Kmalu po začetku vojne je The Onion objavil: "New York Times izumil povsem nov številski sistem, da bi se ognil navajanju števila žrtev v Gazi." The Onion je ameriški satirični portal, a je opozoril na zelo realen problem – izkrivljeno poročanje osrednjih zahodnih medijev o vojni v Gazi.

Predvsem ameriški mediji se s silnimi besednimi akrobacijami izogibajo imenovanju "lastnika" izstrelkov, zaradi katerih je v petih mesecih vojne v Gazi umrlo že več kot 30.000 Palestincev, od tega večina žensk in otrok.

Kritiki zato tem medijem očitajo selektivno poročanje, relativizacijo izraelskih vojnih zločinov in kolonizatorsko miselnost, pri čemer pogosto vlečejo vzporednice z vojno v Ukrajini in diametralno nasprotnim poročanjem o ukrajinskih žrtvah ruske invazije v primerjavi s palestinskimi žrtvami izraelske invazije.

"Ta vprašanja pristranskosti medijev, tudi ko gre za mednarodne konflikte, se pojavljajo že vsaj sto let," razlaga profesor novinarstva na FDV-ju Marko Milosavljević. "Phillip Knightley je v knjigi Prva žrtev med drugim analiziral, kako so poročali britanski časniki o prvi svetovni vojni, in ugotovil, da so zavestno zamolčali obseg spopadov in smrti na britanski strani, da bi domačo javnost prepričali, da je zmaga pred vrati, pa čeprav je vojna trajala štiri leta, v njej pa je življenje izgubilo na milijone Britancev. Javnost je zaradi tega po vojni izgubila zaupanje v časopise, medtem ko so bili lastniki časopisov za svojo domoljubno vlogo pri poročanju o vojni, kjer so namerno javnosti prikrivali stvari, nagrajeni z lordskimi nazivi."

"Posredovanja medijev seveda obstajajo, spomnimo se samo po 11. septembru, kako so ameriške radijske postaje umaknile vse pesmi z referencami na ogenj in padanje. Včasih so ti posegi namenjeni blaženju situacij, včasih poveličevanju domoljubja, včasih gre za pristranskost, včasih cenzuro, ampak mediji vsekakor lahko v različnih spopadih odigrajo zelo sporne vloge, ki so daleč od idej in idealov svobode in nepristranskosti. Pa naj si še tako dopovedujemo, da naj bi medije vodila samo profesionalna merila, zgolj javni interes po dobri, celostni obveščenosti, ampak hkrati vsi vemo, da je že vprašanje definicij pogosto politično oziroma ideološko, kdaj bo nekdo opredeljen za skrajneža, kdaj za terorista in kdaj lahko nekaj označimo za genocid," pravi Milosavljević.

Beseda "pokol" v uporabi le, kadar so žrtve Izraelci

Eden izmed primerov pristranskega in selektivnega poročanja medijev, ko gre za izraelsko-palestinski konflikt, je uporaba čustvenih označevalcev, kot so "pokol", "masaker" in “grozljivo", skratka besed, ki pri bralcu utrjujejo določene predstave, kdo je napadalec in kdo žrtev.

Pri ameriškem novičarskem portalu The Intercept so januarja objavili obsežno raziskavo medijskega poročanja o vojni v Gazi, v katero so zajeli več kot tisoč člankov New York Timesa, Los Angeles Timesa in Washington Posta ter dokazali, da osrednji ameriški mediji favorizirajo Izrael.

“Skrajno emocionalni termini za pobijanje civilistov, kot so “pokol”, "masaker" in “grozljivo”, so bili rezervirani skoraj izključno za Izraelce, ki so jih ubili Palestinci, ne pa obratno,” so zapisali avtorji. Beseda “pokol” je bila za Izraelce uporabljena 60-krat, za Palestince le enkrat.

“Masaker” v povezavi z izraelskimi žrtvami 120-krat in štirikrat za Palestince, “grozljivo” pa 38-krat v povezavi z izraelskimi žrtvami in štirikrat za palestinske.

"Gaza strada" – kdo jo strada?

