Nizozemec Martijn Crowe te dni išče pravico na višjem sodišču. Nižje sodišče mu je namreč pred nekaj več kot pol leta prepovedalo izdajo knjige, v kateri je razkril koruptivnost v enem izmed nizozemskih pristanišč. Pristaniški piloti, ki skrbijo za to, da ladje varno dosežejo privez, naj bi v svoj žep pospravili več milijonov ali celo milijard evrov. V interesu lastnika ladje je namreč, da ta do priveza pride v čim krajšem času, saj se tako zmanjšajo morebitni dodatni stroški. Zdaj skupina 20 nekdanjih ministrov, pristaniških pilotov in pristaniških baronov, kot jih je poimenoval, proti njemu vodijo "gonjo". Pri tem so "izrabili zakonodajo, v očeh javnosti pa me poskušajo očrniti". "Zadeva je šla celo tako daleč, da mi je vodja pristaniških pilotov pred sodnikom grozil s smrtjo, zato sem dobil policijsko zaščito. Vse skupaj je zelo nevarno, a nam je vseeno."

Hoja po robu za Martijna Crowa ni neznanka. Na Nizozemskem je sicer znan antropolog in umetnik, ki pa se ne navdušuje ne nad enim ne nad drugim poklicnim nazivom, saj pravi, da je "znanost preveč osredotočena zgolj na uporabo podatkov, umetniki pa se preveč trudijo, da bi prodali lepe slike, namesto da bi naredili ta svet boljši, kar poskušam narediti sam".
Med drugim je tudi profesionalni popotnik, ki hodi po svetu in se druži z brezdomci, starejšimi, najstniki in transvestiti. Vse to z enim namenom - da nas opozori, da so tudi oni ljudje, ki živijo med nami.

Pri svojem delu izpostavljate štiri najbolj ranljive družbene skupine: otroke, starejše, brezposelne in transvestite (ang. drag queens). Zakaj ravno te skupine?
Tu ni pomembno, zakaj. Ker sem umetnik, se lahko skrijem za odgovorom, da ne vem (smeh). Trenutno ustvarjam nov projekt o prostitutkah v Dakarju. Ste vedeli, da imajo zunaj Dakarja cele vasi, v katerih živijo prostitutke? Ko dekleta zanosijo, so nato tudi njihove hčere prostitutke. Živijo v nekakšni skupnosti, kar je grozljivo, zato želim svet opozoriti na to.

Sicer pa želite pri problematiki brezdomcev izpostaviti dvoje: prvič, da so tudi brezdomci ljudje, in drugič, pravite, da delate 'z' brezdomci in 'zanje'. Kaj to pomeni?
Včasih je to delo težko, zato moram dalj časa ostati v nekem kraju. Recimo, v Sao Paulu, kjer tudi živim, imam svoj fotografski atelje. Vedno delam z ljudmi s ceste. Za posneto fotografijo dobijo seveda plačilo. Prav tako pa poskušam spremeniti njihovo mišljenje. Ni vedno kriv svet okoli njih, ampak neke njihove fiksne ideje, ki se jih ne morejo otresti in zato ne morejo videti rešitve, ali pa je ne želijo videti.
Kakšne so razlike med brezdomci po svetu?
Vsaka kultura ima svoje razloge. V Braziliji je na ulici veliko upokojencev, saj imajo zelo nizke pokojnine. Ker ne morejo več plačevati najemnine, pristanejo na ulici. V v Iguani v Mehiki je veliko ljudi, ki so 20 ali 30 let delali v ZDA, nato pa so jih ZDA nagnale. Ko se ti ljudje vrnejo v Iguano, niso ne Američani ne Mehičani in ne vedo, kam bi šli. Vsak človek ima svojo zgodbo. Vsem pa je skupna ta, da živijo na cesti.

Vzpostavitev prvega stika pa včasih vendarle ni tako preprosta, kot se zdi. Pravite, da so "trši oreh skupina beračev, ki so tako ali drugače invalidni, denimo brez rok ali nog, nekateri tudi popolnoma brez okončin". Zakaj?
Nekateri med njimi nimajo več zdravega razuma, spet drugi so odvisniki od mamil, zato včasih porabim veliko časa, da se z njimi sploh začnem pogovarjati. Številni se bojijo policije.
Na spletni strani vašega projekta thefaketory.org ste objavili tudi fotografije brezdomcev iz Slovenije ...
Imam skupino petih ljudi iz različnih držav, ki delajo zame in jih finančno podpiram. Ti ljudje zbirajo različne članke, vse, kar najdejo o tej temi, in potem to objavimo na spletni strani. Pet ljudi z družinami, ki prihajajo iz revnejših držav, torej živi od tega projekta. Tu na Nizozemskem ne iščem takšne pomoči, saj imajo vsi denar.

