Kraljica Elizabeta II. Britanska je monarhinja z drugim trenutnim najdaljšim stažem na svetu (dlje vlada le leto mlajši tajski kralj Rama IX. - nekaj dni manj kot 66 let) in drugim najdaljšim v britanski zgodovini - diamantno obletnico vladanja je pred njo dočakala njena praprababica kraljica Viktorija, ki je na prestolu sedela 63 let in sedem mesecev.

A v nasprotju z Viktorijo, ki je vladala v razmeroma mirnem obdobju, Elizabeta svoj položaj zaseda v najhitreje spreminjajočem se obdobju v zgodovini, v času, ki zahteva neprestano prilagajanje, ki je polno sprememb in novosti - ne le družbenih, tudi gospodarskih in tehnoloških.

Njeno kronanje spremljalo 20 milijonov ljudi
Od leta 1952, ko je po smrti svojega očeta Jurija VI. nasledila prestol, stara (za današnje razmere rosnih) 26 let, je bila tako na primer priča razvoju televizije, vzponu spleta in preboju mobilnih telefonov. Že njeno kronanje leta 1953 je bilo prelomno, saj se je prvič zgodilo, da so lahko ljudje tako pomemben dogodek spremljali v neposrednem prenosu na malih zaslonih. Takrat "govorečih škatel" ni bilo ravno veliko, a je kronanje vseeno (pri sosedih, prijateljih, v barih in drugod) spremljalo okoli 20 milijonov ljudi.

Nekaj let pozneje, leta 1957, ko televizijski sprejemniki še vedno niso bili ravno v vsaki dnevni sobi na Otoku, so njeno vsakoletno božično poslanico prvič predvajali na televiziji. Od takrat naprej je vsak božič (razen leta 1969, ko so na isti dan predvajali dokumentarec o njeni družini in je menila, da "imajo ljudje kraljeve družine že dovolj za en dan") svoje državljane nagovorila prek malih zaslonov in se jim tako, kot je napovedala v prvem nagovoru, približala ter jim pokazala, da je tudi njihova kraljica človek iz mesa in krvi.

16-krat v Avstraliji, več kot 20-krat v Kanadi
Z leti je resnično postala prva britanska monarhinja, ki so jo ljudje, njeni "podložniki", dejansko redno videvali in ki ni bila le neka odmaknjena, abstraktna figura, tako kot je veljalo za njene prednike. Tudi zaradi razvoja prometnih povezav je lahko obiskala več držav kot kateri koli drugi monarh pred njo.

Že takoj po kronanju (februarja 1954) se je na primer odpravila v Avstralijo in na Novo Zelandijo, kar je bilo spet prvič - do tedaj teh dveh držav namreč ni obiskal noben vladajoči monarh, saj so bile razdalje preprosto prevelike, da bi se kralj ali kraljica lahko za tako dolgo odpravila od doma. Elizabeta je nato v letih, ki so sledila, Avstralijo obiskala še 16-krat, nazadnje lani, kar je bil sodeč po njeni starosti zelo verjetno tudi njen zadnji obisk dežele tam spodaj.

V času, ko je sedela na prestolu, je človek stopil na Luno, Evropa in svet sta se srečala s kar nekaj menjavami družbenih sistemov, v Veliki Britaniji se je ta čas zamenjalo 12 ministrskih predsednikov (oz. 11 premierjev in ena premierka) - Tony Blair in David Cameron sta bila rojena že med njeno vladavino -, v Vatikanu trije papeži, v Londonu pa šest canterburyjskih nadškofov oz. duhovnih vodij Anglikanske cerkve.

Številne velike spremembe so povezane tudi z njeno družino. Trije od njenih štirih otrok, vključno s prestolonaslednikom, so ločeni; njen vnuk, prihodnji kralj, se je poročil s sicer premožnim, a ne aristokratskim dekletom, kar bi bilo še pred desetletji nepredstavljivo. Lani je britanski parlament sprejel zakon, ki uvaja splošno primogenituro (do zdaj je veljala moška), kar pomeni, da bo prvorojeni otrok samodejno zasedel prestol, ne glede na to, katerega spola je oz. bo. Glede na to, da sta prva v vrsti za prestol (Charles in za njim njegov sin William) moška, bistvene spremembe v prihodnjih nekaj letih (ali desetletjih) ne bo. Razlika bo le, če bo prvi otrok vojvode in vojvodinje Cambriških deklica - ta bo tako samodejno postala kraljica, tudi če bo drugi ali kateri naslednji otrok fant.

Simbol stabilnosti in stalnosti
Skratka, v 60 letih njenega vladanja ji je bilo vsekakor težje kot marsikateremu njenemu predniku, a ravno zaradi njene kraljevske drže, pokončnosti in stabilnosti, s katerimi je premagala marsikatero težavo, tudi nenaklonjenost javnega mnenja, jo danes več kot polovica Britancev dojema kot simbol državnosti in predvsem kot upanje, da bo njihova država obstajala še stoletja, če ne tisočletja.

Tudi Andrew Page, britanski veleposlanik v Sloveniji, je podobnega mnenja. V pogovoru za STA je pred dnevi dejal: "Je izjemen simbol stabilnosti, kontinuitete in britanskih vrednot. Postavila je resnično visoke standarde. Upam, da bo monarhom, ki bodo sledili, uspelo enako."

Spodaj si lahko v časovnem traku ogledate fotografije in videoposnetke prelomnih trenutkov Elizabetinega življenja in vladavine. Časovni trak si lahko ogledate tudi tukaj.