Ko je 15. avgusta Severna Koreja slovesno uvedla nov, edinstven časovni pas in ga poimenovala pjongjanški čas, so znova oživele razprave o tem, kako si človeštvo prilagaja štetje časa po svoje in da na vprašanje "Koliko je ura?" ni enotnega odgovora. Odgovora ne moremo omejiti niti na eno izmed 24 možnosti - toliko časovnih pasov namreč uradno obstaja na Zemlji. Neuradno pa jih je precej več, saj je premikanje ur odvisno tudi od političnih, geografskih in popolnoma praktičnih odločitev v posamezni državi. Določanje časa je precej nedorečen pojem kljub več poskusom, da bi to področje spravili v mednarodne okvire. Izbira časovnega pasu je namreč v pristojnosti posamezne države.

Nuja po uskladitvi urnih kazalcev oziroma standardizaciji časa se je začela z razvojem železnic v 19. stoletju, ko so potovanja na dolge razdalje postala pogostejša in hitrejša, s tem pa so bolj do izraza prišle tudi razlike v času na posameznih območjih. V ZDA je v tistem obdobju na primer kar vsako mesto posebej določilo, koliko je ura, kar je vodilo do velikih zmešnjav tako med strojevodji kot potniki. Vodstvo železnic je zato državo razdelilo na sto časovnih pasov, kar pa so kmalu znižali na štiri časovne pasove.

Datumska meja, ki poteka po Tihem oceanu in časovni pasovi v enournem razmiku so bili določeni leta 1884 na mednarodni konferenci o poldnevniku. Udeleženci so se takrat dogovorili, da bodo svet razdelili na 24 časovnih pasov, kot izhodišče (koliko je ura drugje, če je tu polnoč) pa so vzeli zemljepisno dolžino 0 stopinj, ki poteka čez Kraljevi observatorij v Greenwichu v Londonu. S tem je bilo tudi določeno, da bo zemljepisna dolžina 180 stopinj - umetno določena datumska meja, ki ločuje dva zaporedna dneva na koledarju, potekala čez Tihi ocean. A na omenjeni konferenci niso natančno določili poteka datumske meje, tako da še danes "vijuga" med državami in otoškimi skupinami. Na severu je pomaknjena proti vzhodu, da prebivalci Sibirije živijo v istem dnevu kot v drugih predelih Rusije, proti jugu pa zavije proti zahodu, da Havaji spadajo k istemu dnevu kot osrednje ZDA.

Časovni pas, ki poteka skozi Greenwich, so poimenovali greenwiški srednji čas (Greenwich mean time oziroma GMT) in je bil v uporabi do uvedbe univerzalnega koordiniranega časa (Universal coordinated time oziroma UTC) leta 1961. S praktičnega vidika sta GMT in UTC enaka, glavna razlika je, da se UTC meri in usklajuje z uporabo atomskih ur in moderne definicije sekunde. Kot so nam sporočili s slovenskega urada za meroslovje, GMT uradno sploh ne obstaja več.

Tako se časovni pasovi posameznih območij označujejo od UTC-12 (12 ur za greenwiškim časom) do UTC+14 (14 ur pred greenwiškim časom). Slovenija tako leži v pasu UTC+1 (srednjeevropski čas), ki je točen vzdolž 15. poldnevnika, kar poteka skoraj natančno čez sredino države, s poletnim časom UTC+2. Poletni čas je v Evropi določen z direktivo 2000/84/EC, po kateri se čas za eno uro pomakne naprej prvo nedeljo v marcu (ob 1:00 UTC) in zopet za eno uro nazaj zadnjo nedeljo v oktobru (ob 1:00 UTC).

A z leti so mnoge države preprosto ignorirale tako določene časovne pasove in si urne kazalce uredile po svoje. Razlogov je (bilo) več - utrjevanje nacionalne identitete, olajšanje komunikacij in trgovanj ali politične povezave. Poglejmo nekaj najbolj zanimivih primerov.

Kitajski "veliki skok nazaj"
Kitajska, velika država, ki se z vzhoda na zahod razteza na skoraj 5.000 kilometrih, je do leta 1949 imela pet časovnih pasov, s prihodom na oblast pa je kitajska komunistična partija ukinila vse časovne pasove, ostal je le "pekinški čas" (UTC+8). Namen je bil poenostaviti upravljanje države in okrepiti enotnost. A odločitev je prinesla določene težave prebivalcem iz zahodnih predelov, predvsem Tibeta in uporniške pokrajine Šindžjang, v kateri živi veliko muslimanskih Ujgurov, saj tamkajšnji prebivalci vstajajo dve uri prej, kot bi sicer po "naravni uri". Tako v Šindžjangu poleti sonce zaide šele ob polnoči.