Da se nekateri mediji izogibajo imenovanja Izraela kot agresorja in Palestincev kot žrtev, pogosto ni izjema, ampak pravilo.

New Yorker je januarja objavil intervju z glavnim ekonomistom Svetovnega programa za hrano Združenih narodov (UNWFP) Arifom Huseinom z naslovom "Gaza strada" – toda v celotnem pogovoru ne novinar ne intervjuvanec (vsaj glede na objavljeno končno besedilo) ne omenita Izraela, države, ki je dejansko odgovorna za to, da prebivalci Gaze stradajo.

Povedno je tudi, da se zahodni mediji pogosto izogibajo besede "otroci", ko gre za palestinske žrtve, ampak raje uporabijo izraz z manjšim čustvenim nabojem, "mladoletniki", kot denimo naslov na AP-ju: "Zdravstvene oblasti pravijo, da je bilo v vojni Izraela proti Hamasu v Gazi ubitih več kot 12.300 palestinskih mladoletnikov."

In tudi ko zahodni mediji pišejo o konkretnih palestinskih žrtvah z imenom in priimkom, se jim običajno uspe ogniti pripisovanju odgovornosti. "Ljubil je košarko in si je želel pomagati v trgovinah svoje družine. Krogla je vse to končala," se bere naslov članka v New York Timesu. In nižje: "Palestinski Američan ubit pod streli na Zahodnem bregu."

"New York Times bo delal neverjetne akrobacije, da bi se ognil zapisu, da je Izrael ubil tega ameriškega fanta,” je članek na omrežju X komentiral škotski novinar Alan MacLeod.

Šestletna deklica "najdena mrtva"

Prejšnji mesec je v medijih odmevala zgodba šestletne palestinske deklice Hind Radžab, ki je po izraelskem napadu na avtomobil njene družine po telefonu tri ure moledovala reševalce za pomoč, nazadnje pa so jo 12 dni pozneje našli mrtvo skupaj z reševalci, ki so ji prihiteli na pomoč.

Sorodna novica Šestletnica tri ure moledovala na pomoč – a z reševalci podlegla izraelskim strelom

“Štirje veliki zahodni mediji so pokrili zgodbo Hind Radžab, a niti eden od njih ni uporabil besede "ubil" ali "Izrael". To ni naključje, ampak sistematičen poskus oprati in minimalizirati zločine Izraela. Pomeni pa tudi sokrivdo pri teh zločinih," je na omrežju X opozorila avtorica in publicistka Assal Rad, raziskovalna direktorica Nacionalnega iransko-ameriškega sveta.

Naslovi, o katerih govori Assal Rad? "Pogrešana šestletnica in reševalna ekipa najdeni mrtvi v Gazi, navaja humanitarna organizacija," je pisal New York Times. "Šestletno palestinsko deklico našli mrtvo, potem ko je bila ujeta v avtomobilu z mrtvimi svojci," je bil naslov na CNN-u, na BBC-ju pa: “Hind Radžab, 6, najdena mrtva v Gazi dneve po telefonskih klicih na pomoč”.

Primerjajte to z naslovom BBC-ja, ko gre za neki drugi aktualni oboroženi konflikt: "Ukrajinska vojna: dojenček ubit v ruskem napadu na hotel v Harkovu."

Primerjave z ukrajinsko-rusko vojno so na mestu, saj lahko pokažejo, kako diametralno nasprotno zahodni mediji pokrivajo spopade oziroma kako pri enem nimajo težav navesti agresorja, pri drugem pa.

Eden takih konkretnih primerov sta, denimo, spodnja dva naslova, oba vzeta iz New York Timesa:
“V eksploziji, za katero prebivalci Gaze pravijo, da je bil zračni napad, številne žrtve v gosto poseljeni soseski" (5. 11. 2023)
"Rusija tolkla po ukrajinskih mestih v enem največjih zračnih napadov v vojni" (29. 12. 2023)

O tem je v ponedeljkovi oddaji Marcel na TV Slovenija govoril tudi veteranski Dnevnikov politični novinar Ervin Hladnik Milharčič.

