Profesor Aminian meni, da Zahod Iran kaznuje ne le zaradi jedrskega programa, ampak predvsem zaradi njegove neodvisne politike. Fotografija s predavanja v Teheranu, ki ga je soorganiziral ljubljanski zavod Abraham. Foto: Željko Stevanić/IFP
Profesor Aminian meni, da Zahod Iran kaznuje ne le zaradi jedrskega programa, ampak predvsem zaradi njegove neodvisne politike. Fotografija s predavanja v Teheranu, ki ga je soorganiziral ljubljanski zavod Abraham. Foto: Željko Stevanić/IFP
Shoda ob 36. obletnici islamske revolucije v Teheranu naj bi se udeležili 4 milijoni ljudi. Po vsej državi naj bi šlo na ulice kar 14 milijonov Irancev in Irank. ZDA in Izrael sta še vedno priljubljeni "tarči" množic. Foto: Boris Vasev

Vedno spoštujemo voljo ljudstva, ne glede na to, ali so suniti ali šiiti. Podpirali smo recimo Bošnjake, ki niso šiiti, pa Afganistance med sovjetsko okupacijo. Afganistancev ne gledamo kot sunite ali šiite, ampak kot zatirano ljudstvo oziroma žrtve okupacije, tako kot Palestince.

Aminian o iranskem odnosu do delitve suniti/šiiti
Tudi če bi se Iran približal Zahodu, na njegovo politiko do Palestine ne bi mogel vplivati, meni Aminian. Zahod je namreč po njegovih besedah pod prevelikim vplivom Izraela. Foto: Željko Stevanić/IFP
Novi iranski predsednik Rohani je po mnenju sogovornika bolj pripravljen na konstruktiven dialog z ZDA kot njegov predhodnik Ahmadinedžad. Na fotografiji v ozadju sliki prejšnjega in sedanjega vrhovnega vodje Homeinija in Hameneja. Foto: Željko Stevanić/IFP

Bašar Al Asad je glavni v boju proti terorizmu in ekstremizmu. Če ne bi bilo Asada, bi bila Damask in Bejrut pod nadzorom IS-ja. To bi bila prava katastrofa. Poglejte Libijo ali Somalijo. Ne želimo ponoviti teh izkušenj v Siriji, Iraku in Libanonu.

O razlogih za iransko podporo Al Asadu

Februar v Iranu mineva v znamenju obletnice iranske oziroma islamske revolucije iz leta 1979, ki je odnesla šaha Pahlavija in Iranu prinesla oznako Islamska republika. Z begom šaha in prihodom verskega vodje Homeinija pa se ni spremenil le Iran, temveč tudi regija. Zahod in Izrael sta namreč izgubila dragocenega zaveznika, saj je bil eden glavnih ciljev iranske revolucije politična in siceršnja neodvisnost Irana. "Ne Zahod, ne Vzhod" je bila takratna in ostaja današnja iranska doktrina, poudarja naš sogovornik, iranski profesor mednarodnih odnosov na Centru za mednarodne raziskave in izobraževanje v Teheranu Bahador Aminian.

Vse od takrat se Iran spoprijema s sankcijami Zahoda, ki v sedanjosti legitimnost zanje išče v iranskem jedrskem programu, ki ima domnevno namen razviti jedrsko orožje. Profesor Aminian trdi, da jedrski program ni glavni razlog za sankcije. Pravi razlog naj bi bilo iransko nesprejemanje ZDA kot regionalnega in svetovnega hegemona.

Ameriški posegi na Bližnjem vzhodu so prinesli le katastrofo za njegove prebivalce, opozarja Aminian, zloglasna Islamska država (IS) pa je po njegovih besedah le ena od posledic ameriške politike. ZDA niso le omogočile nastanka IS-ja, temveč to skupino skupaj z Izraelom tudi dejavno podpirajo. Regionalno prevlado IS-ja za zdaj preprečuje sirski predsednik Bašar Al Asad, meni Aminian, zato si ta zasluži podporo Irana. Iran, večinsko šiitska država, muslimanov ne deli na sunite in šiite, pravi profesor, njegova prioriteta je namreč podpora zatiranim ljudstvom. Ni odveč pripomniti, da Center za mednarodne raziskave in izobraževanje, na katerem predava Aminian, sicer nekdanji iranski veleposlanik v Romuniji (2010-2014), deluje v okviru ministrstva za zunanje zadeve.


