena po revoluciji leta 1979, s katero je bil odstranjen nedemokratični režim kralja Reza Pahlavi, močno naklonjen interesom Zahoda. Z revolucijo, ki je zaradi prevlade islamskih skupin postala znana kot islamska, se je okrepila diskriminacija žensk v državi. Med drugim so nove oblasti uvedle obvezno nošenje naglavne rute oziroma hidžaba za vse ženske, pravilo, ki je postalo simbol zatiranja žensk v Islamski republiki, a diskriminacija žensk v državi je prisotna na številnih področjih. Kot poudarja Azadeh Akbari, se nove generacije Irank ne zadovoljujejo več zgolj s prizadevanji za spremembe specifičnih zakonov, ampak problematizirajo patriarhalno naravo iranske družbe.

Smrt Mahse Amini 16. septembra je razjezila ljudi širom Irana in, kolikor vidimo, protesti, ki so sledili, postajajo vse večji in bolj napeti. Kako vi vidite dosedanji razvoj dogodkov? V zadnjem času je bilo več množičnih protestov po Iranu, denimo zaradi pomanjkanja vode, električnih mrkov, cen goriva. So trenutni protesti v čem različni, glede vsebine, obsega ali oblike?
Drugačni so že zato, ker niso nujno povezani z gospodarskimi težavami v državi. V zadnjih letih je bilo več nemirov, in sicer zaradi stopnje inflacije, povečevanja revščine in podobno. Zadnji čisto politični protesti so bili leta 2009 po spornih predsedniških volitvah. A vsi protesti hitro postanejo politični, saj je vse politično in povezano s tem, kako se upravlja z državo. Tokratni protesti so drugačni, ker gre za pravice žensk in njihov nadzor nad oblačenjem oziroma obvezno naglavno ruto. Če pogledate 43 let Islamske republike, vidite, da so telesa žensk in ženska vprašanja v samem srcu njene ideologije. V skladu z zelo določenimi spolnimi vlogami obstaja slika idealne muslimanske ženske, ki jo širijo. To je mati, posvečena svojim otrokom. Islamska republika si močno prizadeva za povečevanje prebivalstva in v zadnjem letu so ženskam odvzemali pravice tudi na področju reproduktivnega zdravja in omejili dostop do kontracepcijskih sredstev. Telesa žensk so neprestano pod nadzorom zaradi ideologije Islamske republike. Položaj žensk, telesa žensk, so zanjo ključna. Zdaj ženske naslavljajo to ključno načelo Islamske republike in v tem smislu je trenutno dogajanje revolucionarno. V zadnjih 43 letih so bile ženske ena od družbenih skupin, ki so bile stalno zatirane. Vsak njihov protest, vsako njihovo gibanje so nasilno zatrli, ne samo zaradi ideologije Islamske republike, ampak tudi zaradi patriarhalne, tradicionalne narave iranske družbe. Smrt Mahse Amini je zelo podobna temu, kar se je zgodilo v Tuniziji, ko je konec leta 2010 umrl ulični prodajalec, kar je sprožilo arabsko pomlad. Podobna je tudi umoru Georgea Floyda v ZDA, ki je sprožil niz protestov tam. Obstaja torej popolnoma zatirana skupina ljudi in en sam dogodek sproži množične proteste, saj ljudje preprosto rečejo "dovolj je". In mislim, da je zdaj tak trenutek za iranske ženske. Nadziranje ženskih teles se ne more nadaljevati. In ne gre zgolj za naglavno ruto, ampak za vse ostale oblike zatiranja žensk. Ženske ne morejo postati sodnice ali predsednica, ko se poročijo, izgubijo vse pravice, ne morejo iti v službo ali zapustiti države brez dovoljenja moža. Gre za neprestan nadzor v javnih prostorih in protesti zdaj sporočajo, da se to ne more več nadaljevati.

