Španija je ena izmed držav, ki jo je trenutna kriza močno prizadela. Stopnja brezposelnosti je najvišja v Evropski uniji. Konservativna vlada - trenutno jo obvladuje Ljudska stranka - podobno kot prejšnja, socialistična, na krizo odgovarja s skrajnimi varčevalnimi ukrepi, ki pa na gospodarstvo nimajo pozitivnih učinkov. Nezadovoljstvo je ogromno; ne nazadnje smo bili v Španiji priče nastanku gibanja 15. maj, ki je poleg t. i. arabske pomladi navdihnilo tudi ameriško gibanje Occupy in podobna gibanja drugje po svetu. Med kritiki prevladujoče ekonomske paradigme je tudi Juan Manuel Sánchez Gordillo, politik, aktivist, upornik.

Priljubljeni župan Marinalede, majhnega mesta na jugu Španije, kjer so kmalu po koncu frankizma uvedli alternativni družbeni sistem, zahvaljujoč kateremu imajo polno zaposlenost v zadrugah, je na začetku avgusta skupaj z nekaterimi sindikalisti izvedel akcijo ropanja dveh veleblagovnic, v Éciji (Sevilla) in Arcosu de la Fronteri (Cádiz), čeprav osebno v trgovine ni vstopil. Akcija kraje živil je bila simbolična in verjetno je ravno zato dvignila toliko prahu ne samo v Španiji, temveč tudi širše po Evropi.

Sánchez Gordillo je župan Marinalede od leta 1979, je pa tudi poslanec v andaluzijskem parlamentu. Kot pravi, ni nihče v mestni upravi Marinalede za to delo plačan, sam pa se je kot poslanec delu plače odrekel. Tako prejema 1.200 evrov mesečno, kolikor znaša tudi plača zaposlenih v zadrugah v njegovem kraju. Z njim smo govorili o razlogih za akcijo in odzivih nanjo. Njegovi odgovori so dolgi in energični, v njih pa se ne omejuje samo na stanje v Španiji, ampak to postavlja v širši kontekst.

Sindikalisti so izvedli svojo operacijo v dveh različnih veleblagovnicah v dveh krajih. Sta bili ti dve trgovini izbrani naključno ali stoji za njunim izborom poseben razlog?
V obeh trgovskih verigah imajo zaposleni nizke plače in morajo delati več, kot je določeno v pogodbah. Poleg tega je tu še dejstvo, da velika podjetja, kot sta Mercadona in Carrefour, določajo odkupne cene kmetijskih in živinorejskih proizvodov. Te pa so prenizke. Ne samo v Andaluziji, kmetijstvo propada po vsej Evropi. V Andaluziji je lahko razlika med končno ceno proizvoda in zneskom, ki ga zanj dobi kmet ali živinorejec, tudi 1500-odstotna. Tudi to je eden izmed razlogov. Tretji pa je dejstvo, da 80 odstotkov veleblagovnic v Španiji na tone živil vrže v smeti, medtem ko je zaradi gospodarske krize na žalost več kot 4 milijone ljudi v Andaluziji potisnjenih na rob. V Španiji je, sodeč po zadnjih podatkih, 2.200.000 otrok, ki so slabo prehranjeni, v 1.700.000 družinah so vsi člani brezposelni, teh je 6 milijonov, 12 milijonov je revnih. To so številke na državni ravni. V Andaluziji, kjer je brezposelnost 34-odstotna, kar je največ v vsej Evropi, je 1.250.000 brezposelnih in 3 milijone revnih. K temu je treba dodati, da imata dva odstotka prebivalcev v lasti 50 odstotkov zemlje. Zato smo zasedli dve posesti. Eno v Córdobi, drugo, ki je v lasti vojske in s katere so nas pregnali, pa v Osuni. Zasedbe bomo nadaljevali, saj menimo, da je agrarna reforma v Andaluziji nujna. Zasedali bomo tudi banke. Ta kriza je namreč velika prevara, ki se je začela z 200 milijard dolarjev ničvrednih hipotek. Španske in evropske banke si zdaj izposojajo denar od Evropske centralne banke z enoodstotno ali 0,75-odstotno obrestno mero in ga nato posojajo državi s 6- ali 7-odstotnimi obrestmi. Gre za rop in prevaro. Če bi država namesto tega, da jemlje revnim, Evropsko centralno banko prisilila, da ji posoja denar z 0,75-odstotno obrestno mero, bi privarčevala milijarde evrov in jih ne bi skušala pridobiti z nižanjem plač, odpuščanjem, višanjem starostne meje za upokojitev in varčevanjem na področju zdravstva in izobraževanja. To se mora po našem mnenju spremeniti. Tako se iz krize ne bomo izvlekli. Španija mora zavrniti vračilo dolga, ker gre za nelegitimen dolg, ki temelji na prevari. Poleg tega je 75 odstotkov španskega dolga zasebnega. Moramo reči ne varčevalnim ukrepom, ki se vedno izvajajo na hrbtih delavcev. Prav tako moramo reči ne prisilnim izselitvam. 200.000 družin je bilo izseljenih, ker niso mogle plačevati hipotek bankam, kar je norost. Pravico do stanovanja namreč zagotavlja tudi splošna deklaracija človekovih pravic. Moramo premagati to krizo, saj uničuje demokracijo na Zahodu.