Nepalci so za Indijce vedno 15 minut prezgodnji
Nepal, gorata azijska država, se je leta 1956 odločil, da bo prešel na povsem edinstven čas - UTC+5:45, da bi s tem počastil trenutek, ko Sonce prečka slavno goro Gaurišankar, ki leži vzhodno od Katmanduja. Njihov čas se imenuje nepalski standardni čas. Nepal je tako eno izmed dveh območij na svetu, kjer časovni pas ni določen z urno ali vsaj polurno razliko v primerjavi z UTC-jem, ampak s 15-minutno. Drugo takšno območje je otočje Chatham vzhodno od Nove Zelandije, kjer uporabljajo časovni pas UTC+8:45. V Nepalu pogosto nastanejo zapleti predvsem zato, ker Indija, ki Nepal skoraj popolnoma obkroža, uporablja drug časovni pas - UTC+5:30.

Indijski "čas za čaj"
Indija od vzhodne do zahodne obale meri skoraj 3.000 kilometrov in je dolgo usklajevala enotni čas za vso državo. Kot britanska kolonija je bila dolgo razdeljena v dva časovna pasova, ob neodvisnosti pa je izbrala enoten časovni pas - UTC+5:30. A v zvezni državi Asam na skrajnem vzhodu države se na to še danes požvižgajo in na mnogih plantažah čaja uporabljajo "čajbagan" ali "čas za čaj", po katerem imajo ure prestavljene za eno uro naprej, da tako ujamejo ravno pravi čas za svojo skodelico čaja.

Šrilanka - Komu slediti?
Na Šrilanki so dolgo hkrati uporabljali dva časovna pasova. Uradna oblast je namreč leta 1996 ure prestavila za pol ure nazaj, da bi med krizo z dobavo električne energije pridobila več dnevne svetlobe, a uporniški tamilski tigri, ki so nadzorovali severne predele države, te spremembe niso želeli upoštevati. Z razbitjem tamilskih tigrov leta 2009 je ta otoška država tudi uradno prešla na en časovni pas.

Krimsko približevanje Moskvi
Lani je polotok Krim, potem ko si ga je Rusija po marčnem referendumu priključila k svojemu ozemlju, "skočil" en časovni pas vzhodneje. 30. marca leta 2014 so namreč urne kazalce na Krimu premaknili dve uri naprej, da bi bili poenoteni z Moskvo. Krimski polotok je takrat po ruskem vzoru tudi ukinil jesensko in spomladansko premikanje urnih kazalcev, tako da so ure na Krimu pozimi zdaj dve uri pred tistimi v Ukrajini, poleti pa je ta razlika eno uro.

Špansko nacistično obdobje
Do leta 1940 je Španija sodila v isti časovni pas kot na primer Velika Britanija ali Portugalska, ki ležita na približno enaki zemljepisni dolžini. Ko pa so nacisti zavzeli Francijo in uvedli srednjeevropski čas, ki ga uporablja tudi Nemčija, je temu sledil tudi španski diktator Francesco Franco. In tako je ostalo do danes, čeprav se občasno pojavijo pobude, da bi Španci znova šli "v korak s časom" Britancev. O tem je leta 2013 razpravljala španska parlamentarna komisija, ki je trdila, da bi s premikom urnih kazalcev eno uro nazaj nastale pozitivne posledice pri spanju, prehranjevanju in delovnih navadah, a pobuda je kmalu potihnila.

Korakanje Venezuele "mal' naprej in mal' nazaj"
Do leta 1965 so ure v Venezueli kazale štiri ure in pol manj kot v Londonu, nato pa so jih, da bi se uskladili z mednarodnimi standardi, premaknili tako, da so bili le še štiri ure za londonskim časom. A leta 2007 se je takratni predsednik Hugo Chavez, ki je bil velik kritik ZDA in ameriškega vpliva v Latinski Ameriki, znova odločil za premik urnih kazalcev in Venezuela od takrat uporablja časovni pas UTC-4:30. Njegovi kritiki so ocenili, da je bila to povsem politična poteza, karizmatični in kontroverzni Chavez pa jo je utemeljil s tem, da ne želi, da bi otroci vstajali v temi, da bi šli v šolo. Sprememba je imela sicer negativen vpliv na porabo elektrike, saj so se ulične luči zvečer prižgale pol ure prej kot pred tem.