Je ta popolna podreditev žensk sami ideji države, četudi gre za ključno vprašanje, sama po sebi dovolj, da povzroči takšne proteste, ali pa moramo za njihovo razumevanje vendarle upoštevati tudi širše gospodarsko ali politično ozadje?
Gotovo imajo ljudje različne razloge, da se odpravijo na ulice, v državi, kot je Iran, niti ne moreš povleči jasne ločnice med različnimi nepravičnostmi. Imate gospodarsko nepravičnost, politično nepravičnost, nepravičnost zoper ženske. Ko se naslovi ena nepravičnost, se odpre tudi tema drugih. A vendarle je zdaj jasno, da je glavni razlog za proteste položaj žensk. Ženske tudi vodijo proteste. Ko poslušate vzklike ljudi na ulicah, pa vidite, da zahtevajo spremembo celotnega sistema. Ljudje ne problematizirajo zgolj Islamske republike, ampak tudi patriarhat. Gre za proteste proti družbeni nepravičnosti, ki jih zoper ženske ne izvaja zgolj država, ampak tudi njihovi očetje in bratje. Ženske ne zahtevajo le političnih sprememb, ampak tudi korenite družbene spremembe, in to razlikuje tokratno vstajo od preteklih. Ko začnete protestirati proti policijskemu nadzoru nad ženskami, se odpre vprašanje nadzora nad javnimi prostori in cenzure v medijih. Očitno problem presega zgolj položaj žensk, a trenutno je treba spoštovati razlog za te proteste in dejstvo, da ženske potrebujejo podporo. Poglejmo zgodovino ženskih gibanj v Iranu. 8. marca 1979, takoj po revoluciji, je šlo na ulice milijone žensk, ki so nasprotovale pravilu obveznega nošenja hidžaba. Najprej jih je zatrla tranzicijska revolucionarna vlada, še posebej ajatola Homeini, ki je hotel, da so ženske tiho. Ob tem pa so proteste žensk povsem zanemarile opozicijske politične skupine, ki so menile, da to takrat ni bilo prednostno politično vprašanje. Vsakič, ko so ženske v zadnjih 43 letih sprožile vprašanje obveznega hidžaba in zahtevale pravico do izbire, so jih spraševali, ali je to res problem. Za ženske pa je nadzor nad telesom, nadzor nad svojim oblačenjem, ključno politično vprašanje in nekaj, glede česar je treba ukrepati.

Je za razumevanje dogajanja pomembna geografija? Protesti so se začeli v provinci Kurdistan, od koder so se razširili. Je razlog za to zgolj dejstvo, da je bila žrtev od tam, ali pa obstajajo kakšni drugi razlogi?
Ne gre za edinstven dogodek, ampak za nadaljevanje protestov, ki smo jih že imeli. Decembra 2017 je ženska v Teheranu (Vida Movahed, op. a.) zaradi lastnih prepričanj stopila na telekomunikacijski priključek in tam v tišini stala s svojim hidžabom na palici, dokler je niso nasilno odstranili. Njena gesta se je razširila in ženske po celem Iranu so jo ponavljale. Objavljale so tudi posnetke svojih sprehodov po mestih brez hidžabov in protestov proti nadzoru moralne policije. Gre torej za nadaljevanje vsega tega. Ta krivična smrt te mlade osebe je bila le iskra. Protesti v tišini ali objave zapisov na družbenih omrežjih niso bili dovolj. Nekaj je treba ukreniti.

Kolikšno je nasprotovanje obveznemu nošenju hidžaba v iranski družbi, predvsem med ženskami?
Težko je reči. Potrebno je poudariti obveznost nošenja hidžaba, saj je iranska družba sicer pretežno muslimanska, tradicionalna, patriarhalna, zato je nekakšna ponižnost za ženske nujna. Ne gre zgolj za hidžab, ampak za spremembo percepcije tega, kaj ženska je in kakšno je njeno mesto v svetu. Moja mati recimo nosi hidžab, babica si je celo zakrivala obraz, a mene družina nikoli ni silila, da nosim hidžab. In tako je v številnih iranskih družinah, znotraj katerih imajo ženske na voljo izbiro, ali naj hidžab nosijo ali ne. Ti protesti zdaj poudarjajo pravico do izbire in preizprašujejo, zakaj so telesa žensk stalno pod nadzorom, zakaj ženske ne smejo izbrati, kako naj se oblačijo. Posnetki s protestov kažejo, da je tam tudi veliko žensk s hidžabom. Obveznost nošenja hidžaba je problem tudi zanje. Ne gre torej za nasprotovanje hidžabu, ampak za nasprotovanje obveznosti njegovega nošenja.