Generalni sekretar Socialistične stranke v Andaluziji José Antonio Griñan je vaše dejanje označil za barbarsko. Kaj mislite o tem?
Meni se zdi precej bolj barbarsko, da Ljudska in Socialistična stranka čez noč spremenita ustavo iz leta 1978 tako, da gre v primeru dolga države denar prej bankam kot pa zdravstvu in šolstvu. Bolj barbarski se mi zdi škandal ERE (povezan z neupravičeno dodelitvijo javnih sredstev podjetjem pri projektu predčasnega upokojevanja, op. a.) v Andaluziji, povezan s Socialistično stranko, v katerem se je izgubila milijarda in 700 milijonov evrov. Bolj barbarsko se mi zdi tudi, da se je v Andaluziji lastništvo zemlje v zadnjih letih skoncentriralo bolj kot med drugo republiko. To se mi zdi bolj barbarsko. Kar smo storili, je nenasilno dejanje državljanske nepokorščine, s čimer smo hoteli pokazati, da ima kriza še en obraz. Da gre za konkretne ljudi, ki so izgubili delo in stanovanje, ker niso mogli plačevati hipoteke, in so zdaj ostali brez vsega. Samo varčevanje nas pelje v recesijo, to pa ni pot iz krize. Utapljamo se. A nekomu to koristi. S tem mislim na trg, ki deluje kot finančni oligopol. Treba je reči dovolj, in to ne samo v Andaluziji, ampak v vsej južni Evropi.

Koliko ljudi je policija aretirala do zdaj?
Do zdaj je bilo aretiranih sedem ljudi. Ne vemo, ali bo aretiran še kdo, a zapor nas ne bo ustavil. Če bodo mene spravili v zapor, mi bo to v čast, saj samo kažem na krivce za krizo in pozivam h konkretnim rešitvam za konkretne probleme ljudi. To je Evropa, ne Afrika, ne tretji svet. Smo v 21. stoletju. Ljudje morajo imeti dovolj hrane. Imeti morajo stanovanje, zagotovljeno izobraževanje. Vse to skupaj s številnimi demokratičnimi pravicami pa s krizo izgubljamo.

Ali držijo navedbe nekaterih članov Združene levice, da so nekatere andaluzijske organizacije zavrnile ponujene izdelke zaradi načina, na katerega so bili pridobljeni?
To ne drži. Ne vem, od kod je prišel ta podatek, ampak je povsem zgrešen. Mi smo hrano odnesli organizacijam in posameznikom, s katerimi smo se o tem vnaprej dogovorili. Pri tem ni bilo nobenih težav. V Cádizu smo hrano odnesli občinskim socialnim službam, v Sevilli pa 26 družinam, ki so bile izseljene, so izgubile svoje domove in zaposlitve, že dve leti pa zasedajo prazno stavbo blizu andaluzijskega parlamenta.

Kako komentirate dejstvo, da se je del Združene levice, ki jo zastopate v andaluzijskem parlamentu, od vaših dejanj distanciral?
Nekateri so me močno podprli, tudi andaluzijska Komunistična stranka, drugi bolj mlačno. A nihče se ni izrekel proti, niti javno niti zasebno. Vodstvo Združene levice me je pri tem podprlo. Morda se kdo z akcijo ni strinjal, vendar tega meni ni povedal.

