Nova zakonodaja namreč določa, da imajo le Judje pravico do samoodločbe. Kot poroča portal middleeasteye.net, to pomeni, da imajo le Judje pravico, da oblikujejo nacionalne prioritete Izraela, tako na simbolni kot praktični ravni, to pravico pa naj bi imeli vsi Judje, ne glede na to, ali živijo v Izraelu ali ne in celo ne glede na to, ali so izraelski državljani ali ne.

Zakon, ki je t. i. temeljni zakon in ima zato status ustavnega zakona, ob tem ne omenja, da so nejudovski ali palestinski državljani Izraela upravičeni do enakopravnosti pred zakonom.

Med drugim zakon, ki ima manj kot 500 besed, arabščini tudi formalno odvzema status uradnega jezika in ji dodeljuje le "poseben status". Hebrejski jezik je tako zdaj edini uradni jezik v Izraelu.

Občine, v katerih lahko živijo le Judje
Zakon tudi določa, da je "za državo razvoj judovskega naseljevanja nacionalna vrednota", in da ga bo država spodbujala. To pomeni podporo države za izključno judovske skupnosti. Že pred sprejetjem zakona je bilo v Izraelu več kot 900 krajev, oziroma okoli tri četrtine vseh mestnih občin v državi, ki Nejudom prepovedujejo bivanje znotraj njihovih meja.

Kot še piše middleeasteye.net, zakon o nacionalni državi pomeni, da je etnoreligijski značaj Izraela pomembnejši od demokratičnega. Izraelski politiki državljane palestinskega rodu pogosto označujejo za "demografsko grožnjo" ali "demografsko bombo", njihov obstoj pa naj bi ogrožal "judovski značaj" Izraela, ki ga judovski politiki označujejo za "judovsko državo".

"Zakon legitimizira rasizem"
Zakon je razjezil predvsem državljane palestinskega rodu, pa tudi liberalnejše judovske državljane, nanj pa letijo tudi kritike iz tujine. V Tel Avivu se je po poročanju izraelskih medijev zbralo več deset tisoč ljudi, tako Judov kot Arabcev.

"Zakon legitimizira rasizem," je na protestu po poročanju Reutersa dejala 19-letna Laila Al Sana iz beduinske vasi na jugu Izraela v puščavi Negev (po arabsko Nakab). "Zelo pomembno je, da pokažemo, da smo tu, da se upiramo," je dejala.

Protestniki so bili sicer večinoma državljani palestinskega rodu, nekateri so vihteli palestinske zastave in imeli transparente z napisom "enakopravnost" v arabščini in hebrejščini.

Državljani palestinskega rodu so predvsem potomci Palestincev, ki jim je leta 1948 ob nastanku Izraela uspelo ostati na svoji zemlji. Okoli 750.000 – oziroma okoli 80 odstotkov na območju današnjega Izraela živečih Palestincev – jih je bilo takrat namreč prisiljenih zapustiti svoje domove, Izrael pa jim vse od takrat ne pusti vrniti se.

Zakon deli državljane na judovske in nejudovske
Kritiki zakonodaje, med njimi je tudi izraelski predsednik Reuven Rivlin, opozarjajo na njeno nedemokratičnost, ker državljane deli na judovske in nejudovske. Politiki palestinskega rodu pravijo, da zakon meji na apartheid, kritične so tudi organizacije za človekove pravice, judovske skupine v tujini in EU-ju.

Prejšnjo soboto je potekal protest izraelskih državljanov, pripadnikov skupnosti Druzov, ki jih je okoli 120.000. Gre za etnično arabsko versko manjšino, islamsko ločino, ki vključuje tudi elemente drugih ver. Njihovo ogorčenje nad zakonom je imelo večji odmev v Izraelu, saj so znani kot zvesti podporniki države. Številni Druzi so tudi služili v vojski, nekateri pa so se v vojaški hierarhiji povzpeli zelo visoko.