Zdi se, da je hidžab močan simbol v iranski politiki skoraj sto let. Pod kraljem Rezo Šahom je bilo leta 1936 nošenje hidžaba ženskam prepovedano, leta 1983 pa zapovedano. Ženske predstavljajo nekakšno igrišče za moške politike. Raziskovali ste oblike nadzorovanja žensk in njihovega oblačenja in v tem kontekstu uporabljate koncept prostorske pravičnosti oziroma nepravičnosti. Lahko ta koncept podrobneje predstavite?
Zgodovinsko gledano so v iranski družbi ženske igrale pomembno vlogo v definiciji modernizacije oziroma tega, kaj naj bi modernizacija iranske družbe pomenila. Pred revolucijo je ideja sodobnega Irana vključevala zahodnjaško predstavo o tem, kaj lahko ženske počnejo, v smislu odločanja od zgoraj navzdol, torej, če ženskam odvzamemo hidžab, jih moderniziramo. A to ni bilo dobro sprejeto, saj ni prihajalo od spodaj, od ljudi, čeprav moram poudariti, da je bilo takrat veliko ženskih gibanj in aktivistk, ki so nasprotovale obveznemu hidžabu, preden je Reza Šah svojo odločitev ženskam vsilil. Problem je bil, da so o tem, kaj je dobro za družbo in ženske, vedno odločali moški, ki so odločitve nato vsilili ženskam. Pred revolucijo je obstajala podoba sodobne ženske, sodobne matere in sodobne družine, ki je določala zelo specifično idejo, kaj naj bi ženska bila, po revoluciji pa je prišlo do nove podobe idealne ženske, ideje o tem, kakšno naj bo mesto ženske v islamski družbi. V obeh primerih se je ženskam vsiljevala podoba o njih samih. Z idejo prostorske pravičnosti želim povedati, da bi moral biti javni prostor dostopen vsem skupinam ljudi. Obvezni hidžab pa ženskam ta dostop odreka. Kot ženska v Iranu morate razviti strategije za iti ven. Dobro morate premisliti, kako ste oblečeni, kam greste. Če greste recimo v kakšen državni urad in imate na sebi kakšno barvito ali modno oblačilo, vam sploh ne bodo dovolili, da stopite v prostor. Kot ženska se morate torej neprestano prilagajati zahtevam različnih prostorov. Poleg tega morate razviti tudi strategije premikanja. Če v kakšnem parku vidite vozila moralne policije, boste morda raje naredili večji ovinek, da se izognete morebitni aretaciji zaradi vaših oblačil. Ženske tako nimajo svobode gibanja po javnih prostorih. Poleg nasilja države in državnega nadzora pa so ženske v patriarhalni družbi podvržene tudi ustrahovanju in nadlegovanju moških na ulici, če niso ustrezno oblečene. Na vhodih v javne prostore, kot so restavracije, kavarne, nakupovalna središča, so nalepke, ki opozarjajo, da ženske s "slabim hidžabom" nimajo vstopa. Ženskam se ves čas dopoveduje, kako morajo izgledati, kar jim onemogoča prosto premikanje na javnih prostorih.

Takšno nadzorovanje žensk poznamo tudi v Evropi in ZDA, če pomislimo na omejitve pravice do splava in prepovedi ali omejitve islamskih oblačil.
V več evropskih državah smo priče prihodu zelo konservativnih, tudi skrajno desnih strank na oblast in za njihov diskurz so ključne ksenofobija, vprašanje priseljevanja ali muslimanskih žensk. Rekla pa bi, da gre v teh primerih v osnovi za liberalne demokratične družbe, v katerih državljani imajo prostore in načine za politično delovanje in proteste proti tem pojavom, medtem ko v Iranu teh možnosti nimamo. Ni svobode izražanja. Vse politične poti so zaprte in slepe ulice. Civilna družba je bila v zadnjih desetletjih nasilno zatrta, ljudi so dobesedno morili zaradi njihovega političnega aktivizma. Tako res ni druge možnosti kot iti na ulice in se tam soočiti s policijo. V Evropi in ZDA pa kljub vsemu obstajajo demokratični načini za reševanje problemov, ki pa jih v Iranu ni.