"Iz dneva v dan lahko vidiš roke nad Palestinci, ki umirajo – namreč, jih ne ubijajo, oni "umirajo". Bereš časopise in pišejo, kako Palestinci "umirajo" v velikih množicah, ne pa, da jih streljajo, bombardirajo itd. Umirajo. Naravni proces. Problem je, da ta naravni proces teče že desetletja in da se mu je nekaj časa reklo mirovni proces. Treba bi bilo popolnoma zamenjati besede," je dejal.

Milosavljević tu poudarja, da v novinarstvu velja, da se uporablja klasična oblika izražanja – aktiv in osebek, povedek, predmet. "Ta in ta oseba/organizacija je storila to in to. To je tudi prevladujoča oblika. Zanimivo pa je, da v neprijetnih situacijah začnejo nenadoma tako predstavniki stikov z javnostmi kot politični akterji uporabljati pasiv. Ko pride do korupcije, bodo običajno objavili: "Pri reviziji posla XY se je izkazalo, da je prišlo do korupcije." Ne pa, da je akter X ravnal koruptivno. Oblike, ki skrijejo institucije ali posameznike, ki so to dejansko storili. In to seveda ni slučajno. To je zavestna oblika, uporabljena v političnem komuniciranju in v sferi odnosov z javnostmi."

"In včasih temu, žal, preveč zvesto ali pasivno sledijo novinarji, ko zgolj povzemajo izjave ali sporočila za javnost, kjer nenadoma ni več zaznano, kdo je nekaj zagrešil. "Prišlo je do uboja NN ljudi". Tu govorimo o enaki logiki, ki je redkokdaj naključna, v resnici je večinoma zavestna, in to se najbolj izkaže ravno, ko bi podoben diskurz uporabili v podobnem primeru v Ukrajini, kjer so ljudje upravičeno občutljivi, če bi nekdo uporabil pasiv ali druge evfemizme, ko gre za dejanja, ki jih je tam začela Rusija, in s tem skušal ta dejanja minimalizirati. V vsakem logičnem poročanju medijev se zastavi ključno vprašanje, kdo je nekaj storil – ni logično, da ključni akter manjka in so navedeni zgolj podatki, da je 'prišlo do nečesa'," sklene Milosavljević.

Kritiki CNN-u očitajo nekritično poročanje o Izraelu

Omenjeni narativ poročanja povzroča tudi vse večja interna trenja znotraj redakcij in uprav osrednjih medijev. Tako je The Intercept prejšnji teden s pomočjo anonimno posredovanih zvočnih posnetkov razkril krizni sestanek vodstva CNN-a z zaposlenimi, na katerem so nekateri novinarji, vključno z veteransko poročevalko s kriznih žarišč Christiane Amanpour, vodstvu očitali "dvojna merila" pri poročanju o izraelski ofenzivi v Gazi.

Amanpour je med drugim dejala, kako frustrirana je, ker zgodbe o Izraelu cenzurirajo in spreminjajo, ko gredo skozi jeruzalemski urad New York Timesa in izraelske vojaške cenzorje, medtem ko so se drugi novinarji potožili nad ozračjem, sovražnim do novinarjev arabskega rodu.

Osebje je na enournem sestanku na londonskem sedežu CNN-a od vodstva skušalo dobiti odgovore o protokolih te mreže, ko gre za poročanje o vojni v Gazi, in o odnosu do arabskih poročevalcev. Več zaposlenih je poudarilo, da se zaradi CNN-ovega poročanja o vojni počutijo razvrednotene in osramočene, neprijetno pa da se (tisti arabskega rodu) počutijo tudi znotraj kolektiva, saj da imajo občutek, da bi morali javno obsoditi Hamas, da bi si oprali ime in bi jih jemali resno kot novinarje.

Dodali so še, je CNN-ovo poročanje o Gazi ošibilo položaj te mreže v regiji in privedlo do tega, da se osebje arabskega rodu počuti, kot da njihova življenja niso nepogrešljiva. “Oktobra in novembra sem bil v južnem Libanonu,” je povedal eden od novinarjev. "In zame je bilo bolj stresno, ko sem odprl CNN, kot pa bombe, ki so padale nedaleč proč.”