Mineva 36 let od islamske revolucije. Kako bi označili dediščino revolucije z vidika mednarodnega položaja Irana?
Za to se je treba vrniti v takratni kontekst. Tisto je bil čas bipolarnega sistema in Iran je bil regionalni zaveznik Združenih držav Amerike in Zahoda. Bil je marioneta ZDA. V Iranu je bilo tedaj več kot 50.000 ameriških svetovalcev, ki so nadzorovali iransko notranjo in zunanjo politiko. Iran je bil popolnoma odvisen od Američanov, zasledoval pa je proizraelsko in protiislamsko politiko. Imeli smo zelo slabo infrastrukturo in gospodarstvo, kar 70 odstotkov ljudi je bilo nepismenih. Revolucija je spremenila mnogo stvari, tako navznoter kot navzven. Skušali smo postati neodvisni in dejavni akter v naši regiji. Glavna dediščina revolucije je bila torej sprememba vsega v naši identiteti in vrednotah.

Eden glavnih ciljev revolucije je bila poleg kulturne, znanstvene in gospodarske tudi politična neodvisnost tako od Zahoda kot od Vzhoda. Jo je Iran dosegel in v kakšni meri?
V času revolucije v takratnem bipolarnem sistemu je bila glavna doktrina Irana "niti Zahod niti Vzhod", ki jo lahko apliciramo tako v notranji kot zunanji politiki. Čeprav je Sovjetska zveza okupirala Afganistan in je ZDA prisotna ob naših mejah, je ostal Iran neodvisen. Svoji nacionalni politiki smo sledili kljub volji velesil.

Iran je že leta pod sankcijami, ki se povezujejo z jedrskim programom. A ZDA so sankcije proti Iranu uvedle že takoj po revoluciji leta 1979. Obstaja torej po vašem mnenju kakšen drug razlog za sankcije in kaj Zahod sploh želi od Irana?
Mislim, da jedrsko vprašanje ni glavni razlog za sankcije. Razlogov je več. Prvi je ta, da želijo biti ZDA hegemon v naši regiji in vsem svetu, to pa zahteva, da jih drugi akterji kot takšnega sprejmejo. Iran je to zavrnil in Američanom povzročil veliko težav, zato želijo s pritiskom doseči, da Iran spremeni svojo politiko. ZDA v ta namen uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva. S sankcijami želijo torej doseči spremembo iranske politike v mednarodni areni. Drugi razlog je Izrael, ki je okupiral Palestino, iranska politika pa predstavlja problem za to okupacijo.

Ena od stvari, ki se kljub sankcijam ni spremenila, je iransko stališče do palestinskega vprašanja, ki ste ga ravnokar omenili. Iran je zapolnil prazen prostor, ki so ga na področju podpore Palestincev pustile arabske države. Kako ta podpora koristi Iranu?
Odnos iranske zunanje politike do palestinskega vprašanja je simbol tega, da Iran v svoji politiki sledi svojim vrednotam, kar je glavni razlog za iransko moč v regiji. Prebivalci naše regije namreč razumejo, da jih Iran ne zlorablja za lastne interese, ampak da sledi lastnim in mednarodnim načelom. Zato Iran podpira Palestince in za to plačuje visoko ceno, gre pa za preprost simbol iranskih vrednot in načel.

Ne mislite, da bi lahko Iran Palestincem bolj pomagal, če bi se nekoliko približal Zahodu? Navsezadnje tam leži rešitev vprašanja izraelske okupacije.
Na žalost so zahodni odločevalci in mediji pod nadzorom Izraela. To je glavni vir moči Izraela, ki tako nadaljuje okupacijsko politiko. Izrael ima izjemno moč nad zahodnimi politiki, na žalost pa tudi nad mediji. Zaradi tega ne bi mogli vplivati na politike zahodnih držav, tudi če bi imeli z njimi zelo dobre odnose.

Iran podpira palestinsko gibanje Hamas v Gazi. Zakaj tudi gibanja Fatah ne podpira na tak način? Gotovo bi podpora Fatahu še bolj škodila izraelskim in ameriškim interesom. Je razlog v tem, da je Hamas islamistično, Fatah pa sekularno gibanje?
Ne, to je le eno ideološko vprašanje. Po revoluciji smo podpirali tudi Fatah in Jaserja Arafata, ki je bil eden prvih gostov Irana po revoluciji. Takoj po revoluciji smo izraelsko veleposlaništvo v Teheranu dali Fatahu oziroma Palestincem. Fatah smo torej podpirali, a ko so privolili v spravo z Izraelom ter sprejeli izraelsko okupacijo in tako opustili prave revolucionarne in nacionalne cilje, smo ugotovili, da ne morejo več predstavljati palestinskega ljudstva. Druga gibanja, ki so nadaljevala upor in boj proti okupaciji, so boljši predstavniki Palestincev.