Obvezno nošenje hidžaba so uvedli nedolgo po revoluciji leta 1979, v kateri so kleriki prevzeli glavno vlogo, čeprav se še zdaleč niso edini borili proti režimu kralja Reze Pahlavija. Kako je islamska revolucija spremenila položaj žensk v Iranu? Verjetno je imela različne posledice za različne kategorije žensk.
Res je. Rada pa bi poudarila, kako pomembno je vprašanje žensk za celotno revolucionarno ideologijo Islamske republike. Kot ste rekli, islamske skupine pravzaprav niso bile vodilne v iranski revoluciji, a so preprosto brutalno pobile vse ostale, ko so prišle na oblast. V osemdesetih letih so levičarje množično pobijali, trenutni predsednik (Ebrahim Raisi, op. a.) je bil takrat vpleten v poboj vsaj 3000 političnih zapornikov iz vrst levičarskih skupin. Fundamentalistične islamske skupine, ki so zatirale tudi zmerne islamske skupine, so prišle na oblast na krvav način, z umori. In zanje je bila vizija tega, kakšna naj bo ženska, res ključna. Zanimivo, pred revolucijo smo imeli eno najboljših družinskih zakonodaj. Kralj je namreč kopiral zahodne družinske zakonodaje in v Iranu so dobile ženske prvič enake pravice kot moški v zakonski zvezi, to je bilo takrat zelo revolucionarno. Po revoluciji, v času tranzicije, ko še niti vlada ni bila vzpostavljena, pa je ajatola Homeini kot prvo stvar razveljavil ravno družinsko zakonodajo. Ženske so tako v zelo kratkem času izgubile pridobljene pravice. Vidite, kako ključne so spolne vloge v tej islamski ideologiji.

V času revolucije so v znak solidarnosti z drugimi, vernimi ženskami, mlade, neverne, nepokrite ženske začele nositi hidžab kot simbolični znak odpora kraljevemu vesterniziranemu režimu. Kakšno pa je stanje na področju solidarnosti med ženskami danes?
Vse je treba razumeti v zgodovinskem kontekstu. Takrat je imela revolucija zelo duhovno konotacijo, islam pa je bil razumljen kot način odpora proti takratni različici razvoja, vesternizaciji države, ki sta jo šah in njegov sin vsiljevala ljudem. Ljudje so na ta način sporočali, da želijo svoj razvoj, svoje razumevanje tega, kako naj gre država naprej. Zato so levičarske skupine v znak solidarnosti z večino družbe začele nositi hidžab in takrat niso mislili, da bo to nekaj, kar se bo nadaljevalo oziroma da bo to ženskam vsiljeno. Celo Homeini je takrat govoril, da hidžaba ne bodo vsiljevali. Bil je zvit in je sprva govoril, da ker so državne institucije islamske, naj se ženske pokrijejo le, ko vstopajo v državne urade, nato pa so začele neuradne revolucionarne skupine ženske ustrahovati na ulicah, to pa se je pozneje institucionaliziralo. Osem let po revoluciji je bil sprejet kazenski zakonik, ki je predvideval sankcije za ženske, ki hidžaba ne nosijo pravilno. Oblikovanje takšnega zakonika je torej trajalo dolgo časa. V tem času je potekala kulturna revolucija na univerzah, zatiranje levičarskih skupin, zaradi iraško-iranske vojne je bilo vse, povezano z ženskami, potisnjeno v ozadje. Hočem reči, da niso vse ženske preprosto začele nositi hidžaba, ker so hotele, takšen je bil duh časa. Obenem pa so nastajala ženska gibanja, ki so zahtevala enake pravice, ženske so se mobilizirale za enakopravnost v zakonu in vsakdanjem življenju. Trenutno pa se solidarnost osredotoča predvsem na pravico do izbire. Ženske so vse bolj izobražene, vmes se je zgodil internet, kar pomeni, da imajo ljudje veliko več prostora za razpravo in feministične ideje, lažje se povežejo. Platforme za izmenjavo sporočil uporabljajo ljudje različnih starosti in različno premožni in razprave potekajo na družbenih omrežjih, kot sta WhatsApp in Telegram. Ljudje se torej o tem vprašanju že kar nekaj časa pogovarjajo, a v kibernetskem prostoru, na ulicah pa vidimo manifestacije tega. Umor Mahse Amini je zdaj sprožil to množično jezo ljudi, ki pravijo, da se to ne more nadaljevati.

Govorili ste o državnem zatiranju žensk. Kakšen je pa družbeni pritisk na ženske, da se prilagajajo? Je represija s strani države vedno nujna, ali pa že javnost sama, tudi ženske, pritiska na ženske, da nosijo hidžab?
Kot sem rekla, ne gre zgolj za državno zatiranje, ampak tudi za patriarhat. In iranska družba je patriarhalna. Običajen pojav je, da ženske, ki niso primerno oblečene, so preveč naličene, ali pa ponoči hodijo same zunaj, moški spolno nadlegujejo. Gre za tradicionalno družbo, kar pomeni, da so spolne vloge zelo določene. Od žensk se pričakuje, da se poročijo in imajo otroke. Res pa je, da so se stvari tudi spremenile. Številne ženske so zelo dobro izobražene. Iran je prva država na svetu po obsegu bega možganov. Veliko žensk je zapustilo državo in svoje izkušnje iz tujine prenašajo svojim družinam in prijateljem v Iranu ter jim kažejo, kako bi lahko bilo drugače. Še posebej mlajše generacije žensk povsem spreminjajo razumevanje položaja žensk v družbi. Žensko, feministično gibanje se je skozi leta prav tako postopno spreminjalo. Od osredotočanja na spremembe zakonodaje je prešlo na osredotočanje na vsakdanje življenje, izbiro, svoboščine. Ženske hočejo spremeniti tako nadzor države kot patriarhat.