Eden od zaposlenih se je pritožil nad CNN-ovim nekritičnim prenašanjem izjav izraelskih oblasti, vključno z izjavami obrambnega ministra Joava Galanta. “Mislim, da je veliko izmed nas zmotilo to, da izkušeni voditelji niso izzvali sogovornikov, kot je Galant, ki so Palestince označili za "človeške živali", kar je po mednarodnem pravu genocidno izrazoslovje," je dejal.

Spet drugi je poudaril, da so arabski in muslimanski novinarji popolnoma razdvojeni med ponosom, da delajo za CNN, ter pritiski svojih družin in skupnosti, ker delajo za Izraelu naklonjeno mrežo.

“Mislim, da je zelo pomembno, da veste, da je raven rasizma, ki smo ga deležni novinarji arabskega in muslimanskega rodu znotraj Izraela, ko poročamo o Izraelu, nesorazmerna – govorim o napadih izraelskih organizacij na nas in kaj moramo poslušati," je dejal.

Vodstvo je na pritožbe odgovorilo z zagotovilom, da "sliši" njihove pomisleke, a je hkrati branilo delo CNN-a ter opozorilo, kako težko je dobiti dostop do Gaze in da je težko poročati o taki temi, "ko imate ljudi z izjemno močnimi stališči na obeh straneh, ne da bi včasih storil napako".

Strogi napotki s sedeža CNN-a?

Tudi Guardian je prejšnji mesec v svojem članku navajal zaposlene pri CNN-u, ki so svojo medijsko hišo zaradi proizraelsko pristranskega poročanja obtožili novinarske malomarnosti.

“Večina novic od začetka vojne je izkrivljenih zaradi sistemske in institucionalizirane pristranskosti mreže do Izraela,” je povedal eden od zaposlenih. “CNN-ovo pokrivanje vojne med Izraelom in Hamasom dejansko lahko označimo za novinarsko malomarnost.”

Kot je poročal Guardian na podlagi virov znotraj različnih CNN-ovih uradov ter internih okrožnic in e-pisem, odločitve glede vsakodnevnih novic oblikuje serija direktiv s CNN-ovega sedeža v Atlanti, ki postavlja striktne napotke glede poročanja.

Ti vključujejo stroge omejitve, ko gre za navajanje Hamasa in poročanje o drugih palestinskih vidikih, medtem ko se izjave izraelske vlade samodejno vzamejo kot verodostojne in zanesljive, pri čemer se je, zlasti v začetku vojne, dajalo precej več poudarka na trpljenje Izraelcev zaradi zajetih talcev kot na trpljenje Palestincev zaradi bombnih napadov.

Eden od novinarjev je opisal, kako je mreža zaradi poročanja o Gazi "popolnoma razdeljena", vse skupaj pa da ga spominja na "navijanje", ki je sledilo 11. septembru 2001.

"Smrti, povezane z razdeljevanjem hrane"

Prejšnji teden je CNN izraelski napad na več kot sto sestradanih Palestincev, ki so v Gazi čakali na hrano, opisal kot "kaotični incident". Oznako, ki je ne samo zminimalizirala, ampak popolnoma ignorirala odgovornost Izraela, so ostro kritizirali številni, med drugim tudi ameriški satirik Jon Stewart, ki je sicer sam judovskega rodu. "Umm ... opomba CNN-u: "Kaotični incident" je, ko mulci na fakulteti vdrejo na košarkarsko igrišče, ne pa pokol ljudi, ki čakajo na hrano …"

A tudi Guardian je podobno zadržan, ko je treba poimensko navesti krivca za trpljenje Palestincev. Za omenjeni pokol med razdeljevanjem hrane je britanski medij uporabil naslov "Več kot sto Palestincev umrlo v kaosu okoli konvoja s pomočjo v Gazi", v novici, ki je sledila, pa: "Biden pravi, da smrti v Gazi, povezane z razdeljevanjem pomoči, zapletajo pogovore o premirju".