Edinstveni pjongjanški čas
Zadnji primer samovoljnega premikanja ure je Severna Koreja, ki je prejšnji teden ustvarila nov časovni pas, s katerim so urni kazalci po novem 30 minut za tistimi v Južni Koreji in na Japonskem. S tem se je Pjongjang želel "osvoboditi japonskega imperializma". Tako so 15. avgusta za pol ure "ustavili čas" in ustvarili svoj časovni pas, UTC-8:30. Do takrat so bili pred greenwiškim časom devet ur. Tak čas, torej UTC-8:30, je na celotnem Korejskem polotoku že veljal do japonske nadvlade leta 1910.

Po kateri uri pa se ravnajo na severnem in južnem tečaju, na katerih se črte, ki povezujejo kraje z enako zemljepisno dolžino, stikajo? Odgovor: severni in južni tečaj nimata uradnega časovnega pasu, pač pa se čas določa ad hoc. Na severu tako različne raziskovalne postaje uporabljajo čas, ki je v veljavi v državi, iz katere prihajajo znanstveniki. Na južnem tečaju je drugače, saj je tam postavljena le ena raziskovalna postaja, Amundsen-Scott, ki je v lasti ZDA. A na njej ne uporabljajo washingtonskega ali kakšnega podobnega časa, pač pa kar novozelandskega (UTC+12). Tako so se odločili iz čisto praktičnih razlogov, saj raziskovalci južni tečaj dosežejo prek novozelandskega mesta Christchurch.

Kot da ne bi bilo dovolj izjem in izjem k izjemam, se pojavi naslednje vprašanje - kakšen je čas na Luni? Da, tudi na Zemljinem satelitu so ljudje skušali uvesti takšno štetje časa, kot ga poznamo na Zemlji. Kmalu po ameriškem pristanku na Luni leta 1969 je ameriški astronom Kenneth L. Franklin oblikoval uro za vse prihodnje astronavte, ki bodo hodili po njej. Domislil se je časovne enote, ki jo je imenoval "lunacija" in je bila dolga 29,530589 dneva na Zemlji, kar je tudi čas, v katerem Luna enkrat obkroži Zemljo. Neka švedska organizacija pa je za vse "prihodnje rodove, ki bodo na Luni oblikovali kolonije", iznašla "lunarni standardni čas", ki pa ni bil nikoli uradno potrjen in sprejet.

V vesolju oziroma na Mednarodni vesoljski postaji (ISS) pa je v veljavi nepisano pravilo, da vsi, ki so trenutno na njej, uporabljajo univerzalni koordinirani čas (že tolikokrat omenjeni UTC+0) in to ne glede na to, kje v orbiti ISS je. Astronavti sicer v vesolje poletijo aklimatizirani na časovni pas Kazahstana, kjer je vesoljsko izstrelišče Bajkonur.

Zunaj teritorialnih voda pa velja navtični ali pomorski čas, ki se prestavi za eno uro vsakih 15 stopinj zemljepisne dolžine.

Samoa - Iz četrtka na soboto
Datumska meja po 180. poldnevniku seka več tihomorskih otoških držav, ki so večkrat spreminjale svoj uradni čas, da bi se uskladile s sosednjimi državami in z glavnimi trgovinskimi partnericami, predvsem z ZDA in Avstralijo. Otoška državica Samoa je do leta 2011 sledila času UTC-11 (poletni čas UTC-10). Tak čas je uporabljala tudi sosednja Ameriška Samoa. Nato pa je četrtku, 29. decembra 2011, sledila sobota, 31. december, ko je Samoa prešla na drugo stran datumske meje, v časovni pas UTC+13 (poletni UTC+14), da bi se bolj prilagodila delovnemu času in olajšala poslovanje z Avstralijo in Novo Zelandijo. Samoa se sicer nahaja le 32 kilometrov vzhodno od namišljene datumske meje.

Skok na drugo stran datumske meje je potekal popolnoma gladko, saj ne obstaja nihče, ki mora takšno odločitev potrditi. Država je pri tem suverena. Ko takšno spremembo sprejme, jo mora le objaviti v medijih, o tem obvestiti mednarodno skupnost in izdelovalce zemljevidov in atlasov.

Za podobno rešitev se je odločilo tudi otočje Kiribati v Tihem oceanu, ki so ga dolgo sestavljali naseljeni otoki na obeh straneh datumske meje. Uradne ure na obeh straneh so se ujemale le štiri dni na teden, ko vsaj v enem delu države ni bilo sobote ali nedelje. Zato so prvega januarja leta 1995 vzhodne otoke prestavili v časovna pasova UTC+13 in UTC+14 in tako vseh 33 otokov spravili na isto, vzhodno stran datumske meje. Ob vstopu v novo leto s kozarci s penino od takrat prvi vedno trkajo prav na Kiribatih.