Obvezno nošenje hidžaba je zgolj ena manifestacija neenakopravnosti žensk v Iranu, tukaj so še vprašanja dedovanja, potovanja v tujino, pričevanja na sodišču, skrbništva nad otroki, udeležba na športnih dogodkih. Ali država zatira ženske, da bi preprečila širšo liberalizacijo iranske družbe, ki bi presegla položaj žensk?
Vprašanje žensk je ključno pri tem, kako razumejo svet, ključno za svetovni nazor Islamske republike in njeno ideologijo. V tej viziji družbe so spolne vloge, družina in številni drugi vidiki med seboj povsem povezani. In če začenjate spreminjati eno stvar, recimo, da ženske za potovanje v tujino ne bi potrebovale dovoljenja moža, bi to spremenilo tudi položaj moških. S tem bi bili tudi moški osvobojeni teh tradicionalnih dolžnosti, ki naj bi jih imeli. Več pravic žensk glede dela bi spremenilo tudi delovnopravno zakonodajo. Gre za učinek domin. Če bi spremenili eno stvar, bi se spremenile tudi številne druge, kakor so si jih zastavili v svoji viziji. Zato je bil vrhovni voditelj glede tega zelo nazadnjaški. Bil je zelo jezen zaradi reproduktivnih pravic žensk. Zato so ukinili brezplačna preventivna sredstva, ki so jih ženske dobivale v bolnišnicah in na podeželju. Ženske so bile tako na področju reproduktivnega zdravja prepuščene same sebi. Številne morajo tako roditi veliko otrok. Vlada je omejila tudi preglede zarodkov, zato se rodi več otrok s težavami, recimo Downovim sindromom. Vsi ti majhni ukrepi skupaj postavljajo ženske v zelo podrejen položaj in jim preprečujejo polno udeležbo v družbi, na trgu dela, v politiki, na lokalni ravni. Ves čas se jih potiska v to vizijo idealne ženske v Islamski republiki.

Sorodna novica "Z afganistansko vojno je oživela tradicija imperialističnega feminizma"

Kako koherentno je žensko gibanje v Iranu glede na pomanjkanje prostora za javno razpravo in organiziranje? Gre sploh za gibanje ali ločene skupine s podobnim ciljem?
Mislim, da nihče v Iranu ne bi mogel trditi, da je del koherentnega gibanja ali vzpostavljene mreže. Zadnje žensko gibanje, ki smo ga imeli, je bila kampanja za milijon podpisov (kampanja iz leta 2006 za spremembo zakonodaje, ki diskriminira ženske, op. a.), ki jo je vlada močno zatirala. Oblasti so medtem prešle od ustrahovanja, mučenja in zapiranja kar k pobijanju ljudi. Včeraj (pogovor je bil posnet v četrtek, op. a.) so začeli streljati ljudi na ulicah. Ne gre zgolj za žensko gibanje. Oblasti zatirajo vsakršne mobilizacije, zatirajo delavsko gibanje, sindikate, alternativne verske skupine, kot so novi kristjani ali sufisti. Politična opozicija je bila v zadnjih 43 letih ves čas zatirana. Zatirajo tudi stranke, ki so podpirale islamsko ideologijo, a so hotele nekakšne spremembe. Tudi reformističnih strank, ki smo jih imeli po letu 2000, ni več. V tem smislu je politična scena povsem totalitarna. Vsaka možna mobilizacija skupin je pod nadzorom in zatirana od samega začetka. Zato ni realistično reči, da imamo žensko gibanje na način, kot ga poznamo v evropskih družbah.

Obstaja pa širši politični potencial trenutnega ženskega boja, ki presega sam položaj žensk.
Opravila sem analizo vsebin profilov žensk na Twitterju in Instagramu. Tam ne govorijo le o ženskah, ampak tudi o drugih, širših krivičnostih v iranski družbi. Govorijo o aretacijah članov sindikatov ali drugih skupin, ki si prizadevajo za spremembe. Te sfere protestov proti nepravičnosti so močno prepletene. Nemogoče je govoriti o ženskah in ne govoriti o sistematičnem kršenju pravic drugih skupin ljudi. Gre ze politično vprašanje že v sami osnovi.