Se ne bojite, da bi del javnosti vaše dejanje izkoristil za upravičevanje lastnega ropanja ne samo živil, ampak tudi drugih proizvodov?
To ni bil naš namen. Hoteli smo opozoriti na težave. Predlagamo tudi rešitev, in sicer minimalni temeljni dohodek za vsakogar. Tako bi lahko tudi brezposelni živeli dostojno. Drug predlog je, da bi bilo proizvode pet dni pred potekom roka trajanja obvezno podariti dobrodelnim organizacijam, kot sta Karitas in Rdeči križ. Naslednji predlog je 6-mesečni načrt zaposlitve za vse trajno brezposelne delavce. Če pa se ne naredi absolutno nič in se še naprej izvajajo varčevalni ukrepi na račun revnih, tistih, ki nimajo nič, in se revne dela še revnejše, bogate pa še bogatejše, bo to ustvarilo in že ustvarja razmere za izbruhe v družbi ne samo v Andaluziji, ampak tudi v Grčiji, kjer sem bil, in drugih delih južne Evrope, ki jih je kriza tako močno prizadela. In postavlja se vprašanje, kje so rezultati vseh teh groznih ukrepov proti grškemu narodu? Se je rešila kakšna izmed težav grškega gospodarstva? Zdi se mi, da smo priča diktaturi peščice tiranov, ki so pokradli, kar se je pokrasti dalo, zdaj pa se tisti, ki so podtikali požare, brez sramu predstavljajo kot gasilci.

Ste župan in poslanec. Se vam ne zdi položaj, v katerem predstavniki oblasti zagovarjajo krajo za preživetje, nekoliko sprevržen?
Ne. Mislim, da bi morali številni izmed politikov, ki se pajdašijo z bankami, ki ropajo narod, v zapor. Če bi v Evropi in svetu obstajala pravica, bi moralo tudi veliko bankirjev v zapor. V Španiji se na primer v zadnjem letu izvaja ropanje malih varčevalcev, ki so jim banke prihranke brez njihovega vedenja vezale v t. i. prednostne delnice (kompleksne finančne produkte, op. a.). Gre predvsem za starejše ljudi, ki so vezali svoje prihranke, rečeno pa jim je bilo, da jih lahko kadar koli dvignejo. Potem se je izkazalo, da je vezava trajna in da do prihrankov ne morejo. Gre za rop. Govorimo o 30 milijardah evrov. Nekdo bi moral v zapor. A kaj počnejo politiki? Kaj počneta generalni državni tožilec in notranji minister? So sostorilci. Zakaj Evropa dopušča, da Evropska centralna banka posoja denar bankam namesto neposredno državam z 0,75-odstotno obrestno mero in se tako v petnajstih sekundah ukrade na milijarde evrov? Odgovorni za to morajo v zapor. Mislim, da bi morali številni politiki, predsedniki vlad in ministri zaradi sokrivde v zapor. A jasno, končna odgovornost leži na bankah. Banke bi morali nacionalizirati. Morali bi imeti javne banke, ki bi vlagale v proizvodne dejavnosti. Mislim, da ni primerno, da ti gospodje, ki so toliko pokradli, postavljajo pogoje vsem drugim. Njihov cinizem je neskončen. Pri nas se bankirju, ki ukrade milijarde, podeli priznanje za zasluge v podjetništvu. Če pa neki revež ukrade kokoš, da bo lahko jedel, se ga okliče za tatu in vrže v zapor. Preveč je cinizma in hinavščine. Preveč je politikov, še posebej tistih, ki vladajo, ki zavestno dopuščajo monumentalno ropanje. Ta kriza je namreč monumentalen rop revnih po Evropi in sveta, ki ga izvajajo finančni kapitalizem in multinacionalke. Zasebna lastnina? Da, vendar za vse. Kdo je milijardi in sto milijonom ljudi, ki trpijo lakoto in nimajo niti pravice do življenja, ukradel njihovo lastnino? Tisti, ki kopiči lastnino, lahko to počne samo z ropanjem lastnine drugih. Zdaj se vsi razburjajo, ker je neki župan in poslanec skupaj z drugimi ljudmi nekaj vozičkov z osnovnimi potrebščinami, z rižem, papriko, paradižnikom, podelil neki nevladni organizaciji, da to razdeli med ljudi v stiski. Kako pa se imenuje to, ko bankirji kradejo ves čas, in to z zakonsko podlago? Kapitalizem je hudodelski in roparski sistem, ki sproža vojne. Kaj se je zgodilo predsednikom vlad, gospodom Aznarju, Rajoyu, Zapateru, ki so se strinjali z vojno v Iraku zaradi orožja za množično uničevanje? Kje je to orožje? Ni nobenega sodišča, ki bi sodilo vojnim zločincem, gospodu Aznarju, gospodu Berlusconiju ali gospodu Bushu? Kaj se zgodilo tistim, ki so dovolili napad na Libijo ali Afganistan? Mislim, da je preveč brezsramja in cinizma.

Boris Vasev