In zakaj ravno Slovenija?
Gradivo zbiramo z vsega sveta, ni omejitev. Meje sovražimo, zato so ljudje v Sloveniji enako pomembni kot ljudje na Kitajskem ali v ZDA. Vse jih moramo pokazati. Vsi ljudje na svetu smo enaki, vsi potrebujemo hrano, ljubezen, delo.
To, da ste antropolog in umetnik, je opazno tudi v vašem delu. Recimo, v besedilu 'Brezdomni v Bangkoku' (objavljeno v Kraljih ulice) se občuti vaša zmožnost opazovanja in zbiranja podatkov kot moč fotografije. Besedilo tako ni le nek, reciva temu, popotnikov dnevnik.
Brezdomce fotografiram, z njimi se pogovarjam, jih intervjuvam. Poznam jih, vem, kako jim je ime, vem, kje jih lahko najdem. A le do neke točke, saj nihče ne more vedeti veliko o ljudeh, ki živijo na cesti z lažnimi dokumenti, in ne morete vedeti, zakaj je nekdo na ulici. Zapišem njihovo zgodbo, preverim neka dejstva, da lahko zgodbo delim s svetom. Tako poteka moje delo.
V Bangkoku je veliko revščine. Kako ločite med izredno revnim človekom in med brezdomcem?
Če hodim po cesti, ljudi brez doma vidim, revni ljudje pa po navadi živijo v odročnih soseskah. Bogataši vedno skrivajo reveže. Poskusijo jih narediti nevidne. A brezdomci so vedno na ulici in jih boste vedno srečali.
Na Tajskem ste med brezdomci opazili tudi kar nekaj Američanov in Evropejcev. Kakšna so njihove zgodbe?
Da, da. Seveda veste, da so države, kot sta Tajska in Kambodža, zelo atraktivne za moške, starejše od 50 let, in to predvsem zaradi mlajših žensk. Ko se ti moški odselijo tja, pa ženske do njih kar naenkrat niso več tako prijazne in jih vržejo na cesto. Moški začnejo piti, nočejo se vrniti domov in tako postanejo brezdomci. Res pa je tudi, da morate, če hočete zapustiti Tajsko in ste tam ostali predolgo, plačati kazen. Če je ne plačate, ne morete zapustiti države. Zato ostanete oziroma ostanejo.

V Mjanmaru naj bi krožile zgodbe, da so berači z gobavostjo zelo bogati ...
Ko sem z nekim prijateljem hodil čez most, so bili tam gobavi berači. Prijatelj me je opozoril, naj jim ne dajem denarja, saj da ga imajo in so zelo bogati, a da so tudi skopuški in ga le nočejo porabiti. To je seveda neumnost. A takšne neumnosti slišim po vsem svetu.
Zanimiv je tudi vaš projekt s transvestiti. Za natis knjige z njihovimi fotografijami zbirate sredstva tudi na platformi za množično financiranje.
Projekt je potekal v šestih državah, končal pa ga bom v Šanghaju in v New Yorku. Transvestiti so zelo posebna družbena skupina ljudi. So del gibanja, ki na spol in spolnost gleda drugače od preostale družbe. Velik del sveta jih še vedno zapostavlja, kot recimo v Rusiji. A vedeti je treba, da so to popolnoma normalni ljudje, ki jih je treba sprejeti takšne, kot so. So popolnoma nenevarni in niso ničesar zagrešili. Všeč so mi ravno zato, ker so tako drugačni, kar izražajo s svojim oblačenjem in obnašanjem, in to je lepo videti.
Ste gledali letošnjo Evrovizijo?
Sem (smeh), a sem takoj videl, da ima umetno brado (smeh). A to je bistvo travestitov - lažejo, čeprav vsi vedo, da lažejo. Pravijo, da so ženske, a vsi vedo, da niso.
Kje vse ste jih fotografirali?
V New Yorku, Veliki Britaniji, na Nizozemskem, v Belgiji, v Boliviji in Šanghaju.
In kako ste jih prepričali, da so sodelovali v vašem projektu?
Vedno so oni poiskali mene. Jaz le pustim obvestilo, da ustvarjam projekt, in nato stopijo v stik z mano iz neke radovednosti. Težave sem imel le v Kambodži, saj so tam fantje, ki se oblačijo v ženske, po navadi vpleteni tudi v prostitucijo, zato mislijo, da sem njihova stranka (smeh). Težko jih je bilo prepričati, a na koncu mi je uspelo.
V vašem portfoliu sem opazila zanimivo fotografijo transvestita iz Bolivije, oblečenega v narodno nošo.
Razumeti morate, da imajo Indijanci, ki tam živijo že celo večnost, poseben odnos do dečkov, ki so se hoteli oblačiti v deklice. Pri njih je bilo to nekaj popolnoma običajnega. Z njimi kot ženskami si se lahko tudi poročil. Več težav s tem imajo kristjani kot Indijanci.
Za revne otroke izvajate program Uresničitev sanj, katerega namen je ravno to - uresničiti sanje otrok.
V zahodnem delu sveta je velika razlika med revnimi in bogatimi otroki, saj imajo zadnji na razpolago vse možnosti za uspeh. Revnim otrokom pa se vceplja v glavo, da v življenju ne bodo mogli ničesar doseči. Zato sem začel projekt Uresničitev sanj (Doing Dreams). Otroci mi povedo, o čem sanjajo, kaj bi radi počeli v prihodnosti. Nato skupaj napišemo na list papirja, kaj bi v življenju radi delali, kam bi radi šli, in na koncu tudi stopimo v stik z osebo, ki bi jo radi spoznali. Nato ju tudi skupaj fotografiram. Neki deček je hotel postati minister, zato je napisal pismo ministru. Ta ga je povabil v pisarno in ga celo imenoval za ministra za en dan (smeh). Revni otroci lahko na tak način razumejo, da obstaja način, da spremenijo svoj položaj.
Po svetu potujete skupaj z ženo in otroki. Koliko otrok imate?
Ha ha ha ha.
Nespodobno vprašanje?
Zakaj vas to zanima (smeh in krajši premor)? Najmlajši je star tri leta, imam pa še dva otroka, vsi potujejo z nama. Sicer pa imam še enega sina, ki je starejši in je že samostojen. Na poti mi pomagajo pri delu. Vedno so z mano, kar je zelo lepo.