Kaj pa lahko poveste o udeležbi moških na protestih, ki potekajo? Kakšna je njihova solidarnost?
Tudi v tem smislu so protesti posebni. Veliko moških je prisotnih in to je čudovito. Tudi moški nasprotujejo takšnemu odnosu države in družbe do žensk. Zavedajo se, da ni sprejemljivo, da so morale ženske to prenašati 43 let, oni pa so glede tega molčali. Na družbenih omrežjih vidite, kako se številni moški krivijo, ker so bili toliko časa tiho in niso podpirali žensk okoli sebe. Moški so tudi s pomočjo družbenih omrežij dojeli, kako zatiranje žensk deluje in koliko so ženske v teh letih trpele brez podpore moških sorodnikov in prijateljev. Številnim moškim je postalo jasno, da pri feminizmu in ženskem gibanju ne gre zgolj za položaj žensk, ampak tudi za osvoboditev moških od zatiralskega, patriarhalnega razumevanja položaja moškega v družbi, tega, kakšen naj bo moški. S podobo moškega kot avtoritarca na čelu družine so nezadovoljni tudi številni moški, ki pravijo, da ne razumejo tako svojega odnosa s sestro, materjo, ženo, dekletom. Zdaj se dogaja ena čudovita stvar.

Dejali ste, da razprava poteka na družbenih omrežjih, lahko bi rekli, da zdaj poteka tudi na ulicah, kakšna pa je v širši iranski družbi, v medijih? Je odprta javna razprava sploh možna?
V iranskih medijih nikakor ne, saj so vsi pod nadzorom države. Če bi ta razprava lahko obstajala, bi bilo to izjemno, verjetno do trenutnih dogodkov sploh ne bi prišlo. Na družbenih omrežjih pa razprava poteka že dolgo. Takoj, ko so ženske z dostopom do spleta dobile možnost govoriti o svojem položaju, so to izkoristile.

Iran je tarča rednih kritik Zahoda glede pravic žensk. A Zahod, specifično ZDA in Združeno kraljestvo, prav tako nosi del odgovornosti za položaj žensk v Iranu glede na njihov državni udar zoper vlado premierja Mohameda Mosadeka, ki je izboljševala položaj žensk (med drugim volilna pravica na lokalnih volitvah, porodniški dopust, socialne podpore, op. a.), a so jo odstranili, da bi bil Iran bolj naklonjen interesom Zahoda. Bi se strinjali s takšno perspektivo?
Drugače bi jo formulirala. Takšni kolonialistični, imperialistični posegi v države seveda vplivajo na njihove lokalne in nacionalne politike, to ni sporno. A poleg tega je pomembno videti, da se osvoboditev žensk in pravice in svoboščine žensk uporabljajo tudi kot izgovor za nadaljevanje teh imperialističnih zamisli, kako naj bi svet izgledal. Tragičen primer tega je Afganistan, kjer so telesa in pravice žensk izkoristili kot propagandno orodje, da bi zahodno javnost prepričali, da je bilo treba napasti Afganistan in ostati tam več desetletij. Nato pa so zahodne države čez noč umaknile svoje enote iz države, ne da bi zares pomislile, kaj se bo zgodilo z ženskami. Zdaj recimo ne morejo več iti v srednje šole. Zato je bolj pomembno upoštevati, kaj samo iransko ljudstvo zahteva, ne pa izkoriščati Irank za politične agende zahodnih držav. Zdaj bi lahko morda te proteste izkoristile, da bi dosegle jedrski sporazum z Iranom ali kaj drugega, a to ne bi bilo prav. Zato so številna gibanja v Iranu zelo sumničava do takšnih podpor, čeravno do zdaj še nismo videli kakšne bistvene podpore zahodnih držav v primeru tokratnih protestov. To ni tema, ki bi jo morali uporabiti v namene vpletanja v države, kot je Iran. To vprašanje sploh ne more biti razrešeno od zunaj. Res pa je, da ima vsako gibanje v vsaki državi zaveznike. Ženske v Iranu imajo tako zaveznika v feminističnih gibanjih po svetu in ta podpora je pomembna, a v takšnih primerih gre bolj za medsebojno podporo odporniških gibanj kot za vmešavanje.