Med nedavnim shodom ob obletnici islamske revolucije v Teheranu sta bila najbolj priljubljenša slogana še vedno "Dol z ZDA" in "Dol z Izraelom". Kako bo to mnenje množic vladi otežilo spremembo odnosov z ZDA?
Vlada razume, da je Izrael s svojo politiko do Irana naš sovražnik. Glede ZDA pa so iransko ljudstvo in iranski politiki videli, da Američani niso iskreni. Ali so pod nadzorom Izraela ali pa niso dovolj močni, da bi spremenili svojo politiko do Irana. Tudi kljub našim pogajanjem nadaljujejo sankcije proti Iranu in dopuščajo vse možnosti, tudi vojaško. Kaj je smisel tega? Jezik, ki ga govorijo z nami, ni jezik enakopravnosti. Proti Iranu še vedno uporabljajo imperialistični in kolonialni jezik.

Ste potem ko je Mahmuda Ahmadinedžada na mestu predsednika nasledil Hasan Rohani, opazili kakšne razlike v iranski zunanji politiki in politiki ZDA do Irana?
Na obeh straneh lahko opazimo nekakšne razlike. Rohani je simbol iranske demokracije, predstavlja več kot 80 odstotkov Irancev, ki so volili. Rohani je bil za pogovore z Zahodom, da bi tako prebrodili iranofobijo, ki je zelo prisotna v zahodnih družbah. Zagovarjal je konstruktiven pristop do zahodnih držav. Težave bomo, kolikor je mogoče, reševali s pogovorom, je menil. Na drugi strani je Obama spoznal, da morajo rešiti problem z Iranom in premagati težave, ki so vzpostavile zid med obema državama. A mislim, da Obama in njegova administracija nista dovolj močna in da sta pod hudim pritiskom predvsem Izraela.

Dinamiko na Bližnjem vzhodu pogosto zaznamujejo verske razlike. Iran v svoji zunanji politiki presega delitev med suniti in šiiti. Tako podpira sunitsko gibanje Hamas v Gazi in šiitsko gibanje Hezbolah v Libanonu. Kakšno vlogo delitev na sunite in šiite sploh igra v iranski zunanji politiki?
Iran vedno zasleduje enotnost med muslimani. Nikoli ni uporabljal sektaške politike. Vedno spoštujemo voljo ljudstva, ne glede na to, ali so suniti ali šiiti. Podpirali smo recimo Bošnjake, ki niso šiiti, pa Afganistance med sovjetsko okupacijo. Afganistancev ne gledamo kot sunite ali šiite, ampak kot zatirano ljudstvo oziroma žrtve okupacije, tako kot Palestince. Glede tega se držimo svojih načel, ne pa kakšnih sektaških ciljev.

Ta delitev pa na Bližnjem vzhodu ne glede na to obstaja. Kako pomemben je t. i. šiitski polmesec, ki se razteza od Libanona, preko Sirije, Iraka in Irana do vzhoda Arabskega polotoka, za Iran in zakaj?
Šiiti so resničnost te regije. V številnih državah, recimo v Iraku in Bahrajnu, predstavljajo večino. Menimo, da mora v vsaki državi prebivalstvo odločati o svoji prihodnosti. Če so v večini šiiti, naj državo nadzirajo šiiti. Tudi za Palestino zagovarjamo demokratično rešitev. To velja tudi za Irak. Ne podpiramo le šiitov. A če so šiiti večina, zakaj morajo biti zatirani? V Bahrajnu je recimo več kot 70 odstotkov prebivalcev šiitov, zatira pa jih majhna manjšina. Ne zagovarjamo sektaštva. Za vsako državo mora veljati demokratična rešitev.

