Ko je bila leta 2007 Brazilija izbrana za gostiteljico svetovnega prvenstva v nogometu, je bila to južnoameriška velesila v vzponu, na vrhuncu gospodarskega buma in dežela prihodnosti, ki bo uravnotežila svetovno ravnovesje moči ne le v športu in kulturi, temveč predvsem v gospodarstvu.

Protesti izrazili veliko nezadovoljstvo
A junijski množični protesti milijonov proti razsipnosti, korupciji in nesposobnosti oblasti, izbruhi nasilja v nogometu in zunaj njega ter delovne nesreče na gradbiščih so opozorila, da se ne obeta pravljica, temveč prestižna zabava za ves svet, ki pa tudi z morebitnim šestim svetovnim naslovom ne bo potešila osnovnih zahtev Brazilcev: šole, bolnišnice, ceste, letališča, vlaki.

Prej razcvet, zdaj gospodarski krč
Pred šestimi leti trdno vladajoči lulisti so obljubili, da bosta dva največja športna dogodka na svetu nogometni SP 2014 in poletne olimpijske igre 2016 v Riu de Janeiru modernizirala državo in prinesla dobro vsem 200 milijonom državljanom. Nogometni enomesečni turnir, razpršen po kar 12 ključnih zveznih državah, naj bi tako bil le uvod v obsežno posodobitev prometne infrastrukture in javnega prometa.

Vlada in lokalne oblasti so takrat najavile skupaj kar 74 tovrstnih projektov, a šest let pozneje in le pol leta pred začetkom prvenstva brazilski mediji razkrivajo, da 38 javnoprometnih projektov zamuja, kar 18 pa so jih preklicali oz. odložili na boljše čase. V drugem letošnjem trimesečju se je brazilsko gospodarstvo skrčilo za pol odstotka, potrjen je bil proračunski primanjkljaj 3,2 odstotka BDP-ja, največ v zadnjih letih razcveta.

Kolikšen bo na koncu vložek v SP?
Prav infrastrukturni projekti, kot je razvoj mestnih železnic, so bili glavni argument, s katerim je država upravičevala vložek devet milijard evrov v organizacijo nogometnega prvenstva, pri čemer naj bi za infrastrukturni del porabili več kot za gradnjo in obnovo samih stadionov. Po optimističnih napovedih naj bi samo prvenstvo Braziliji prineslo osem milijard evrov in tako skoraj takoj poplačalo vložek.

"To je zapravljena priložnost, da bi nekaj stvari izboljšali za brazilsko javnost. Brez dvoma bo mundial velika zabava, toda izboljšava infrastrukture ne poteka dobro," je brez dlake na jeziku Carlos Alberto, kapetan Brazilije ob osvojitvi svetovnega naslova leta 1970 in zdajšnji ambasador SP-ja 2014, ki pa je ob junijski generalki Pokalu konfederacij brez oklevanja podprl protestnike.

Na drugi strani barikad tudi "selecaoo"
Brazilska nogometna legenda ni osamljen pri podpori protestnim zahtevam, z narodom so sočustvovali in ga podpirali tudi zdajšnji reprezentanti in domnevno razvajeni ter prebogati zvezdniki, kar naj bi tudi bil eden glavnih motivov njihovega tekmovalnega uspeha. Zahteve ulice so bile jasne in grožnja, da se lahko to ponovi tudi junija in julija 2014, je močno opazna.

Delovne nesreče zaradi hitenja z gradnjo
A po zasilni umiritvi javnega nezadovoljstva in novih obljubah, ki se jim hitro iztekajo roki, sta se pojavili še dve novi in nič kaj nepresenetljivi težavi. Med pospešeno gradnjo stadionov, katerih gradnja zamuja v polovici primerov, so se začele množiti delovne nesreče. Najprej je padel žerjav v Sao Paulu in ubil dva delavca, nazadnje je veter odpihnil delavca na stadionu v Manausu sredi Amazonije.

Neredi na stadionu pretresli državo
Še večja težava je nasilje, tako nogometno kot kriminalno. Prejšnji konec tedna se je končalo brazilsko državno prvenstvo, pri čemer so na prvoligaški tekmi med Atleticom Paranensejem in Vascom da Gamo izbruhnili hudi neredi, katerih posnetki so spominjali na najhujša divjanja angleških huliganov v 80. letih. Več ljudi je bilo hudo ranjenih, Brazilija se je zdrznila. "Ali je to res dežela, ki bo gostila svetovno prvenstvo?" se je vprašal priznani politični komentator Faustao.

Na dan je prišla policijska statistika: samo v letu 2013 je v Braziliji zaradi nasilja na igriščih in ob njih umrlo 30 ljudi, po podatkih športnega dnevnika Lance je v incidentih, povezanih z nogometom, v zadnjih 25 letih umrlo 234 ljudi. "Nekaj se je spremenilo. Zadnjih pet let je bilo nasilje na stadionih pod nadzorom, letos pa se je vrnilo na njih," razmišlja Mauricio Murad, brazilski sociolog in avtor knjige o nasilju v nogometu.

Razčetverili sodnika, ki je ubil igralca
Najbolj odmevna je bila tragedija iz severovzhodne Brazilije, ko je najstniški sodnik na tekmi vrstnikov po sporu zaradi rumenega kartona med pretepom do smrti zabodel igralca. Prijatelji umrlega Josemirja Santosa Abreua so se grozovito maščevali nad Otaviom Jordaom da Silvo Cantanhedejem, ki so ga linčali in pri tem povsem razmesarili.

Favele obraz gospodarske neenakosti
Drugi delno z nogometom povezani zločin iz Ria de Janeira je opozoril na neuspešno vojno s tolpami po favelah velikih brazilskih mest. Žena, zaposlena pri policiji, je pogrešala moža, nekdanjega nižjeligaškega nogometaša in lastnika manjše trgovinice. Ko se je po neprespani noči odpravila v službo, je pred vrati v nahrbtniku našla glavo Joaa Rodriga Silve Santosa. Favele v Riu so najbolj zloglasne in zaradi dvojnega programa v mestu najbolj na udaru "pacifikacije", a po vsej državi so revne četrti, ki opozarjajo oblastnike, da Brazilija ostaja sinonim za najbolj neenakomerno porazdelitev bogastva v družbi.

Žrtvovanje prihodnosti zaradi zabave sveta
Prav pri tem vprašanju pa tudi prihaja na dan, da svetovno prvenstvo ne bo izboljšalo države in družbenih storitev, kot so javno šolstvo, zdravstvo in promet, kar zahtevajo nezadovoljni Brazilci. Ekonomista Simon Cooper in Stefan Symanski, avtorja odmevne športno-gospodarske knjige Soccernomics, ugotavljata: "Brazilsko svetovno prvenstvo je najlažje razumeti kot niz finančnih transferjev: od ženske k moškemu, ki bo pri tem bolj užival, od brazilskega davkoplačevalca do Fife in nogometnih navijačev z vsega sveta, od davkoplačevalcev do brazilskih nogometnih klubov in gradbenih podjetij. Svetovno prvenstvo ne bo prineslo gospodarskega razcveta, Brazilija zaradi gostiteljstva SP-ja žrtvuje nekaj malega svoje prihodnosti."

Kaj je lepšega kot svetovno prvenstvu v deželi, kjer je nogomet državna religija in najvišja umetnost, a, kot kaže, Brazilija lastnim državljanom ni znala izpolniti obljub, da bi enomesečna zabava sveta zapustila trajnejšo dediščino.