Podobne ubeseditve brez izpostavitve vloge Izraela so uporabljali tudi drugi zahodni mediji. "Več kot sto ubitih med razdeljevanjem hrane v Gazi," se je bral naslov v Voice of America (VOA), CNN pa je pisal, kako je bilo "v kaotičnem incidentu najmanj sto ubitih in 700 ranjenih”.

"Ministrstvo za zdravje v Gazi pravi, da je bilo v napadu ubitih najmanj 70 ljudi," je bil naslov AP-ja, “Kaotična dostava pomoči se je sprevrgla v smrtonosno. Medsebojno obtoževanje oblasti Izraela in Gaze,” se je zapisalo Washington Postu, medtem ko boste pokol v spletni enciklopediji Wikipedija našli pod benignim geslom "Incident s humanitarno pomočjo na ulici Al Rašid".

Sorodna novica Vse več pozivov k preiskavi napada na Palestince, ki so čakali na hrano in pomoč

BBC-jev naslov je bil "Več kot sto ubitih v množici, ki je čakala na hrano, trdi ministrstvo za zdravje pod vodstvom Hamasa", pri čemer mnoge kritike zmoti tudi, da je britanska radiotelevizija tu uporabila klasično taktiko zahodnih medijev vzbujanja dvoma o podatkih o številu smrti z eksplicitnim povezovanjem oblasti s Hamasom – čeprav podatki o številu smrtnih žrtev ministrstva za zdravje v Gazi veljajo za zanesljive, uporabljajo jih tudi izraelske obveščevalne službe v lastnih internih dokumentacijah.

Število umrlih torej ni toliko sporno, kot je sporno, kako so umrli. Tiskovni predstavnik izraelske vojske kontraadmiral Daniel Hagari je v nedeljo predstavil izsledke izraelske interne preiskave "nesrečnega dogodka, med katerim so bili civilisti v Gazi poteptani do smrti in poškodovani, medtem ko so se zapodili h konvoju pomoči".

"Naša preliminarna preiskava je potrdila, da izraelska vojska ni izvedla nobenega napada na konvoj pomoči," je dejal Hagari in zatrdil, da se je več ljudi, ki so plenili, "približalo našim silam in predstavljalo neposredno grožnjo", vojska pa je izstrelila več opozorilnih strelov, da bi množico razgnala.

BBC-jeva preiskava ovrgla izraelske navedbe

A preiskava BBC-ja je navedbe Izraela ovrgla in pokazala, da je izraelska vojska, ki je čez dan večkrat obrnila ploščo glede dogajanja tisto jutro, lagala o svoji vpletenosti v pokol (celo BBC v tem poročilu uporabi oznako "pokol").

Kot je pokazala njihova preiskava, je Izrael po dogodku objavil zmontirane posnetke, iz katerih so izrezali dele, kjer se sliši njihovo streljanje, prav tako so v enega zložili dva različna dogodka na isti dan v Gazi in izrezali iz glavnega dele, ki bi bili zanje obremenilni.

Največ kritik zaradi poročanja v Gazi deležen New York Times

A noben zahodni časopis ni tako pod udarom kritik glede poročanja o vojni v Gazi kot New York Times. 22. januarja je časopis razburil mnoge z naslovom "Upad smrti v Gazi" s podnaslovom "Dnevno število smrti v Gazi je v zadnjem mesecu upadlo za polovico, kar odraža spremembo v vojaški strategiji".

Med tistimi, ki so ostro obsodili tovrstno poročanje, je bil tudi Mehdi Hasan, britansko-ameriški avtor in novinar ter direktor medijske družbe Zeteo News. "Ne le, da to ni res, glede na število smrti – pobojev – v Gazi v zadnjih 24 in celo 48 urah, ampak je tudi sramotno brezbrižno do množičnega umiranja, stradanja in trpljenja v enklavi – ter vse to tudi minimalizira. Kot da Palestinci niso ljudje," je zapisal.

Odmevna je bila tudi reportaža o izraelskih vojakinjah, ki so ji očitali promocijo izraelske agresije pod krinko lažnega feminizma. "Prelomno: Izraelke se borijo v prvih bojnih linijah v Gazi," se je bral naslov v časopisu 22. januarja.