Sektaške delitve so omogočile nastanek skupin, kot je Islamska država (IS), ki je splošno priznana kot otrok ameriškega imperializma na Bližnjem vzhodu. Kako gledate na posege ZDA na Bližnjem vzhodu po 11. septembru 2001? Kako so vplivali na regijo?
Okupacijska politika ZDA je povzročila mnogo težav za nas, ki živimo v regiji. V vsaki državi, v katero so se vpletle ZDA, so posledice katastrofalne. Poglejte samo Libijo, Somalijo, Afganistan. To so propadle države, katerih ljudje zelo trpijo, cela regija pa plačuje visoko ceno. Tudi IS je rezultat te politike. Ko so Američani prišli v regijo, kaj takšnega ni obstajalo. Zdaj takšne skupine delujejo v velikem delu regije, v Iraku, Libiji, Egiptu, Siriji, podpirajo pa jih ZDA. Te so s svojimi politikami ustvarile dobre pogoje za tovrstni ekstremizem in vahabizem. Tovrstne skupine prejemajo tako vojaško kot gospodarsko pomoč od ZDA in nekaterih arabskih držav. Ta slaba politika, ki je ustvarila zelo slabo sliko o islamu, se nadaljuje. Tiranska dejanja v imenu islama so velika nevarnost za islam, kar je posledica ameriške politike.

Pravite torej, da ZDA in arabske države še vedno podpirajo IS.
Seveda. IS prodaja nafto in kupuje orožje ter pridobiva na milijone dolarjev. Kdo to nadzira? Kdo izmed njih kupuje nafto, kdo jim prodaja in dobavlja sofisticirano orožje? Iran je pod embargom in ne moremo prodajati svoje nafte. Niti enega dolarja ne moremo premestiti iz ene banke v drugo. IS pa lahko počne vse te stvari preprosto. Že od revolucije ne moremo kupiti niti enega naboja ali puške, IS pa lahko. Američani poznajo vse te transakcije, po nekaterih poročanjih jim celo ameriška letala in helikopterji ponujajo logistično podporo. Podpira jih tudi Izrael. Številni ranjeni pripadniki IS-ja se zdravijo v izraelskih bolnišnicah. Podpirajo jih tudi druge države.

S kakšnim namenom bi Zahod dejavno podpiral IS?
To je zelo jasno. S tem slabi uporniška gibanja, želi oblikovati fronte proti Iranu, Palestincem in Hezbolahu. Poskuša vzpostaviti alternativo verigi upora, ki se razteza od Irana in Iraka do Hezbolaha in Hamasa. S tem želi Zahod povzročiti težave za muslimane in oblikovati slabo sliko islama, ki jo ponuja IS.

Tudi vojna v Siriji je deloma dediščina ameriškega napada na Irak leta 2003. Iransko stališče glede Sirije je jasno. Zakaj si predsednik Bašar Al Asad zasluži podporo Irana?
Siriji naj vladajo predstavniki sirskega ljudstva. Ni pa niti ene druge skupine, ki bi se lahko sklicevala, da predstavlja ljudstvo in da izhaja iz demokratičnih vrednot. Po drugi strani pa mislimo, da je Asad del uporniškega gibanja in da je glavni sovražnik Izraela, zato ga želijo zahodne države in Izrael vreči z oblasti. Poleg tega menimo, da je Asad glavni v boju proti terorizmu in ekstremizmu. Če ne bi bilo Asada, bi bila Damask in Bejrut pod nadzorom IS-ja. To bi bila prava katastrofa. Poglejte Libijo ali Somalijo. Ne želimo ponoviti teh izkušenj v Siriji, Iraku in Libanonu. Na žalost ti skrajneži prejemajo podporo številnih držav. Če se jim Asad ne bi mogel upirati, bi prevzeli celotno regijo.

Vedno spoštujemo voljo ljudstva, ne glede na to, ali so suniti ali šiiti. Podpirali smo recimo Bošnjake, ki niso šiiti, pa Afganistance med sovjetsko okupacijo. Afganistancev ne gledamo kot sunite ali šiite, ampak kot zatirano ljudstvo oziroma žrtve okupacije, tako kot Palestince.

Aminian o iranskem odnosu do delitve suniti/šiiti

Bašar Al Asad je glavni v boju proti terorizmu in ekstremizmu. Če ne bi bilo Asada, bi bila Damask in Bejrut pod nadzorom IS-ja. To bi bila prava katastrofa. Poglejte Libijo ali Somalijo. Ne želimo ponoviti teh izkušenj v Siriji, Iraku in Libanonu.

O razlogih za iransko podporo Al Asadu