"New York Times misli, da so vojni zločini, če jih zagrešijo ženske, feminizem," je na omrežju X članek komentiral neodvisni novinar in politični komentator Richard Medhurst.

Podobno tudi neodvisna avstralska novinarka Caitlin Johnstone: "Feminizem naj bi pomenil osvobajanje žensk zatiranja in neenakosti. Zdaj očitno pomeni pobijanje civilistov zaradi napačne rase."

Ob tem velja poudariti, da sta oba na čelu New York Timesa – predsednik uprave A. G. Sulzberger in izvršna direktorica Meredith Kopit Levien – judovskega rodu in da časopis v 50 letih ni imel dopisnika iz Palestine.

Sulzberger je sicer v ponedeljek neposredno naslovil očitke glede poročanja New York Timesa o vojni v Gazi in dejal, da ni mogoče poročati o nasilju, "ne da bi ujezil vse strani".

“Ljudje na eni in drugi strani konflikta bodo našli zgodbe, ki so jim pogodu, in zgodbe, ki jim niso všeč. Ampak neodvisno poročanje – tisto, ki se ne sklada popolnoma z nekim določenim vidikom – ne bo nikdar osvojilo privržencev enega od teh vidikov," je branil Timesovo uredniško politiko na vsakoletnem Reutersovem predavanju na univerzi Oxford. A s to razlago kritikov ni utišal.

Medijsko poročanje ali novinarski kolonializem?

"Propagandni servis zahodnih medijev deluje na način, ki je tipično neločljiv od mojstrskega spina predstavnikov zahodnih vlad, pri čemer zahodni imperij in njegove zaveznike uokvirjajo v pozitivni luči, njihove sovražnike pa v negativni," še piše Caitlin Johnstone.

"To se zgodi, ker zahodni množični mediji ne obstajajo zato, da bi poročali o novicah in vam posredovali informacije, kaj se dogaja po svetu, ampak da bi proizvajali soglasje za politični status quo in strukturo moči, ki vlada svetu," dodaja Johnstone, ki ima v tem verjetno v mislih idejo knjige Noama Chomskega in Edwarda S. Hermana "Proizvajanje soglasja" (1988).

V njej avtorja postavljata tezo, da so mediji množičnega komuniciranja v ZDA "učinkovite in vplivne ideološke institucije, ki izvajajo propagandno funkcijo v podporo sistemu z zanašanjem na tržne sile, ponotranjene domneve in samocenzuro, in to brez odkrite prisile".

"Edina razlika med našo propagando in propagando neusmiljene diktature je, da ljudje, ki živijo v diktaturi, vedo, da jih pitajo s propagando, medtem ko smo Zahodnjaki zdresirani, da verjamemo, da konzumiramo nepristransko, na dejstvih sloneče poročanje – se pa prav zaradi dogajanja v Gazi vse več Zahodnjakov počasi tega zaveda," piše Johnstonova.

Al Džazira poročanje zahodnih medijev o Gazi primerja kar z novinarskim "kolonializmom".

"Poročanje o konfliktih je eden najbolj hiperkoloniziranih kotičkov največjih novinarskih redakcij na svetu. Celo v rasno mešanih redakcijah je poročanje o konfliktih lahko zapleteno. Ampak nekdo bi moral odgovarjati za nezaslišane napake, ki uidejo mimo vseh uredniških sit v redakcijah, ki se ponašajo s točnostjo svojega vojnega poročanja. Prav tako je treba poudariti, da s temi stalnimi napakami zahodni novinarji posredujejo v konfliktu v Palestini, ne pa zgolj poročajo o njem," piše portal.

"V svojem poročanju o vojni v Gazi so zahodne medijske organizacije jasno pokazale, da imajo množično umiranje, stradanje in neskončno človeško trpljenje za sprejemljivo in celo neizogibno, ko ga zadajo njihovi zavezniki. Pokazale so, da novinarstvo zahodnih redakcij, ko gre za pokrivanje konfliktov, ni nič drugega kot oblika kolonialnega nasilja – le da so bombe in brezpilotnike zamenjale besede."